Recimo, da je mnenje uglednega profesorja (Dušana Mramorja, ki se je zavzel za petodstotno linearno zmanjšanje plač v javnem sektorju, op. u.) iskreno. Ker sam ni bil pripravljen sprejeti ministrskega mesta v sedanji vladi, nam je poslal jasno sporočilo, da v njenih načrtovanih dejanjih ne vidi poti iz razmer, ki so ga napeljale na gornji predlog. Se norčuje?

Slovenski družbi kot celoti manjka jasen načrt, kaj, predvsem pa kako hočemo uresničiti naša poosamosvojitvena pričakovanja. Doseženega je bilo več, kot so pričakovali največji optimisti, vendar ne na gospodarskem in socialnem področju. Zgodba o slovenskem uspehu Janeza Drnovška se sesuva v prah in pepel in dokazuje, da je v resnici ni nikoli bilo. Slovenska politika je bila uspešna, dokler se je povezovala s tistimi, ki so nam bistveno pripomogli k osamosvojitvi. Potem smo jim zaradi nezmožnosti izkazovanja hvaležnosti obrnili hrbet. Namesto da bi se trdneje povezovali z Avstrijo in Nemčijo, smo bezljali po poti Finske in Irske, s katerima nismo imeli v zgodovini nobenih povezav. Naša zgodovina nam kaže srednjeevropsko, v stoletjih preizkušeno in dokazano pot. Potrdili smo jim staro resnico: Boj se človeka, ki si mu v življenju storil kaj dobrega.

Slovenci smo žrtev lastnega balkaniziranja od začetka 20. stoletja dalje. Tega ni kriv Balkan, ampak naše dojemanje njegove fasade. Zdaj naj bi se rešili po poti slovenskega neobalkanizma, ki ga nam ponuja nova vrhuška? S sovraštvom, prezirom, demonizacijo, predvsem pa z dvojnimi merili ni mogoče tlakovati poti napredka. Zato je predlog, ki ga ponuja ugledni profesor, dejansko predlog nekega novega neototalitarizma, ki izhaja iz prepričanja o slaboumnosti in neumnosti ponižanih in razžaljenih, ki naj bi jih uteleševali sindikati.

Gospod profesor ve, da iščemo velikonočnega zajca pod grmom. Žal ne ve, kje je ta grm. Najmanj prepričljiv pa je dejanski vodja njegovih iskalcev!