Po padcu Janševe vlade bo spet zaprt arhiv Udbe

Ta je zadnja leta v Arhivu Republike Slovenije najtemeljiteje prečesal dokumente SDV, ki so še ostali po čiščenju. Ko so mu v prejšnjem mandatu vlade preprečili dostop do nekaterih dokumentov, čeprav mu je zakon to omogočal, je bil začuden, ker so zapiranju dela arhiva SDV pritrdili tudi nekateri zgodovinarji. »Ne razumem, da se zgodovinska stroka ni enotno zavzela za odprtje arhiva. Kot bi se znanstveniki odrekli raziskovanju, ker naj bi bilo neprimerno.« Da je bil arhiva SDV nekaj časa zaprt, ne krivi visokih uradnikov, ki delajo po navodilih politike, to je direktorja Arhiva ali direktorja Sove, pač pa takratno resorno ministrico Majdo Širca in predsednika vlade Boruta Pahorja.

Omerza je na predavanju v prostorih Študijskega centra za narodno spravo ocenil, da je z Udbo tako ali drugače sodelovalo na deset tisoče ljudi. Leta 1887 je – to je bilo še zadnje leto, ko je delovala s polno močjo kot tajna politična policija – pregledala 120.000 slovenskih državljanov: 1.000 ljudi skrajno podrobno, z operativno obdelavo (ovaduhi, prisluškovanje …), 15.000 manj pozorno, preostali pa so bili deležni »preverk«. Ne dosti manj, ko je v Vzhodni Nemčiji Stasi. Najbolj spremljan posameznik je bil Edvard Kocbek, ki so mu sledili od leta 1944 pa vse do smrti. Že do leta 1996 je bilo o njem napisnih 7.000 strani poročil in analiz.
 
Druga tarča Udbe je bila Cerkev kot edina organizirano (moralna) sila zunaj partije. S prisluškovanjem in sodelavci se je vrinila v vse njene strukture. Ko se je Kocbek odločal, da Borisu Pahorju v intervju razkrije pomor domobrancev, se je leta 1974 v Parizu srečal z izseljenskim duhovnikom Nacetom Čretnikom, ki mu je tajno sledila Udba, v Münchnu pa z izseljenskima duhovnikoma Janezom Zdešarjem in Brankom Rozmanom. Slednja je Kocbek prosil za odvezo, ker se je za poboje čutil soodgovornega. Udba je takoj vedela tudi za ta pogovor. Upokojeni duhovnik Zdešar, ki zdaj živi v Domu sv. Jožefa v Celju, je Omerzi pojasnil, da je o srečanju z Kocbekom govoril z ljubljanskim škofom Stanislavom Leničem. Verjetno je Udba prestregla telefonski klic, Omerza pa je našel tudi dokument, ki priča o prisluškovanju iz škofijskih prostorov, saj je na eni od konferenc škofov Lenič povedal, da je Kocbek od Zdešarja in Rozmana želel odvezo. Čeprav pogovoru v Münchnu Udba ni prisluškovala, so vendarle zlahka prišli do zanje pomembnih informacij.

O uporabi pred desetimi leti objavljene Centralne aktivne evidence udba.net je  Omerza zadržan. Ugotovil je, da imen nekaterih sodelavcev Udbe v evidenci udba.net ni, pa bi po njegovem vedenju morali biti. Eden od njih ga je tožil, čeprav ima o njem veliko obremenjujočih dokumentov. »Najdi nekoga na seznamu udba.net je premalo. Zaradi tega si ne bi upal nikogar obtoževati. Tudi šifrant je nejasen. Brez dodatnih dokumentov je nevarno o komerkoli govoriti, da je bil sodelavec Udbe.«