Kordež, Bobovnik in, kakopak, mir na svetu

Takrat sta Bobovnik in Kordež kolesarila. Oba v črno-rumenih kolesarskih dresih. Voditelj Janko Šopar je prispevek pompozno napovedal z besedami »vas zanima, kdo si upa in zmore za približno 160 milijonov evrov kupovati podjetje, v katerem je direktor«. Kramljala sta o tistem, kar ima sedaj malodane zgodovinsko vrednost, saj se skoraj nobena od njunih napovedi ni uresničila. Na primer tista o lakomnosti, ki pride, ko odmre strast, vendar sta ugotovila, da sta za kaj takega še premlada. Toda Kordeža je očitno prehitro premamila, tako da je pred kratkim v zaporu na Dobu zaradi oškodovanja Merkurja začel prestajati zaporno kazen šest let in pet mesecev.

Pred malo manj kot šestimi leti na to niti pomislil ni. Še najmanj, da bo obsojen. Teoretično lahko ostanem brez hiše, ker sem zastavil osebno premoženje, je v TV Tedniku razlagal Kordež in menil, da se mu kaj bistvenega ne more zgoditi. »Če bi se res zgodilo tisto, v kar ne verjamemo, da bi ne mogli servisirati kreditov, potem pač postanejo lastniki banke,« je bil takrat povsem prepričan takrat prvi človek Merkurja. No, jasno je, da bomo te slabe kredite, ki so mu jih za menedžerski prevzem dale banke, plačali vsi davkoplačevalci, Kordež pa tudi ne bo brez vsega, ker je del premoženja pravočasno zavaroval.

Tudi njegova napoved, da se bo do leta 2012 promet v Merkurju podvojil in da se bodo zato prevzemniški krediti izšli, je bila napačna, čeprav zdaj razlaga, da je za vse kriva kriza, banke, ki so kredite dajale in jih potem niso več, pa tudi država, ki naj bi po Kordeževo od prevzemov iztržila vsaj milijardo evrov več, kot pa če teh prevzemov ne bi bilo. To pomeni, da je (bil) pravzaprav dobrotnik, tak (in s čednostjo skromneža) pa je bil predstavljen tudi v prispevku. Bil je tako dober, da je za vse te več desetmilijonske kredite zastavil svoje »dobro ime«, od katerega mu zdaj očitno ni ostalo prav nič. Mogoče bi bilo boljše, če bi za službo delal manj kot 12 ur na dan in da med kolesarjenjem ne bi premišljeval o prevzemu, kot se je hvalil v Bobovnikovem prispevku, saj bi bila tudi škoda najbrž manjša.

Že takrat je prostodušno priznal delniška parkirišča. To je zanj, denimo, naredil Mirko Tuš. »Tuš je kupil delež v Merkurju, potem pa smo se dogovorili, da je delež prodal nam, menedžerski firmi,« je dejal Kordež, ki je Janševi vladi tudi sporočil, da Slovenija potrebuje razvoj, pa posebne reforme.

Novinar in podjetnik na kolesu. Bilo je nekoč, ko se je zdelo možno prav vse. Samo besede »in seveda mir na svetu«, bi rekel Kordež, pa bi ga nacionalna TV razglasila tudi za novo »misico«, če bi bilo treba.