Ženička, ki bi ji po videzu prisodila kakšnih 80 let, se je počasi, centimeter za centimetrom, dobesedno tako krhko in nesigurno, premikala po Kržičevi ulici v Ljubljani. Bila je še na začetku, pri Dunajski. Pravzaprav ni hodila, drsela je kakor počasni polž. Sicer lepo urejena, diskretno našminkana, je v rokah krčevito stiskala palico in prestrašeno pogledovala naokoli. Več kot očitno je bilo, da je v resni stiski. A ljudje so po tej prometni ulici, kjer domuje kopica trgovinic in tudi zdravstveni dom Bežigrad, mimo nje hiteli, kakor da je gospa nevidna.