"Danes je novinarstvo postalo zavetišče strahopetcev. V vsej svoji karieri nisem videl finančnega novinarja obiskati 'druge strani', tvegati ali priti  situacijo, kjer bi ga njegovo mnenje spravilo v težave. To lahko posplošimo na vse novinarje, ki le redko, če sploh, kaj počnejo, medtem ko modrujejo o 'napakah Steva Jobsa v Applu' in domnevnih podobnih napakah drugih, ali hvalijo (finančnega ministra) Tima Geithnerja in druge vplivne prevarante," pravi Taleb o današnjem novinarstvu.

Zakaj novinarji, ki menda toliko vedo o politiki, nikoli ne postanejo politiki. Spet imamo isti problem: tipični moderni novinarji so ali strahopetci ali pa želijo ubežati resničnosti. Tragično je da imajo tisti, ki dejansko kaj naredijo, stik s svetom večinoma preko novinarjev. Vsa strahopetna zadeva je dejansko taka: tu na obrobju imamo kup ljudi, ki sami nikoli niso počeli tega, o čemer poročajo. Finančni novinarji na primer: nikoli niso tvegali. Nikoli niso na noge postavili podjetja. Teh stvari niso nikoli počeli, vsaj malo med njimi jih je. Zelo malo stvari, o katerih poročajo, so delali, a vseeno posedajo in modrujejo, kot da se spoznajo na vse.

Novinarji kritizirajo vsakogar. Nikoli se niso ukvarjali s športom, a o tekmah poročajo, kot da bi bili sami najboljši, če bi bili športniki. V politiki niso nikoli kandidirali za kak položaj. Nikoli niso bili v areni, vselej so zunaj nje. Vseeno vsem razlagajo, kdo ima prav, kdo nima, kdo je pameten, kdo neumen. A v resnici nimajo pravega stika. To pomeni biti strahopetec. Strah jih je vstopiti v areno in se soočiti s posledicami.

Da morajo tisti, ki sami dejansko kaj naredijo, stik s svetom navezati preko novinarjev, je tragično. Ti ljudje, ki se trudijo nekaj ustvariti, ki skušajo nekaj zgraditi, ki želijo nekaj narediti prav, imajo stik s svetom le prek ljudi, ki ničesar ne naredijo, le igrajo se z besedami.