Andrej Černic
Boris Pahor: Viktor Blažič je bil pogosta tarča udbovcev
Junija letos nas je zapustil gospod Viktor Blažič, publicist in disident v času jugoslovanskega režima. Svojo pokončno držo v takratnih nevarnih časih je plačal z zaporom in šikaniranjem s strani jugoslovanske oblasti. Na njegovem pogrebu je z ganljivimi besedami nastopil tudi prof. Boris Pahor. Blažič je z njim sodeloval pri reviji Zaliv, pomemben je bil tudi pri objavi Kocbekovega intervjuja leta 1975. Besede tržaškega pisatelja so bile povod za ta pogovor. Gre za pripoved iz prve roke o Blažičevi vlogi, ki je bila v prelomnih letih »afere Kocbek« primarna. S pisateljem smo se spustili na dolgo pot spominov štiri desetletja v preteklost. S kirurško natančnostjo nam je predstavil takratne okoliščine. Iz pripovedi izhaja veliko podrobnosti, ki osvetljujejo to obdobje. Kako je Kocbek intimno doživljal pripravo zgodovinskega intervjuja, da je bil Blažič v tistih trenutkih njegova opora. Tudi to, da sta Blažič in Miklavčič bila zaprta zaradi pisanja v Zalivu in da je bilo njihovo vprašanje internacionalizirano. Pahor nam je nazadnje orisal tudi leta po objavi intervjuja vse do njegovega zadnjega srečanja s Kocbekom. To je zgodovina, ki se oglaša »v živo«.
Primož Lavre
Profesor Pahor, pogovor z vami bi tokrat radi začeli nekoliko širše. Govorili bomo o prelomnih letih Kocbekovega intervjuja in o vaših stikih z Viktorjem Blažičem. Da bi vse to bolje uokvirili, najprej prosim, da spregovorite o delovanju vaše revije Zaliv, ki je bil eden od redkih opozicijskih glasov jugoslovanskemu režimu.
Najprej bi rad omenil Anteja Ciligo. Bil je Hrvat, istrski komunist in pošten človek. Poznala sva se, bila sva skoraj prijatelja: obiskal me je v Trstu, jaz pa sem ga obiskal v Rimu. Izdajal je revijo, ki se je imenovala Na pragu sutrašnice in je imela zame zelo pomenljivo geslo Ili konfederacija ili razlaz (ali konfederacija ali razpust). Šlo je za geslo, ki je bilo predstavljeno kot možna rešitev v času razpadanja SFRJ. Govorilo se je o tem, da bi se obdržala Jugoslavija na strankarsko pluralni in demokratični bazi. A tega niso želeli Srbi, prav tako ne Američani. Zadeve so šle drugo pot. A da se vrnem k temu, kar je govoril Ciliga: njegovo geslo sem tudi jaz vzel za svoje. Vedno sem bil zagovornik konfederacije. Zaliv je bil kritičen do takega tipa konfederacije, v kakršnega se je spremenila Jugoslavija in ni dopuščala pluralnosti. Hoteli smo, da bi partija nekoč spoznala, da je treba postaviti stvari drugače in da mora imeti Slovenija drugačno, bolj avtonomno vlogo.
Ostanite obveščeni
Zaliv pa ni nikoli zagovarjal samostojne slovenske države. Jaz sem zagovarjal slovensko samobitnost, a v kontekstu konfederativne države.
Kako pa so se na to odzivali drugi sodelavci Zaliva?
Vzemimo na primer Viktorja Blažiča, o katerem bova še govorila – pri njem ne boste našli omembe pojma konfederacije. On je vedno zagovarjal pluralizem, nasprotoval je enoumju. V Zalivu smo poudarjali, da so v začetku OF sestavljale tri enakovredne komponente, krščanski socialci, liberalci in komunisti. Šlo je za koalicijo treh idejnih skupin: to je bil v začetku OF, a je partija, ko je prevzela oblast, to začela tajiti in te pluralnosti ni več priznala. V Zalivu sem se vprašanja konfederacije loteval jaz, drugi so pisali bolj teoretične tekste.
V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE PAHOR SPREGOVORI O SVOJEM PREPRIČEVANJU KOCBEKA, NAJ SE JAVNO IZJASNI GLEDE VPRAŠANJA USODE DOMOBRANCEV; KAKO JE DOGAJANJE SPREMLJALA UDBA IN KDO VSE JE BIL NA UDBINEM SEZNAMU; ZAKAJ STA BILA ZAPRTA VIKTOR BLAŽIČ IN FRANC MIKLAVČIČ.
Ključne besede