Aktivisti gibanja Mi smo Univerza, ki so pred dvema tednoma »osvobodili« nekatere predavalnice na Filozofski fakulteti v Ljubljani, so v pat položaju. Vodstvo Univerze in fakultete zoper njih ni nastopilo odbojno, s čimer jim je vzelo zalet, hkrati pa še vedno niso prišli do sogovornika, s katerim bi se lahko »pogajali« za uresničitev zahtev.

Ko je pred dvema tednoma nekaj sto študentov aktivistov z imenom Mi smo Univerza zasedlo del predavalnic na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je vse skupaj zanje kazalo mnogo bolje. Zasedli oziroma, kot tudi pravijo, osvobodili niso le nekaj predavalnic, pač pa tudi precej medijskega prostora. V medijih smo lahko celo prebrali dramatična poročila o dogajanju pri zasedbi iz minute v minuto. Kazalo je, da so tik pred tem, da »se nekaj zgodi«, posebno ko je kot akter v podobi reinkarniranega Che Guevare zaneseno nastopil Miha Kordiš, študent filozofije.

Gibanje je izgubilo del naboja ob prvi predstavitvi zahtev: polno financiranje vseh treh stopenj bolonjskega študija, torej tudi doktorskega, ki je zdaj plačljivo, zagotovitev državnih štipendij za vse študente (tudi za tiste iz bogatih družin), konec bolonjskega sistema študija, demokratizacijo Univerze ...

Včasih je pametno postaviti težko uresničljive zahteve, toda če jih je večina že na prvi pogled povsem nerealna, si lahko zapraviš verodostojnost. Kot lahko preberete v našem pogovoru s predstavnikom gibanja Nejcem Slukanom, so si ga v začetni fazi nekateri preveč prisvojili, tudi zahteve so zdaj revidirane, realnejše. Škodljivih nezaželenih sopotnikov so se otresli.

Ugašanje naboja
»Zasedba« dela filozofske fakultete še traja, vendar naboja ni več čutiti. Obiskali smo osvoboditelje na filozofski fakulteti, dopoldne jih ni bilo videti prav veliko, fakulteta živi tudi mimo ali kljub zasedbi, na drugih fakultetah zasedbe ni bilo, vse skupaj postaja mlačno, aktivisti za zdaj niti nimajo relevantnega sogovornika. To ne moreta biti niti dekan filozofske fakultete dr. Andrej Černe niti rektor Univerze v Ljubljani dr. Stanislav Pejovnik, kvečjemu bodoči minister za visoko šolstvo, minister za finance ...

Pejovniku način protesta, torej »zasedba, okupacija, osvoboditev«, prej zmoti kot navduši. Svoja stališča pove jasno in glasno, marsikatero zahtevo študentov podpira, na primer tisto o izboljšanju kvalitete pouka, vendar je pri tem težava množični študij. Kar 80 odstotkov vseh srednješolcev se namreč vpiše na visokošolski študij. Po njegovem je postal pojem »bolonjski študij« univerzalna oznaka za vse slabosti visokošolskega izobraževanja.

VEČ V TISKANI IZDAJI