"Dolgočasno" soočenje spitzenkandidatov minilo brez Violete Tomić

Mnenja so soočili trije vodilni kandidati: za desnosredinsko Evropsko ljudsko stranko (EPP) Manfred Weber, za socialiste Frans Timmermans in za zmerno evroskeptične konservativce in reformiste Jan Zahradil. Te tri stranke so tudi edine predlagale po enega vodilnega kandidata, pri čemer eden od njih, Zahradil, jasno in glasno pove, da ne mara koncepta spitzenkandidatov.

Z njimi se se pomerili še ena od sedmih članov volilne ekipe liberalcev Margrethe Vestager, ena od dveh vodilnih kandidatov zelenih Ska Keller, ki je na soočenju edina sodelovala tudi že pred petimi leti, in eden od dveh vodilnih kandidatov evropske levice Nico Cue (slovenska "spitzenkandidatka" evropske levice Violeta Tomić na soočenju ni sodelovala). Liberalci konceptu vodilnih kandidatov nasprotujejo, zeleni in levica pa so predlagali po dva, moškega in žensko.

Enoinpolurna razprava je bila največje evropsko predvolilno soočenje, saj je v njem sodelovalo največ, šest strank. V Maastrichtu konec aprila je manjkal Weber, v Firencah v začetku maja pa ni bilo ne Zahradila ne levice. Osredotočeno je bilo na migracije, zaposlovanje, populizem, podnebne spremembe in globalno vlogo EU.

S pozivi k decentralizaciji Evrope, ki naj počne manj, in to bolje, je najbolj izstopal Zahradil. Weber je obljubil "komisijo novega začetka" in se zavzel za obrambo "doslej najboljše Evrope", medtem ko je Timmermans pozval k temeljni reformi. Cue želi solidarno Evropo, Kellerjeva Evropo, ki bo zavarovala planet, Vestagerjeva pa Evropo, ki bo ljudem omogočila živeti, kot želijo.

V razpravi o migracijah se je Weber zavzel za ustrezno zaščito zunanje meje in Marshallov načrt za Afriko, ponovil je tudi predlog za posebnega evropskega komisarja za Afriko. Tudi Timmermans se je zavzel za veliki načrt za Afriko in opozoril, da je solidarnost potrebna tudi pri stvareh, ki jih ne maramo. S tem se je odzval na Zahradilovo kritiko obveznih begunskih kvot, ki da so poglobile prepad med zahodom in vzhodom.

Kellerjeva je pozvala k skupnim evropskim prizadevanjem za iskanje in reševanje v Sredozemlju. Cue pa je izpostavil, da so migracije predvsem človeška drama in priložnost, kar je kot migrant izkusil na lastni koži. Vestagerjeva je izpostavila, da se moramo z migracijami spopasti skupaj, saj nam sicer ne bo uspelo.

Za Vestagerjevo so podnebne spremembe priložnost, Kellerjeva opozarja, da imamo samo en planet in da ni prostora za kompromis, ter poziva k ustavitvi subvencij, ki škodijo okolju. Timmermans je ponovil poziv k uvedbi evropskega davka na CO2 ter ob tem pozval h koaliciji "od Ciprasa do Macrona", ki jo je že pred tem včeraj omenjal vodja socialistov v Evropskem parlamentu Udo Bullmann.

Zahradil je pozval k socialno vzdržnemu boju proti podnebnim spremembam. Weber je ponovil cilj zagotovitve ogljično nevtralne Evrope do leta 2050. Timmermans mu je očital, da nevladne organizacije EPP opisujejo kot podnebnega dinozavra. Cue je bil kritičen, da je denar za banke, ne pa za okoljske cilje.

Za okrepitev zaposlenosti mladih je Timmermans predlagal razširitev programa študentske izmenjave Erasmus na vse mlade v Evropi, Zahradil pa zagotovitev podjetjem prijaznega okolja. Weber vidi rešitev v močni ekonomiji, Cue želi ustrezno minimalno plačo, Kellerjeva je opozorila na škodo politike zategovanja pasu, Vestagerjeva pa je izpostavila, da je treba zagotoviti dostojno življenje ljudem z zaposlitvijo za polni delovni čas.

Vestagerjeva je precej nerazgibano razpravo popestrila z odgovorom na vprašanje, katere članice unije so davčne oaze: "Zame je davčna oaza prostor, kjer vsakdo plačuje svoje davke." Timmermans pa, ko je Združeno kraljestvo po brexitu primerjal "z Igro prestolov na steroidih".

Weber se je ponovno zavzel za prehod od odločanja s soglasjem h kvalificirani večini, Timmermans pa za uvedbo evropskega 18-odstotnega minimalnega davka na dohodek podjetij. Vestagerjeva se je zavzela za spolno uravnoteženo komisijo. Timmermans in Vestagerjeva sta v sklepnih izjavah Evropejcem položila na srce, naj gredo volit.

V parlamentu za zdaj vztrajajo, da bodo za predsednika komisije podprli le enega od uradnih vodilnih kandidatov. A kandidat mora zbrati dvojno večino: kvalificirano večino voditeljev članic in absolutno večino Evropskega parlamenta, konkretno 376 od skupno 751 glasov. Največ možnosti imata Weber in Timmermans, Vestagerjeva se omenja kot možna kompromisna kandidatka.

A povsem možno je, da predsednik komisije ne bo nihče od uradnih vodilnih kandidatov. Voditelji članic unije so februarja lani izpostavili, da ne morejo vnaprej jamčiti, da bodo za ta položaj podprli enega od vodilnih kandidatov, in opozorili, da v tem procesu ni samodejnosti. Po volitvah je tako pričakovati bitko institucij za prevlado pri imenovanju predsednika komisije.

Temeljni namen soočenja in na sploh koncepta vodilnih kandidatov je okrepiti nizko volilno udeležbo in demokratičnost delovanja unije. Opazovalci političnega dogajanja v Bruslju sicer napovedujejo, da bo volilna udeležba verjetno le nekoliko višja, in to zlasti zaradi volivcev, ki podpirajo populiste.