Parlament je spet gostilna. Samo da je vino zamenjal X, natakarja pa poslovnik državnega zbora. In če bi verjeli enim in drugim poslancem, so tam sami lažnivci. Laž – zelo pogosto uporabljena beseda.

Kar težko je ob spremljanju razprav ugotoviti, ali gre za zakonodajni postopek ali za casting za novo sezono balkanskega političnega resničnostnega šova. Na eni strani letijo fašisti, janšisti, prevaranti, rušilci demokracije, na drugi diktatura, režim, skrajna levica, politično nasilje, na obeh pa: uničevalci Slovenije. Vmes predsedujoči obupano išče gumb za izklop mikrofonov ali se trudi, kako preglasiti poslance, državljani pa iščejo aspirin.

Ne vem, kdaj je bila politična retorika ostrejša – v predvolilnem boju ali po volitvah? Kaže, da je bila pred volitvami le generalka! In očitno so prišli v parlament predvsem poslanci z dokaj omejenim besednim zakladom ali pa nam drugega sploh ne uspe slišati, ker besedne zveze, kot so rušenje demokracije in politična histerija, vse preglasijo.

Lenart Žavbi (Svoboda) opozarja, da bo zgodovina vedela, kdo je bil na kateri strani. Tamara Kozlovič (Svoboda) ugotavlja, da je demokracijo zamenjala diktatura. Poslanci Levice govorijo o porazu parlamentarne demokracije.

Na drugi strani Aleksander Reberšek (NSI) komandira: Sedite, dajte mir in poslušajte! Zdaj smo mi na oblasti! Kot razrednik na ekskurziji po Prekmurju. Žan Mahnič govori o režimu, uničevanju države in vladi laži, Žavbi spet govori o janšizmu, fašizmu z najbolj idiotskim obrazom doslej.

SDS opozarja na skrajno levico, koalicija odgovarja s fašistoidnimi prijemi. Inflacija velikih besed je postala popolna. Fašizem danes pomeni: nekdo se z mano ne strinja. Diktatura: izgubili smo glasovanje. Politično nasilje: nekdo je bil nesramen, nekdo nas je preglasoval. Rušenje demokracije: proceduralni manever. Če bo šlo tako naprej, bomo do jeseni prišli do tega, da bo odmor za malico razglašen za ustavno krizo.

Kar je najbolj fascinantno: vsi so prepričani, da branijo demokracijo. Vsak zase je Churchill. Vsak proti drugemu vodi mali državni udar. In vsak govori, kot da se bo ob naslednjem glasovanju odločalo najmanj o padcu berlinskega zidu. Robert Golob opozarja na »politiko sovraštva« in »temačne čase«.

Opozicija mu vrača, da je vodil »aroganten režim«. Svoboda govori o »organizirani politiki laži«, SDS o »prevari stoletja«. Koalicija svari pred manipulacijami, opozicija pred propagando. Vsi drug drugega razglašajo za prevarante, manipulatorje in nevarnost za narod.

In tu je največji problem slovenske politike: ne to, da se prepirajo – parlament brez konflikta bi bil mrtva ustanova –, temveč da nihče več ne govori normalno. Vse mora biti apokalipsa. Vsaka seja je »usodna«. Vsak zakon »zgodovinski«. Vsak nasprotnik »nevaren za državo«. Politika je postala industrija moralne panike.

Lenart Žavbi in Lena Grgurević postajata obraz Svobode, Luka Mesec očitno vodja opozicije, Robert Golob se (še) skriva, Žan Mahnič in Aleksander Reberšek pa kažeta podobo nove koalicije.

Če bi poslušali samo parlamentarne govore, bi sklepali, da Slovenija ni članica EU, ampak propadajoča bananska republika na robu državljanske vojne. Potem pa greš ven. Ljudje sedijo na kavah. Plačujejo položnice. Gredo po otroke v vrtec. Jamrajo nad cenami, prometnimi zamaški in vremenom. Nihče ne govori o fašizmu med nakupom paradižnika v Aleji.

Politika se je zaprla v lasten mehurček histerije, kjer zmaga tisti, ki bolj dramatično zavije z očmi in uporabi hujšo zgodovinsko primerjavo. Pri tem pa je zanimivo še nekaj: vsi se hkrati predstavljajo kot žrtve in zmagovalci. Koalicija trdi, da jo opozicija ruši in sabotira, hkrati pa (še) ima oblast. Opozicija govori, da jo diktatorsko utišajo, obenem pa vsak dan dominira na naslovnicah in družbenih omrežjih. Vsak je preganjan. Vsak je utišan. In vsak govori neprestano. A težava ni samo v tonu.

Problem je, da dramatizacija nadomešča vsebino. Lažje je nasprotnika označiti za fašista ali prevaranta kot pojasniti reformo zdravstva. Lažje je govoriti o diktaturi kot o proračunskih številkah. Lažje je kričati o režimu kot pripraviti argument.

In medtem ko se poslanci med seboj obkladajo z zgodovinskimi etiketami, državljani počasi izgubljamo občutek, da tam sploh še kdo rešuje naše probleme. Parlament je pač teater. A slab teater. Tak, kjer vsi igralci kričijo hkrati, nihče ne posluša, scenarij pa se ponavlja iz dneva v dan.

Tako se je po volitvah slovenska politika spet odpovedala iluziji, da je parlament prostor argumenta. Zdaj je predvsem prostor karakterizacije. Če nimate vsaj treh zgodovinskih primerjav, dveh obtožb o avtoritarnosti in ene omembe fašizma, praktično niste več relevanten politik.

Morda pa bi bilo za začetek dovolj že nekaj revolucionarnega: da bi kdo v državnem zboru nasprotniku odgovoril brez uporabe besed, kot so fašizem, diktatura, režim ali lažnivec. To bi sicer danes v Sloveniji skoraj delovalo kot politični ekstremizem.

To obmetavanje je eno, če pa se poglobite v nekatere izrečene besede – skorajda psovke ali pa ukaze, smo lahko še bolj zaskrbljeni.

Ko zleti Lenartu Žavbiju iz ust opazka o nekem idiotskem obrazu in se potem z Žanom Mahničem soočita v »spopadu« in namigih o tožbi, upam, da Žavbi ve, da je padel na najnižjo točko.

Posebej zaskrbljujoča pa je tudi nova estetika parlamentarne moškosti. Zdaj imamo mi škarje in platno v rokah, sedite in poslušajte, pustite nas, da bomo lahko delali, je prihodnji opoziciji zabrusil Reberšek. To ni več politična retorika – to je skoraj družinska terapija z elementi vaške gasilske skupščine, a najbolj žalostno je, da vsaka oblast misli, da se z njo vse začenja in končuje. Neke državniške drže z vizijo in strategijo še nismo doživeli ali pa že dolgo ne!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.