Z Bronjo sva se pogovarjali pred leti, ko je izšel njen roman Belo se pere na devetdeset, ki je pretresel slovenski prostor, najprej zaradi svoje ganljivosti, potem pa zaradi tega, ker so ga ljudje tako množično brali. Pa je vseboval tako žalostne teme, kot so rak, smrt, izguba, bolezen. A napisan je bil tako lepo, tako poetično in žalostno, da te je vlekel do zadnje napisane vrstice. In po sedmih letih pisanja scenarija in pripravljanja na snemanje je nastal še film po tem romanu. Velik film. O časih socializma, o spominih na preteklost, o smrti in trpljenju. In spet in ponovno privablja v kinematografe, ki so že skoraj izumrli in samevajo prazni, nove in nove gledalce. Pravi čudež, pravzaprav. In tako za knjigo kot za filmom stoji občutljiva, a odločna in močna ženska: Bronja Žakelj.

Ko danes pomislite na svoje otroštvo v Jugoslaviji – kateri prizor se prvi pojavi pred vašimi očmi?

Kuhinja na Vojkovi, odprt balkon, zunaj pa pomlad. Dada za polnim štedilnikom s cigareto v roki, soseda Bakika bere časopis, Stanči se smeji. In tudi kadi. Rok dela domačo nalogo, radio igra, ura je dvanajst preč. Nekaj takega.

Kaj je bilo po vašem najbolj značilno za tisti čas, česar današnji otroci morda ne bodo nikoli izkusili?

Taki prizori, ko se pride domov iz šole, recimo, in ko je vedno nekdo doma. Pri nas je vsaj Dada bila vedno doma. Jaz ključa nisem imela do štirinajstega leta, ko smo se preselili, ko smo od Dade šli na svoje. Danes je manj tudi druženj, danes se moraš na obisk najaviti, še poklicati ti je včasih koga težko, zato prej raje pošlješ sms … Nekoč pa so sosedje, prijatelji, sorodniki k nam prihajali nenajavljeni, po navadi niti potrkali niso. In midva z Rokom sva jih bila tako zelo vesela. Ker takrat je bilo v naši kuhinji še bolj glasno, še bolj živo, še bolj toplo. Jedlo se je, nazdravljalo, kofetkalo, kadilo. Bila sva sredi vsega tega, sedela na pručkah, če je stolov zmanjkalo, če je zmanjkalo še pručk, pa sva sedela na tleh, najraje pod mizo, ker potem so tisti okrog mize včasih pozabili na naju in so povedali kaj, česar sicer pred nama ne bi. Ali pa so zakleli, midva sva se pa pod mizo režala. In zunaj sva bila veliko – kadar se je le dalo, sva šibala na dvorišče, zunaj sva bila do teme, ko naju je mami z balkona poklicala na večerjo. In ko se je začelo mračiti, so bili balkoni polni mam. Vse so klicale svoje otroke, vmes pa še malo poklepetale z balkona na balkon. Igrač nisva imela veliko, zato sva si igre izmišljevala. Vse najine igrače so bile v eni sami stari kartonasti škatli od olja Zvezda. Sploh se ne spomnim, da bi nama kdaj kupovali igrače, dobila sva jih le včasih za novo leto. Imela pa sva ogromno knjig, celo steno knjig. Zato sva se potem igrala knjižnice in štempljala knjige z žigi pikapolonic. Po stenah najine otroške sobe sva imela tudi slike in slike sva opremila z listki, kamor sva napisala vse podatke o umetniških delih. Rok je nekoč slike, ki so se mu zdele dolgočasne, še dodatno opremil. V reko je narisal ribiča, na nebo ptiča in spomnim se, da je bil to dan, ko ni znorel samo oče, ampak je znorela tudi mami.

Je kakšen vonj, zvok ali predmet, ki vas takoj odpelje v tiste stare čase?

Mešanica cigaretnega dima in kave, recimo, vonj po prismojenem mleku, vonj močnika ali pa kruha, namočenega v mleku, vonj mokrega makadama, tudi asfalta, vonj zloščenega parketa, buhtljev, ki se malo prismodijo … najbolj take reči.

Ste ob pisanju knjige in kasneje scenarija za film odkrili kakšen spomin, na katerega ste že skoraj pozabili?

Ja, sem, seveda, veliko je tega, a ne znam vam povedati, kaj vse se je v moj spomin vrnilo med pisanjem. Vse se je namreč ves čas prepletalo. Gre za specifičen proces – ko denimo samo razmišljaš o svoji preteklosti, se spomniš manj kot takrat, ko o tem začneš nekomu pripovedovati. Ko pa začneš pisati, je priklic še intenzivnejši. Gre za efekt snežene kepe, ki jo spustiš po hribu navzdol. Z vsakim prekotaljenim metrom je snega na njej več in enako je tudi pri pisanju – z vsakim napisanim stavkom je spomina v tebi več. En spomin sproži drugega in tako naprej. Gotovo pa je k lažjemu vračanju pripomogel tudi način pisanja, predvsem pisanje v prvi osebi sedanjika, zaradi česar sem imela občutek, kot da bi stopila v časovni stroj. Vse je bilo spet tukaj, vse je bilo zdaj.

Primož Lavre

Knjiga je napisana zelo intimno in iskreno. Vas je bilo pred izidom strah odzivov bralcev?

Ko je knjiga izšla, sem si seveda želela, da ne bi prezrta obležala na policah knjigarn. Želela sem si, da bi segla med ljudi, da bi bralci ob njej nekaj doživeli. A imela sem tudi pomisleke, ki pa niso bili vezani na to, da sem svojo zgodbo delila brez filtrov in cenzure in da sem svojo ranljivost pokazala brez sramu. Bolj me je skrbelo, da avtobiografije nekoga, ki pravzaprav nikomur ni poznan, ne bo želel brati nihče. Tudi zato sem po izidu hodila v knjigarno Beletrine spraševat: »A se moja kaj prodaja?« Skrbelo me je tudi, da romana o temah, kot so rak in samost in stiske in smrt, brati ne bo želel nihče, saj se o tem niti pogovarjati noče nihče. A sem se k sreči motila. Ljudi je pritegnila izpoved nekoga z ulice in našli so se v temah, ki jih pravzaprav živimo vsi, a jim težko iskreno pogledamo v obraz.

Zakaj ste se odločili za takšen slog pripovedi – neposreden, neolepšan in hkrati izjemno čustven?

S tem, kako bo zgodba, ki jo želim povedati, napisana, sem se veliko ukvarjala. Vedela sem, da s stilom pisanja lahko veliko dobim, lahko pa tudi vse izgubim. Sama se sicer pogosto zapletam v predolge stavke, v tem primeru pa se mi je minimalističen, čist pristop kazal ne samo kot najboljša, ampak tudi kot edina prava izbira. Kot edina možnost, ki bo vsebini dala prostor, ki je ne bo zadušila in ki bo zmogla prikazati po eni strani vse brutalnosti nekega trenutka, po drugi strani pa pustiti pot tudi ironiji in humorju. Predvsem v drugem delu romana, ko se srečam z izginjanjem, razpadanjem in minljivostjo, sem želela besedilo karseda oklestiti, ga očistiti vseh nepotrebnih elementov, tudi pridevnikov, saj se mi je zdelo, da bo na ta način zgodba prišla najbolj do izraza. A niso samo asketsko oblikovani stavki tisti, s katerimi sem želela krepiti prepričljivost zgodbe. Gre tudi za mestoma nenavadne vrstne rede besed v stavku. Zanimalo me je, kako zvenijo besede ena zraven druge, ko se jih prebere na glas, kako njihov vrstni red vpliva na zven stavka. Ukvarjala sem se tudi z iskanjem ritma, skratka z orodji, ki so se mi zdela najprimernejša, da bi bralec podoživel avtentičnost trenutka, in zaradi katerih bi bila interpretacija prebranega čim bliže doživeti izkušnji.

Ste med pisanjem čutili, da bo knjiga tako zelo zadela bralce, ali vas je njen uspeh presenetil?

Ne, seveda nisem, mislim, da tega nikoli ne moreš zares vedeti, zato sem bila izjemno presenečena nad tako intenzivnimi odzivi, nad tako zelo odkritim izpovedovanjem bralk in bralcev o tem, kako močno se jih je moja zgodba dotaknila, kaj vse jim je dala, kako jim je pomagala. In še danes dobivam sporočila, zdaj, ko imamo film, je sporočil spet ogromno ... Moja zgodba je v nekih točkah očitno postala tudi zgodba vseh, ki jo berejo. Vzpostavil se je občutek intime, občutek, da je napisana prav za njih, občutek, da se poznamo. In zanimivo je, da me večina bralcev in bralk tika – to je pa lepo, ni?

Primož Lavre

Kaj menite, da bralci v tej zgodbi najbolj prepoznajo – sebe, svoj čas, družinske odnose?

Vse to. Ker v resnici smo si bližje, kot se nam včasih zdi. V resnici nas druži več stvari. Ker imamo vsi nekje svojo Vojkovo, svojo Dado, svoje ranljivosti, samosti, ljubezni in hrepenenja.

Kako je bilo svojo lastno zgodbo prenesti na film – ste si to sploh kdaj predstavljali med pisanjem romana?

Zgodba se mi je sicer zdela »filmična«, nisem si pa predstavljala, da bo kdaj po knjigi posnet tudi film, saj je bila že sama izdaja romana zame popoln presežek. Tako, da se mi vse skupaj še danes zdi zelo nadrealno in malo nadrealno tudi je, gledati na filmskem platnu samega sebe.
Kot soscenaristka ste imeli edinstven položaj: biti hkrati avtorica in interpretka lastne zgodbe. Je bilo to osvobajajoče ali težko?
Gotovo ni bilo najbolj enostavno, vendar se je med menoj in filmom med ustvarjanjem, predvsem med scenarijem, ki sva ga pisala skupaj z Markom Naberšnikom, vzpostavila neke vrste kreativna distanca. Ta pozicija se je oblikovala povsem spontano, naravno, a se mi zdi v takem procesu nujna. Dobro je, če znaš sprejeti drugačne poglede, drugačne pristope in se jim znaš tudi prilagoditi. Ker prav v tem prepletanju perspektiv se pogosto razkrijejo možnosti, ki jih sam niti ne bi opazil. Tudi če gre za tvojo osebno zgodbo.

Kako sta pri pisanju scenarija sodelovala z Markom?

Čeprav smo zgodbo že imeli, to za film ni bilo dovolj, zato je bilo pred samim pisanjem potrebnih veliko razmislekov. Ključno vprašanje je bilo, kaj želimo sporočiti s filmom, kako zvesti želimo ostati romanu oz. mojemu življenju ter kako vse to učinkovito prenesti v filmski jezik. Najin način dela je bil tak, da sva skozi pogovore najprej razvila osnovno idejo, si naredila skico in potem je eden izmed naju sestavil tekst, ga poslal drugemu v preverjanje in dopolnitev, tako da je tekst potoval sem ter tja. Vmes pa sva se ves čas dobivala, usklajevala, iskala rešitve in premlevala različne zamisli. Ob koncu sva sodelovala najprej tudi z Barbaro Zemljič in potem še z Majo Todorović, vse z namenom, da bi bil scenarij čimbolj kompakten, da bi dobili čim boljšo bazo, čim trdnejšo oporo, na katero bi se lahko naslonili vsi drugi ustvarjalni elementi filma.

Kaj ste želeli, da film nujno ohrani, in kaj se je lahko spremenilo?

Odločila sva se, da ostaneva pri ključnih točkah zvesta romanu, da se od njega ne bova preveč odmikala, da torej poveva osnovno zgodbo, a da se hkrati dotakneva tudi nekaterih pomembnih življenjskih vprašanj. Pomembno nama je bilo, da ohraniva duha in sporočilo knjige, posebej pa sva bila pozorna tudi na to, da ne zapadeva v karikiranost, ki jo nostalgija po osemdesetih in duhovitost nekaterih likov zlahka lahko prineseta s seboj, ter da hkrati ne zdrsneva v patetiko, ko se zgodba zaplete. Ob tem sva se zavedala, da vsega, kar je v knjigi, ne moreva preliti v film, da adaptacija zahteva redukcijo. Če bolje pomislite – zgodba mojega življenja je skrčena na 260 strani romana, ki sva ga morala preoblikovati v približno 90 prizorov, 45 let mojega življenja pa v dobri dve uri filma. Vse to je vodilo v združevanja dogodkov, časovnih obdobij, tudi likov in v mnoge druge prilagoditve.

Kateri prizor vam je bil najtežji pri prenosu iz knjige v filmsko govorico?

Mislim, da smo imeli v resnici še največ težav s koncem. Zaključki niso enostavni, ne v romanu ne v filmu. Zato smo se z njim ukvarjali dolgo, imeli smo veliko verzij, nič ni bilo v redu, in potem me je med likanjem nedeljske žehte spreletelo očitno. Filma, v katerem je toliko izgub, drugače kot z življenjem ne moremo končati. Z življenjem in svetlobo in upanjem.

Primož Lavre

Kako ste doživeli snemanje – je bilo to za vas tudi čustveno potovanje nazaj?

Na snemanjih sem bila prisotna, kolikor je bilo to le mogoče, ker me je zanimal celoten proces, zanimalo me je, kako besede na papirju prehajajo v resnične podobe, v kaj se uresničujejo ideje iz scenarija, kako bodo igralci in igralke interpretirali svoje like in kako bo produkcijska ekipa pričarala časovni skok v osemdeseta, devetdeseta. In prav ta del se me je med snemanjem zelo dotaknil. Za hip sem spet dobila nazaj svojo kuhinjo na Vojkovi, kjer je bilo vse skoraj tako kot nekoč. Trenutka, ko sem stopila v to studijsko kuhinjo, ne bom nikoli pozabila. Če se mi ne bi zdelo preveč patetično, bi se razjokala.

Kako ste doživeli izbor igralske zasedbe, ki vas »upodobi« na velikem platnu?

Igralska zasedba je bila v rokah Marka in producenta Aleša Pavlina, je pa res, da so bile nekatere vloge dodeljene prav igralcem in igralkam, za katere sem bila tudi sama prepričana, da bi lahko najbolj prepričljivo odigrali določen lik. Nad končnim izborom sem navdušena in morda se prav zato med gledanjem filma vse zlije v eno. Igralci in igralke se prepletajo z osebami iz resničnega življenja, meni pa se zdi, da ne gledam več filma o svojem življenju, ampak da gledam svoje življenje.

Ali je kakšna interpretacija igralcev presenetila celo vas, avtorico zgodbe?

Ne bi rekla, da me je katera interpretacija presenetila v klasičnem smislu. Bolj gre za opazovanje, kako je zgodba začela živeti skozi igralce in igralke – kako so besede, dejanja in občutki, ki sem jih v nekih trenutkih doživela kot povsem svoje in neponovljive, postali skupni prostor razumevanja. V tem smislu so me, in me še vedno zdelajo prizori, kot je valeta, kjer besed ni veliko in kjer Tjaša Železnik, ki v filmu igra mojo mami, in Jurij Zrnec, moj filmski oče, samo skozi poglede povesta vse. Izjemen prizor! Ali pa prizor Anice Dobra, filmske Dade, in Mei Rabič, male Bronje, ko ji Dada pove, da mami umira, ko ji reče, naj ne joka, ko ji reče, naj ne vpije, ker da mami nič ne ve. Mei je tu sijajna, sijajna! Tako kot denimo Lea Cok v prizoru, kjer se pri punkciji kostnega mozga zdravnici, ki jo igra Polona Juh, zvije igla in je ne more potegniti ven iz moje medenične kosti. Briljantna igra Lee, ki si je upala vse do roba, ki si je upala vse do konca.

Kakšno sodelovanje ste imeli z režiserjem, taistim Naberšnikom – koliko ste bili vključeni v ustvarjanje filmskega ritma in tona?

V ustvarjanje ritma in tona sem bila vključena predvsem v fazi pisanja scenarija, kjer sva z Markom usklajevala strukturo, poudarke in splošno občutje zgodbe. Sodelovala pa sem tudi z igralci in igralkami pri razumevanju karakterjev posameznih likov, pri razumevanju odnosov med liki ipd. Ko se je snemanje začelo, pa je bil Marko tisti, ki je filmu dajal tempo, ki je filmu dajal takt. Sva se pa videla skoraj vsak dan, če ne videla, pa vsaj slišala, zvečer po snemanju, da sva si podelila vtise in kakšno fotko s snemanja.

Primož Lavre

Film Belo se pere na devetdeset je hitro osvojil gledalce, do božiča si ga je ogledalo že 65 tisoč gledalcev. Kaj vam to pomeni?

Ogromno, ker film, tako kot knjiga, zares zaživi šele, ko ga gledalci in gledalke sprejmejo. Gre za več kot številke – za njimi stojijo ljudje, ki so se v nekem trenutku odločili, da si v času mnogih izbir vzamejo čas za nas, da v času pretočnih platform in ob velikih zaslonih v svojih dnevni sobah pridejo v kino gledat domači film, kar nikakor ni samoumevno. Hvaležna sem za tako čudovit odziv, saj konec koncev – film smo ustvarjali z mislijo na ljudi, na občinstvo – in izpolnjuje me, ko vidim, da ta odnos deluje v obe smeri, da naša zgodba postaja del kolektivnega doživljanja, mesto, kjer se posamezni življenjski svetovi srečujejo in odmevajo drug v drugem.

Zakaj se vam zdi, da se ta zgodba še danes tako močno dotika ljudi vseh generacij?

Mislim, da ima film več središč, kjer se gledalci in gledalke lahko prepoznajo. Po eni strani gre za življenje v osemdesetih, devetdesetih, ko smo vsi živeli podobno, saj izbir ni bilo veliko, zato so podobni tudi spomini, ki si jih delimo. Imeli smo bolj ali manj enako pohištvo, enake bojlerje, kuhinjske tehtnice, prte, šivalne sete, puloverje, kavbojke, superge. Hkrati pa je bil podoben tudi naš način življenja – silvestrovo smo preživljali ob novoletnem programu, veliko smo se družili, se potili v stoenkah, ko smo se vozili na izlete ali na morje, iskanje lukenj v sistemu pa je bil tako ali tako nacionalni šport. Po drugi strani pa se film dotika univerzalnih tem naših življenj, kot so vprašanja smrti, žalovanja, bolezni, s katerimi se prej ali slej srečamo vsi. In zgodilo se je podobno kot pri knjigi – film se ljudi ne samo dotika, ampak jih premika, razstavlja in sestavlja. Je prostor, v katerem se soočajo s svojimi strahovi, upanji in hrepenenji. In ko omenjate, da se film dotika ljudi vseh generacij – ja, tudi sama mislim, da je tu film stopil korak naprej od knjige, kajti danes je vizualni svet tisti, ki bolj kot beseda nagovarja mlajše generacije – slike, prizori, gibanje – vse to pritegne pozornost tam, kjer je knjiga morda ne. V tem smislu naš film vidim tudi kot most med generacijami, most, ki združuje – vidim ga kot točko, kjer se dotikajo in srečujejo izkušnje in pogledi in kjer preteklost srečuje sedanjost.

Kako ste občutili prve odzive gledalcev v kinu – ste bili ponosni, ganjeni?

