Andrej Černic
Stoletnik Boris Pahor: »Svojemu pisalnemu stroju želim zaupati še kakšno stran.«
Na »predvečer« stotega rojstnega dne tržaškega pisatelja Borisa Pahorja (rojen je bil 26. avgusta 1913) smo se z legendo slovenske pisane besede pogovorili o njegovem »sprehodu« skozi 20. stoletje in o treh ključnih NE, ki jih je bil sposoben izreči v različnih zgodovinskih obdobjih. Boris Pahor pa se nam s svojega priljubljenega doma na poti s Proseka v Trst, od koder lahko gleda na Tržaški zaliv, razkriva tudi v vsakdanjih anekdotah in nam pojasnjuje dogodke, ki so oblikovali in tlakovali njegovo stoletje. Tako kot vselej doslej je Pahor tudi tokrat brez dlake na jeziku in svoje pripombe namenja levim in desnim. Kaj pa sedaj? »Pisalnemu stroju želim zaupati še kakšno stran,« je bil na koncu jasen prof. Pahor.
Primož Lavre
Trst je mesto, ki vas je vselej navdihovalo in ga imeli vedno za svojega. Kako se ga spominjate iz otroških let?
Hranim spomin na Trst v vojnem ozračju, odmevov v zidovih topov na fronti, medtem ko nas kuha španska gripa, ki smo jo preboleli sami, v stanovanju, vročica pa nam je vzela štiriletno Mimico.
Ali hranite spomine na svoje mesto in na svoje življenje pred 13. julijem 1920, datumom požiga Narodnega doma? Kakšen je bil avstro-ogrski Trst?
O otroških letih imam malo spominov, šele kot šestleten sem po spominu v Narodnem domu na predstavi Jurčičevega Desetega brata in na miklavževo 1919 pri obdarovanju otrok z Miklavžem in hudiči. Sedemleten sem bil priča požigu Narodnega doma skupaj s tri leta mlajšo sestro Evelino, zelo pogumno, a v življenju potem neobdarjeno s srečo, kakršno bi si zaslužila. Spominjam se odhodov v osnovno šolo v Rojan, takrat slovensko predmestje. Štiri leta osnovne šole v slovenskem jeziku je vse, kar sem slovenskega doživel v svojem v glavnem neurejenem šolanju.
Ostanite obveščeni
Ali je od avstro-ogrskega duha v Trstu še kaj ostalo?
Duha avstrijskega Trsta nisem doživel neposredno, nekaj po pripovedovanju, nekaj z listin, ki so bile v treh jezikih: nemščini, italijanščini in slovenščini. Nekaj nam je ostalo iz smisla za red v življenju mesta, ki ga je to podedovalo.
Kako ste kot otrok v sebi začeli graditi močno zavest odpora proti režimu, ki vas je zatiral?
Nisem kot otrok začel graditi zavesti odpora, travma ob požigu in še posebno odprava slovenskega pouka sta me popolnoma zmedla. Dvoletni trgovski tečaj sem obiskoval nekako v transu: prvo leto sem obiskoval dvakrat negativno. Da me niso dali v koprsko semenišče, bi se bil potepel. Tam sem se ob dveh inteligentnih študentih zavedel, da moram sprejeti italijanski pouk in hkrati uporno gojiti zvestobo jeziku in narodni identiteti. Ko bi takrat imel psihološko pomoč, ne bi bilo treba v semenišče, a bilo je koristno zaradi vaje v redu predanosti študiju.
V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O ODPORU ZOPER FAŠIZEM; O GENOCIDU SLOVENSKE KULTURE; KAKO GA JE SPREMENILO KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE; O ODKLANJANJU KOMUNISTIČNEGA REŽIMA; O NARODNO-ETIČNI ZABLODI SLOVENIJE.
Ključne besede