»Upravni odbor SC PEN ugotavlja, da je ob poskusih diskreditacije naših kolegov prišlo do grobe zlorabe nekaterih dokumentov Arhiva RS. UO SC Pen je zgrožen ob dejstvu, da avtorji prispevkov v javnih občilih v težnji po učinkovitosti svojih poskusov politične in moralne diskreditacije pomembnih slovenskih umetnikov, uporabljajo metode, ki spominjajo na početje komunističnega režima v časih najtršega totalitarizma po l. 1945.«

Dokument, ki ga objavljamo v tej številki Reporterja, dokazuje, da  Veno Taufer in Marjan Strojan (kot tudi podredne strukture v organizacijah, v imenu katerih se izrekata) govorita neresnico, še več, to počneta tendenciozno, da bi prikrila veliko odvisnost slovenske družbe (in njenih »umetnikov«) od povezav z nekdanjim komunističnim režimom. Z dovoljenjem vodstva Arhiva RS namreč objavljamo delovno gradivo Udbe, ki je spremljala potek nemških kulturnih dni v Ljubljani oktobra 1981. Kot eden od štirih virov je – desetletje in pol po Tauferjevem moralnem brodolomu v slovenski sekciji BBC London – spet naveden Veno Taufer, tokrat še z dodatno oznako – zanesljiv! Udba je z vsemi, ki so prispevali podatke k poročilu, očitno imela že dolgoletno razmerje, drugače ne bi uporabila takšnega pridevka.

Podrobnosti je na petih tukaj predstavljenih straneh zelo veliko. Petra Orehka, šefa SDV Ljubljana, ki je pripravljal Tauferjev nastop na BBC, tedaj že ni bilo več med živimi. Umrl je v prometni nesreči, ko je 29. junija 1969 vozil pod vplivom alkohola. Pokopan je bil 1. julija, o čemer priča osmrtnica v Delu. Eden od njegovih naslednikov, Ivan Eržen, je štirinajst let po odprtju dosjeja »Filozof« dobil v roke očitno že rutiniranega sodelavca, katerega poročila je zapisal, vse skupaj pa označil kot iz »zanesljivega« vira.

Glede na podrobnosti, ki jih popisuje poročilo, si je moč ustvariti mnenje, s kakšno neverjetno energijo je v ozadju slovenske družbe še v osemdesetih letih delovala Udba. Pred tremi tedni smo objavili poročilo iz arhiva SZDL: v njem piše, da se je Veno Taufer 22. junija 1989. leta zavzemal za to, da se podpisuje tudi Temeljna listina Slovenije (predlagatelj SZDL in Milan Kučan), pač zato, da bi Majniška deklaracija, h kateri je pretkano pristopal, imela manjši vpliv med ljudmi v tistih, za usodo partije res prelomnih časih.

Veno Taufer je štirideset let deloval v interesu tistega, čigar obraz je javno ves čas zanikal. Frančiškanski pater, ki je deklaracijo Marjana Strojana zoper demokratična glasila v republiki, nesel v Pariz, je počel takisto. To je trideset let (leta 1982 je zapisano ime Marjana Strojana v arhivih Udbe) počel tudi Strojan sam. Predsednik pisateljskega društva (Veno Taufer), predsednik slovenske sekcije Pen kluba (Marjan Strojan), urednik časopisa, ki je vse to zanikalo in to počne še danes (Mitja Meršol, Delo), in mnogi v RKC, so pripadali  povezavam, ki jih je vzpostavilo najbolj temno obdobje slovenske zgodovine.

Mislili smo, da smo jih z osamosvojitvijo pospravili v arhiv. Nasprotno, vse, kar nam ta danes pove, je, da smo se leta 1991 živo zmotili. Danes je zadnji čas za popravni izpit. Če ga ne opravimo, nas bo »Udba res vrgla skozi vrata«.

(Z dovoljenjem vodstva Arhiva RS objavljamo delovno gradivo Udbe, ki je spremljala potek nemških kulturnih dni v Ljubljani v oktobru 1981. Kot eden od štirih virov je – desetletje in pol po Tauferjevem moralnem brodolomu v slovenski sekciji BBC London – spet naveden Veno Taufer, tokrat še z dodatno oznako – zanesljiv! Udba je z vsemi, ki so prispevali podatke k poročilu, očitno imela že dolgoletno razmerje, drugače ne bi uporabila takšnega pridevka.)

KOMENTAR BOŠTJANA M. TURKA NA TO TEMO OBJAVLJAMO V TISKANI IZDAJI REPORTERJA