Gre za občutke, ki jih je težko ujeti v poznane kategorije, gre za nekaj, kar sega preko ponosa in ganjenosti in se razteza vse od totalnega black-outa v Sarajevu, ko mi še danes ni jasno, kako sem sploh prišla na oder, in ko nisem čutila niti sebe, kaj šele občinstva, pa vse do premiere na Liffu, ko je bil v meni mir, ko je bil v meni spokoj, ko se je v meni nekaj po dolgem času odpočilo.

V zgodbi se dotaknete tudi težkih tem: bolezni, izgube, odraščanja brez mame. Kako ste našli ravnotežje med bolečino in nežnostjo?

Težko je natančno odgovoriti, ker gre verjetno za mešanico zavestnih in intuitivnih odločitev. V tekst vedno prelivaš tudi del sebe – nekaj, nad čimer imaš kontrolo, in nekaj, kar se zgodi spontano, kar preprosto je, pa niti ne veš natančno, zakaj.

Menite, da je pisanje lahko pot zdravljenja ali gre bolj za soočenje, ki se mu sicer izogibamo?

Pisanje je gotovo lahko tudi zdravljenje, priložnost, da raziskujemo, razumemo in deloma predelamo lastna doživetja. Ampak tudi soočanje je del zdravljenja …

Kako se je spremenil vaš odnos do teh spominov po knjigi in filmu?

Največji premik se je v meni zgodil predvsem ob izidu knjige, ko je bila po eni strani prvič presežena tišina, ki je sledila mamini smrti, ko se o mami z menoj ni pogovarjal več nihče, po drugi strani pa sem dobila priložnost tudi za ponovne razmisleke o nekaterih ključnih obdobjih svojega življenja. Šele skozi perspektivo drugih, skozi poglede bralcev in bralk, sem namreč drugače in z večjo prizanesljivostjo pogledala tudi na svoje najstniško obdobje, težave v šoli in podobno. Izgovorov v mamini smrti nikoli nisem iskala, a danes vem, da ne gre za izgovore, da gre za izgubo, katere sunek je bil tako močan, da je spremenil vse, česar se je dotaknil, spremenil je življenja vseh nas.

Če bi lahko iz tistih časov v današnji svet prenesli tri stvari – katere bi izbrali?

Občutek skupnosti, neposrednost vsakdana in sposobnost improvizacije. To, recimo.

Kako danes doživljate literarni uspeh, ki vas je nenadoma postavil v središče pozornosti?

Gre predvsem za občutek notranjega miru. Občutek, da sem nekaj naredila dovolj dobro in da sem nekaj dala. Drugim in sebi. In da sem vse moje, ki so šli in ki jih več ni, obvarovala pred pozabo. Ker to je največ, kar sem še lahko naredila za njih. Ker, kot pravimo, umremo dvakrat. Prvič, ko našega telesa ni več tu, in drugič, ko se zadnjič izgovori naše ime.

Se vračate k pisanju novega romana?

Če bom čutila tako močno potrebo po pisanju, kot sem jo prvič, se bom k pisanju gotovo vrnila. Trenutno sem tako utrujena, da si želim samo praznega prostora. Malo vakuuma, malo niča.

Kaj bi želeli, da bralci in gledalci odnesejo iz vaše zgodbe?

To, da se da. Da se skoraj vedno da. In da je vredno. Ne samo preživeti, ampak predvsem živeti. Ker življenje je vsemu navkljub tako zelo lepo, in jaz ga tako zelo rada živim.

Kako bi sami opisali moč spomina, ki preživi vse – tudi izgube in bolečino?

Spomin ni zgolj oziranje nazaj, ampak prostor v nas, kjer je preteklost še vedno tu, kjer je preteklost še vedno zdaj. In tu so tudi tisti, ki so bili, pa jih več ni. Ker so ljubezni, ki ostajajo, ki se ne končajo z zadnjim dihom, ampak sežejo preko vseh meja, preko vsega časa in preko vseh tišin.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.