Kako krivična so lahko merila novinarskega ceha, je Miro Petek predstavil v svoji zadnji knjigi Slovenska medijska puščava (Založba Alpemedia 2014). V njej se v opisanih dogodkih zvrsti ravnanje posameznikov s konkretnimi imeni in priimki.
Novinarsko pot, zaznamovano z grobim napadom, saj ga je zaradi razkrivanja pranja denarja v Novi KBM leta 2001 hotelo umoriti koroško gospodarsko-kriminalno podzemlje, je Miro Petek končal leta 2004. Z odhodom v politiko, ko je postal poslanec v dveh mandatih in nato še v. d. direktorja Direktorata za medije, je za novinarsko srenjo postal novinarski izdajalec.
»Bilo bi drugače,« razmišlja Miro Petek v knjigi Slovenska medijska puščava, » če bi šel na levico, kolega Aleš Gulič - Leko je bil vedno hvaljen. Ali Majda Širca, pa Franco Juri, Melita Župevc ali Janja Klasinc. Še bi lahko našteval. O njih so mediji z veseljem pisali prijazno, tako v rumenem kot resnem tisku.« Zanimivo je, kot ugotavlja Petek, da je nekaterim dovoljeno enostavno prehajanje iz novinarstva v politiko in narobe, drugim ne, čeprav to prehajanje v urejenih demokracijah s pluralnimi mediji ni problem, ker novinarju v komentarjih ni treba skrivati svojega nazora, bralci pa zahtevajo poštenost v poročanju.
VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.