Pretepanja in mučenja političnih zapornikov beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka so za našo državo drugorazredna tema v primerjavi s posli, ki jih z njim sklepajo slovenski gospodarstveniki na čelu z Janezom Škrabcem. Prejšnji teden je Slovenija na zasedanju zunanjih ministrov EU dosegla, da so s kaznovalnega seznama začasno izpustili oligarha Jurija Čiža, ki velja za Lukašenkovo »denarnico«. Pred osmimi leti pa je Lukašenko na Škrabčevo povabilo smučal v Sloveniji in se srečal z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki mu je svetoval, kako se je treba prilagajati EU.

Beloruski samodržec je na Krvavcu smučal sredi marca 2004, ko je Slovenijo do polnopravnega članstva v EU ločilo le nekaj tednov. Zaradi teptanja človekovih pravic je bil že takrat nezaželen gost v EU, zato mu Čehi dve leti prej niso dovolili, da bi se udeležil vodstva zveze Nato v Pragi. V Sloveniji je doživel prisrčen sprejem. Resda ga slovenski uradni predstavniki – vlado je takrat vodil Tone Rop, predsednik države pa je bil Janez Drnovšek – niso sprejeli, vendar so mu omogočili, da se je lahko v protokolarnih prostorih na Brdu pri Kranju srečal s Kučanom.

Smučanje z Lukašenkom

Dve leti pozneje je Škrabec v Playboyu pojasnjeval, da se pri velikih poslih soočajo tudi s politiko: »V Belorusiji delamo prav tako, tam sem se soočil z njihovo administracijo. Vsakomur omenjam, da je Slovenija lepa, in sem tam omenil, da je pred kratkim pri nas smučal Kasjanov (nekdanji ruski predsednik vlade, op. p.), vsi pa vemo, kakšen športnik je Lukašenko. In so me vprašali, kaj mislim o tem, ali bi lahko njihov predsednik prišel smučat k nam. Odgovoril sem jim, da se bom pozanimal. Poklical sem naše veleposlaništvo in vprašal, kaj mislijo, ali bi mu dali vizum. Poklicali so v Ljubljano in v Bruselj, kjer so rekli, da ni nobene težave. Povabil sem ga in je prišel v Slovenijo smučat. Lahko povem še anekdoto o tem. To je bilo kmalu po ustanovitvi Foruma 21, pri katerem sem bil tudi jaz navzoč. Kučan se je bil pripravljen srečati z njim, na tem srečanju mu je v glavnem govoril o Evropski uniji in da se bo moral prilagajati, on pa ga je poslušal.«

Janez Škrabec je še dejal, da sta z Lukašenkom »nekajkrat smučala skupaj«, vendar da se pozneje nista nikoli več srečala. Danes je očitno že pozabil na to. Ko smo ga vprašali, kolikokrat se je z njim srečal, je dejal: »Pripisujete mi preveč vpliva, na podlagi katerega bi se lahko osebno srečeval z Aleksandrom Lukašenkom, predsednikom desetmilijonske Belorusije.«

Vrhunec cinizma pa je njegova pripomba, da »vse posle v Riku dobivamo po tenderjih, pri čemer odloča cena. Nič drugače in nič manj transparentno kot v Sloveniji.« Razen seveda, če tudi v Sloveniji ni svobodnega trga. Belorusija je namreč avtoritarna in zaprta država, kjer se nobena velika kupčija ne more skleniti brez predsednika Lukašenka, ki trdo vlada od leta 1994. Med vsemi nekdanjimi sovjetskimi republikami se je najbolj upirala privatizaciji, sploh pa tujemu kapitalu, vse ključne gospodarske družbe držijo v rokah ljudje, ki so mu zvesti.

Zadnji evropski diktator

Lukašenko ni nikoli prebolel konca Sovjetske zveze: leta 1991 je bil edini poslanec, ki je glasoval proti razdružitvi Sovjetske zveze, nato se je vseskozi zavzemal za vnovično združitev z Rusijo. Ko so leta 1999 Natova letala napadla Zvezno republiko Jugoslavijo, se je zavzel tudi za njeno pridružitev rusko-beloruski zvezi in je celo obiskal Slobodana Miloševića v Beogradu. Kmalu po prevzemu oblasti je Batka (ata), kot mu pravijo privrženci, spremenil ustavo, si zagotovil popoln nadzor nad parlamentom in sodstvom ter si vedno znova podaljševal mandat.

Svoje politične nasprotnike je ostro zatrl, opozicija ne more nastopati na televiziji, protestna zborovanja zatira s krvavimi ukrepi, zahodni časopisi poročajo celo o vodih smrti in političnih umorih. Med izginulimi brez sledu naj bi bili tudi novinarji, neodvisnega tiska ni. Dovoljena je samo komunistična beloruska zastava, opozicijska je namreč prepovedana. Belorusija je tudi edina, ki je do konca ostala zvesta KGB, saj tako še vedno imenuje svojo tajno službo. Veliko političnih oporečnikov je moralo pred nasiljem zbežati v sosednjo Poljsko, zato je ta država toliko bolj občutljiva za represijo v Belorusiji.

VEČ V TISKANI IZDAJI

O Lukašenkovem obisku Slovenije je Igor Kršinar leta 2004 pisal v Magu: