Zbirka dosežkov po dobrih treh mesecih na čelu Združenih držav je hkrati osupljiva in predvidljiva. Slednje zato, ker je vse, kar sedaj počne v Beli hiši, na dolgo in široko napovedoval v mesecih volilne kampanje. Maščevanje za vse krivice, ki so se mu menda zgodile, odstranjevanje ideoloških sovražnikov, množični izgoni nedokumentiranih priseljencev, globoki rezi v zvezno administracijo, uvajanje visokih carin.

»Počnem prav to, za kar sem se zavzemal v kampanji,« pravi tudi sam. Morda je budnost uspavala monotonost njegovih nastopov, v katerih je govorec nenehno izgubljal nit, morda bizarne improvizacije za govorniškim odrom, morda navajenost na »vzporedna dejstva«, toda redko kdo je zares verjel avtokratski retoriki, ki je pronicala skozi dolgoveznosti. Drži, dva ključna načelnika iz prvega mandata, načelnik generalštaba Mark Milley in načelnik zvezne administracije John Kelly sta opozarjala, da ima vrhovni poveljnik fašistična nagnjenja.

»Lahko se ne strinjamo drug z drugim ..., vendar ameriškemu ljudstvu ne moremo reči, da je eden od kandidatov fašist in da bo konec ameriške demokracije, če bo izvoljen,« je strahove miril njegov podpredsedniški kandidat J. D. Vance. Tisti Vance, ki je Trumpa primerjal s Hitlerjem in heroinom, preden je tako kot mnogi drugi začel verjeti geslu Naredimo Ameriko spet veliko in vrnitvi v novo zlato dobo.

Zlato v resnici dobiva novo veljavo. Njegova cena zadnje mesece hitro raste, a kot vedo ekonomisti, to po navadi kaže na beg vlagateljev v varna zatočišča pred negotovostjo in odraža širše skrbi o stabilnosti gospodarstva. Na splošno nestabilnost kažejo tudi velika nihanja na borzah, osrednji ameriški indeks Dow Jones je med padci in vzponi izgubil slabo desetino vrednosti, odkar je Trump prevzel vodenje države. Podobna netipična nihanja cen so zamajala trg obveznic, močno se je znižala vrednost dolarja.

Profimedia

Običajno vlagatelji v času borznih padcev kupujejo ameriške državne obveznice, ki so doslej veljale za varno naložbo v težkih časih. Tujci za to potrebujejo dolarje, kar zvišuje vrednost ameriške valute. Toda v zadnjih tednih smo bili priča obdobjem, ko so delnice, obveznice in vrednost dolarja upadale hkrati. Kar je pojav, s katerim se soočajo države v razvoju, ko se ob krizah začne beg tujega kapitala iz njih. Morda ni naključje, saj podobno kot v negotovih demokracijah »Trump cefra ključne elemente zaupanja v družbi – pravno državo, neodvisnost Centralne banke, sistem zavor in ravnotežij,« opozarja Eswar Prasad, ekonomist z univerze Cornell.

Praznina populizma

Osrednjo gibalo negotovosti je seveda Trumpov carinski vrtiljak. Nenehnemu uvajanju in ukinjanju ukrepov je težko slediti, povzetek analitikov z univerze Yale pravi, da je povprečna carina na uvoz v ZDA okoli osemindvajset odstotkov, največ v več kot sto letih. Trumpova trgovinska vojna zajema vsa tri največja svetovna gospodarstva – Združene države, Kitajsko in Evropsko unijo. Velika podjetja še ugibajo, kako se spopasti z višjimi stroški uvoza izdelkov in sestavnih delov, podobne izračune opravlja nešteto lastnikov restavracij, trgovcev na drobno, prodajalcev avtomobilov in druga mala podjetja, ki ustvarijo skoraj polovico vse gospodarske dejavnosti v ZDA. Kupci pa že plačujejo višje cene za blago, izdelano v tujini.

»Ameriško in svetovno gospodarstvo se še nikoli nista soočala s takšno ravnijo kaosa in negotovosti. Še posebej neverjetno je, da je nestabilnost spodbudila vlada sama s svojimi politikami,« ugotavlja Prasad. Podobno razmišlja finančni analitik Dario Perkins iz londonskega svetovalnega podjetja TS Lombard: »Prvič v moji karieri se pojavljajo resna vprašanja o usposobljenosti ameriških oblikovalcev politik. Politične napake so se dogajale že prej, toda sedaj so za mnoge vlagatelje znak popolne nepremišljenosti in neupoštevanja posledic za gospodarstvo in finančne trge.«

Nezaupanje v Belo hišo se vse bolj širi tudi med Američani, ki so Trumpa ponovno izvolili tudi zato, ker so se ob postpandemijski inflaciji spominjali trdnega gospodarstva v njegovem prvem mandatu. Zato so toliko bolj opazni rezultati zadnjih anket, ki kažejo strme padce podpore predsedniku, tudi pri njegovem vodenju gospodarstva. Predstavniki vlade skušajo omajano vero okrepiti z zatrjevanjem, da je to le nekoliko težavnejši začetek, treba bo nekoliko potrpeti, potem bodo države, ki se menda trumoma zgrinjajo na pogajanja z Washingtonom, pokleknile in pristale na nove pogoje. To bo prineslo pravično trgovino, razcvet ameriške proizvodnje in vsesplošno blaginjo.

V prvih tednih po Trumpovi vrnitvi so nekateri še skušali verjeti v idejo, da predsednik in njegova ekipa vizionarsko vlečejo poteze nekakšnega štiridimenzionalnega šaha in sledijo skrivni strategiji, se je utvara dokončno razblinila 2. aprila, na »dan osvoboditve«. Trump je na znameniti tiskovni konferenci v Beli hiši bolj kot voditelj največjega gospodarstva deloval kot voditelj cenenega resničnostnega šova. Vihtel je veliko tablo s tako imenovanimi recipročnimi carinami za več kot sto držav, vključno s parom otokov blizu Antarktike, na katerih živijo le pingvini.

Hitro se je izkazalo, da so številke na tabli ekonomski nesmisel. Po besedah Perkinsa je ves svet spoznal, da smo priča »osnovnemu pomanjkanju razumevanja mednarodne trgovine«. Londonski analitik sedanje razmere primerja z odločitvijo Velike Britanije, da zapusti Evropsko unijo. Tako kot kljub drugačnim pričakovanjem to ni sprožilo recesije ali hude finančne krize, tudi početje Trumpove vlade ne pelje nujno v to smer. Toda njena ekonomska politika se ne zdi odraz racionalnega premisleka, ampak spominja na gašenje požarov, pri čemer je glavni požigalec poveljnik gasilcev.

Profimedia

Gotovo je, da močno škoduje gospodarstvu, a ne samo v ZDA. Tako kot podjetja tudi vodstva držav skušajo ugotoviti, kako se prilagoditi tej novi resničnosti. Za zdaj je jasno predvsem to, da se je svet nenadoma temeljito spremenil in da bo zelo težko ponovno vzpostaviti prejšnje odnose. »Populizmi se običajno prevesijo v počasno uničenje. Poslabšajo osnovne težave, spodkopavajo institucije. Sčasoma gre samo še za samopreživetje populističnega režima in ne za gospodarstvo,« opozarja Perkins.

Gnoj je zlato

Preživetje ameriškega režima vsaj še do kongresnih volitev prihodnje leto ni v nevarnosti, toda ob hitrem upadanju javne podpore se trudijo najti pozitivne točke, s katerimi bi nekoliko omilili naraščanje nezadovoljstva. Pozlata je dobesedno način, kako se kaže sedanja Bela hiša, pozlačeno je mavčno okrasje sten, pozlačene police nad kamini, v masivnih okvirjih zlate barve sedaj visijo tudi predsedniški portreti.

Trump jih je seveda vse premešal po svojem okusu, na najbolj vidnem mestu je velikanski slikarski povzetek njegove fotografije iz Butlerja v Pensilvaniji, z dvignjeno pestjo in sragami krvi po obrazu. »Boj! Boj!« je po neuspelem atentatu nanj pozival množico, kar je postala ena najbolj jasnih napovedi časov, ki jih doživljamo. V stotih dneh je izdal rekordno število predsedniških ukazov, več kot 135, in z njimi ohromil celotne vladne agencije in oddelke.

Grozi z zavzetjem Grenlandije, s prevzemom nadzora nad Panamskim prekopom, s priključitvijo Kanade kot 51. zvezne države. Slednje je na ameriškem severu povzročilo zgodovinski zasuk in politično mrtvi Liberalni stranki vdihnilo novo življenje ter ji prejšnji ponedeljek prineslo zmago nad Trumpu precej bližjo Konservativno stranko. Podobno brezglavo in brez jasnega namena je odtujil tudi druge tesne zaveznice, Evropsko unijo, Japonsko, Mehiko, še bolj razžrl smisel obstoja obrambne zveze Nato, hkrati pa jasno kazal svojo naklonjenost ruskemu vladarju Vladimirju Putinu.

Mučno srečanje v Beli hiši, kjer ga je Vance sprovociral, da sta družno bevskala na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega kot nekakšnega nehvaležnega lopova, je povzetek nove zunanje politike Washingtona. Brez sočutja, brez pomoči za revne in ponižane, osredotočeno na gradnjo zidov namesto mostov, kot je italijanski kardinal Giovanni Battista Re ob pogrebu papeža Frančiška spomnil na njegovo oštevanje Trumpa iz 2016: »Kdor misli le na gradnjo zidov, kjerkoli so že, in ne na gradnjo mostov, ni kristjan.« Ameriška vlada je napovedala močno okleščenje zunanjega ministrstva, ker predsednik tako ali tako najraje improvizira, ves svet pa v tihi grozi pričakuje nove hipne navdihe »stabilnega genija«. Ali kot se je ne ravno diplomatsko izrazil njegov prvi zunanji minister Rex Tillerson, »tepca«.

Profimedia

Kontrast konflikta z Zelenskim, nekdaj tesnim zaveznikom ZDA, je bilo ljubeče snidenje s salvadorskim predsednikom Nayibom Bukelejem, nekdaj tarčo ameriških kritik. Sedaj je ameriški ječar, v njegov moderni gulag so strpali več kot dvesto ljudi (skoraj nihče nima kazenske evidence), za vsaj enega so priznali, da po pomoti. Trump je avtokrata obravnaval kot sorodno dušo in ga s širokim nasmehom prosil, naj zgradi še pet zaporov, ker so naslednji na vrsti ameriški državljani.

Ne gre za napihovanje navideznih strahov, prvih sto dni nas je naučilo, da njegove besede niso le pretirane prilike ali obešenjaški humor, ampak se za njimi skrivajo resnične namere. Obljubljeni program množičnih izgonov vse bolj spominja na metode, po katerih so slovele tajne policije v -izmih na skrajni desni in skrajni levi.

Pred dnevi so neki prosilki za dovoljenje za stalno bivanje v državi poslali sporočilo, da ga je dobila, ko je prišla ponj, so jo aretirali. Kot del prizadevanj za iskanje, pridržanje in izgon nezakonitih priseljencev so mobiliziral agencije po vsej vladi, od davčne uprave (IRS) do poštne službe. Osupljiva, celo za nova merila Trumpove druge dobe, je bil aretacija lokalne sodnice v Wisconsinu zardi obtožbe o oviranju pravosodja. Po njej naj bi nedokumentiranega priseljenca usmerila skozi stranska vrata sodne dvorane in mu tako pomagala, da se je izognil zveznim agentom za priseljevanje.

Sporočilo je jasno, vsakdo je potencialna tarča zveznih oblasti, če si drzne vmešavati v njihovo politiko priseljevanja. Oviranje dela zveznih organov pregona je seveda nezakonito, težava je v opredelitvi, kaj je vmešavanje. Ob vse bolj agresivnem državnem aparatu bodo lahko tarča vse nevladne organizacije, ki se zavzemanja za pravice priseljencev. Nekatere se že odrekajo tovrstnemu delovanju, kar je resnična namera sedanje vlade, ne le aretirati in odstraniti storilce kaznivih dejanj, ampak razstaviti celoten sistem, ki vsaj deloma ščiti priseljence.

Profimedia

Izgoni že sedaj potekajo brez ustreznih pravnih postopkov, pri čemer se sklicujejo na vojno zakonodajo iz 18. stoletja. »Dragi marksistični sodniki, če nezakoniti tujec, kriminalec vdre v našo državo, je izgon edini pravni postopek, do katerega je upravičen,« je jasen Trumpov svetovalec za domovinsko varnost Stephen Miller. Vendar to ne drži povsem, že 2014 je pomemben pravni strokovnjak dejal, da »vsakdo, kdor je prisoten v ZDA, uživa zaščito v skladu z ustavo Združenih držav.« Ta marksistični pravnik je bil pokojni Antonin Scalia, eden najbolj konservativnih sodnikov vrhovnega sodišča.

Vlada se za to ne meni kaj dosti, v zbirna taborišča je strpala študente, ker so protestirali proti politiki do Palestine in jih razglasili za podpornike terorizma. Tako študentje – zlasti tisti brez ameriškega državljanstva – od uredništev šolskih časopisov zahtevajo, naj izbrišejo njihova imena iz člankov, ker se bojijo, da bodo postali tarča izganjalcev. Nekateri so prenehali uporabljati kreditne kartice, da jim ne bi sledili, v najbolj skrajnih primerih se že tedne skrivajo pri prijateljih, denimo mednarodna študentka, ki je šla mimo demonstracij na univerzi, a se znašla v ozadju fotografije, ki jo je o protestih objavil šolski časnik.

Strahovi niso paranoja, Trump je pravosodno ministrstvo spremenil v svoje orožje maščevanja in odredil preiskave političnih tekmecev. Njegov pristop k oblasti je podoben pristopu tujih voditeljev, kot sta madžarski Viktor Orban in Recep Tayyip Erdogan v Turčiji, trdi Steven Levitsky, politolog z univerze Harvard. S kolegom Danielom Ziblattom sta pred sedmimi leti izdala vplivno knjigo How Democracies Die (Kako umirajo demokracije), v kateri opisujeta »demokratično nazadovanje«, ko vlade sprejemajo na videz povsem legalne ukrepe, a družbo počasi spuščajo v »konkurenčni avtoritarizem«.

To dosegajo z nagrajevanjem zaveznikov, kaznovanjem nasprotnikov, ohromitvijo medijev in civilne družbe ter spreminjanjem države v instrument lastne agende in politične ohranitve. David Remnick, urednik časnika The New Yorker, ugotavlja, da je bila poslušnost edina kvalifikacija za člane sedanje Trumpove vlade, zato je polna servilnih ljudi. »Zdi se, da tudi nesposobnost ni ovira. Kako drugače razložiti selitev Peta Hegsetha iz vikend voditelja na televiziji Fox News na čelo obrambnega ministrstva?«

Profimedia

Ameriško brzenje

Prvih sto dni Trumpovega drugega mandata je bilo izčrpavajočih, zmedenih, skoraj nemogoče jim je bilo slediti v realnem času. Vlada je za dosego svojih ciljev uporabila določeno mero prisile, še pogosteje pa se je zanašala na dvoumnosti, zavajanja, zanikanja. Kot del maščevalne kampanje je sprožila vojno ustrahovanja proti številnim znanstvenim, komercialnim in pravnim ustanovam, mnogi so hitro popustili. Denimo univerza Columbia, velikan Amazon in velika odvetniška družba Paul Weiss.

Šef Amazona Jeff Bezos je zadušil uredniško politiko časnika Washington Post, ki ga ima v lasti, in ukazal snemanje štirideset milijonov dolarjev vrednega dokumentarca o prvi dami Melanii Trump. Podjetje Paramount, ki ima v lasti televizijsko mrežo CBS, je raje poseglo v neodvisnost 60 Minutes, ene najbolj cenjenih preiskovalnih oddaj v ZDA, kot pa se uprlo napadom Trumpa in njegovih odvetnikov.

Takšne kapitulacije ga le še spodbujajo. Predvsem pa dosegajo svoj namen, vse več ljudi v ZDA vse bolj razmišlja, ali so se še pripravljeni izpostaviti in povzdigniti glas. Celo oslabljena Demokratska stranka dolgo ni zmogla resnega odpora, šele v zadnjih tednih so se pojavili znaki nasprotovanja. Množice na zborovanjih senatorja Bernia Sandersa in poslanke Alexandrie Ocasio-Cortez kažejo, da se tehtnica počasi nagiba v drugo stran.

»Še nikoli nisem pozival k množičnim protestom. Zdaj pa. Danes je (tarča) priseljenec s tetovažo, jutri bo državljan z objavo na facebooku, ki je ujezila Trumpa,« je bil prejšnji teden odločen tudi vplivni demokratski guverner Illinoisa J. B. Pritzker. Obregnil se je tudi ob »omahljivo« vodstvo demokratov, a ost še globlje zarinil v poslušne kongresne republikance, ker naj bi se bodisi iz strahopetnosti bodisi iz želje, da bi se držali Trumpovega krila, odpovedali zakonodajnim pooblastilom in svojim dolgoletnim prepričanjem ter državo povsem prepustili predsedniku.

Tudi Levitsky meni, da zanašanje na sodno posredovanje ni dovolj. Vrhovno sodišče je že posredovalo v več primerih, vendar težko omejuje delovanje predsednika, če se upre ukazom. »Samo sodišča nas ne morejo rešiti, sodni postopki so počasni, medtem pa lahko gre narobe veliko stvari.« Dokaz je rovarjenje Trumpovega mecena Elona Muska, ki je v treh mesecih sejal kaos v zvezni upravi in razgradil njene pomembne dele ter odpustil več kot sto tisoč zveznih uslužbencev. Politolog se boji, da ameriški proces preobrazbe poteka »veliko hitreje, veliko bolj temeljito kot tisto, kar smo v prvih 100 dneh videli v Venezueli, Turčiji ali na Madžarskem.«