Rojen je bil v Mariboru primorskima staršema, ki sta se tja pred fašizmom umaknila iz Biljane v Brdih. Kot prostovoljec se je aprila 1941 prijavil v jugoslovansko armado, se nato umaknil v Ljubljano in bil zaprt v Gonarsu. Glede različnih protiokupacijskih skupin so se mu po njegovih besedah oči dokončno odprle, ko je videl umor Jaroslava Kiklja, resničnega domoljuba. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, nato v Italijo in od tam emigriral v Argentino. Najprej je bežal, ker se je bal za svojo glavo, nato pa, ker ni hotel živeti pod režimom, katerega žrtvi sta bila tudi njegova dva brata domobranca. V Buenos Aieresu je bil sodelavec Slovenske kulturne akcije in urednik znamenite revije Meddobje, ki je zaobjela celoten emigrantski prostor. Domov se je vrnil leta 1994. Od leta 2011 je redni član SAZU.
Njegov pred letom izdani veliki roman slovenske proze 21. stoletja Poslednji deseti bratje je pritegnil tudi pozornost upravnega odbora Prešernovega sklada. Ni oblikovan kot linearna pripoved, ampak je lepljenka 21. vzporednih zgodb tujcev, s katerimi se je srečalo prav toliko emigrantov. Zgradil ga je na zgodovinskih dejstvih in usodah konkretnih ljudi, vendar je, kot je poudaril na predstavitvah, to vendarle le leposlovje. »Med deset tisoči, ki so šli v svet, jih je sto, ki čutijo, da so žrtvovana generacija, med njim pa je 21 takih, ki se zavedajo, da zadoščujejo za grehe generacije. Kot deseti bratje.« Simčič se je lotil raziskave specifičnega motiva slovenskega literarnega desetništva in odkril, da gre za star keltski mit. »Če mit v narodu vztraja stoletja, pomeni, da je nekako povezan z njegovo psihofizično strukturo,« je prepričan.
»In vendar bo moralo priti do sprave,« je bil pričevalec in premišljevalec slovenske družbe optimist v pogovoru za Reporter. Pot do katarze je mogoča samo po poti resnice o tragičnih medvojnih in povojnih dogodkih. A le razmišljajoč človek je sposoben razumeti preteklost. V uvodu prvega natisa Človeka na obeh straneh stene (1957), ki velja za prvo eksistencialistično delo, je v duhu upa proti upanju, contra spem in spem, zapisal: Kakor je v človeku lahko prisoten atavistični strah, je v njem najbrž tudi neko atavistično upanje, ki ga kljub vsemu negativnemu, kar v življenju doživlja, občuti.
Izjave o Zorku Simčiču
Matevž Kos, profesor primerjalne književnosti: »Prebujenje (1943), Človek na obeh straneh stene (1957), Poslednji deseti bratje (2012): to so tri romaneskne postaje znotraj sicer razvejenega in mnogoplastnega opusa. Človek na obeh straneh stene je pred dobrega pol stoletja presenetil s svojo modernostjo, Poslednji deseti bratje pa so veliki roman slovenske proze 21. stoletja. Obenem je to času neprimerno pisanje. Od prve pa do zadnje strani se namreč upira zapadlosti prozaični vsakdanjosti.« (Pogledi)
Matija Ogrin, literarni zgodovinar: »Morda pa je prav toliko ljudi, kot jih bere Simčičeve knjige, nagovoril ta izjemni človek tudi osebno – v neštetih predavanjih in pogovorih. Kot človek je globoko ukoreninjen v slovenstvu in njegovi zgodovinski
resnici – ter seveda v krščanstvu. Iz teh virov pa je potekal izjemni dinamizem njegove osebnosti, s katerim je navduševal mnoge sogovornike, bralce, poslušalce – saj je ob Simčiču vsakdo sam dobil občutek, da je življenje res vredno življenja.«
Jože Horvat, pisatelj in novinar: »Enemu naših najpomembnejših pisateljev povojnega obdobja so zgodovinski totalitarizmi namenili usodo begunca; po vojni se je umaknil v Argentino, od koder se je šele leta 1994 vrnil v domovino. V svoji literaturi, zlasti še v prozi, je pretresljivo upodobil like slovenske politične emigracije in jih tako umetniško pripeljal domov ter bralce seznanil z dolgo zamolčano in neznano usodo velikega števila slovenskih ljudi.«