Bronja Žakelj: V filmu Belo se pere na 90 preteklost srečuje sedanjost

Z Bronjo sva se pogovarjali pred leti, ko je izšel njen roman Belo se pere na devetdeset, ki je pretresel slovenski prostor, najprej zaradi svoje ganljivosti, potem pa zaradi tega, ker so ga ljudje tako množično brali. Pa je vseboval tako žalostne teme, kot so rak, smrt, izguba, bolezen. A napisan je bil tako lepo, tako poetično in žalostno, da te je vlekel do zadnje napisane vrstice. In po sedmih letih pisanja scenarija in pripravljanja na snemanje je nastal še film po tem romanu. Velik film. O časih socializma, o spominih na preteklost, o smrti in trpljenju. In spet in ponovno privablja v kinematografe, ki so že skoraj izumrli in samevajo prazni, nove in nove gledalce. Pravi čudež, pravzaprav. In tako za knjigo kot za filmom stoji občutljiva, a odločna in močna ženska: Bronja Žakelj.

Ko danes pomislite na svoje otroštvo v Jugoslaviji – kateri prizor se prvi pojavi pred vašimi očmi?

Kuhinja na Vojkovi, odprt balkon, zunaj pa pomlad. Dada za polnim štedilnikom s cigareto v roki, soseda Bakika bere časopis, Stanči se smeji. In tudi kadi. Rok dela domačo nalogo, radio igra, ura je dvanajst preč. Nekaj takega.

Kaj je bilo po vašem najbolj značilno za tisti čas, česar današnji otroci morda ne bodo nikoli izkusili?

Taki prizori, ko se pride domov iz šole, recimo, in ko je vedno nekdo doma. Pri nas je vsaj Dada bila vedno doma. Jaz ključa nisem imela do štirinajstega leta, ko smo se preselili, ko smo od Dade šli na svoje. Danes je manj tudi druženj, danes se moraš na obisk najaviti, še poklicati ti je včasih koga težko, zato prej raje pošlješ sms … Nekoč pa so sosedje, prijatelji, sorodniki k nam prihajali nenajavljeni, po navadi niti potrkali niso. In midva z Rokom sva jih bila tako zelo vesela. Ker takrat je bilo v naši kuhinji še bolj glasno, še bolj živo, še bolj toplo. Jedlo se je, nazdravljalo, kofetkalo, kadilo. Bila sva sredi vsega tega, sedela na pručkah, če je stolov zmanjkalo, če je zmanjkalo še pručk, pa sva sedela na tleh, najraje pod mizo, ker potem so tisti okrog mize včasih pozabili na naju in so povedali kaj, česar sicer pred nama ne bi. Ali pa so zakleli, midva sva se pa pod mizo režala. In zunaj sva bila veliko – kadar se je le dalo, sva šibala na dvorišče, zunaj sva bila do teme, ko naju je mami z balkona poklicala na večerjo. In ko se je začelo mračiti, so bili balkoni polni mam. Vse so klicale svoje otroke, vmes pa še malo poklepetale z balkona na balkon. Igrač nisva imela veliko, zato sva si igre izmišljevala. Vse najine igrače so bile v eni sami stari kartonasti škatli od olja Zvezda. Sploh se ne spomnim, da bi nama kdaj kupovali igrače, dobila sva jih le včasih za novo leto. Imela pa sva ogromno knjig, celo steno knjig. Zato sva se potem igrala knjižnice in štempljala knjige z žigi pikapolonic. Po stenah najine otroške sobe sva imela tudi slike in slike sva opremila z listki, kamor sva napisala vse podatke o umetniških delih. Rok je nekoč slike, ki so se mu zdele dolgočasne, še dodatno opremil. V reko je narisal ribiča, na nebo ptiča in spomnim se, da je bil to dan, ko ni znorel samo oče, ampak je znorela tudi mami.