Instrument EU za zaščito pred gospodarsko prisilo (ACI) oziroma t. i trgovinska bazuka, ki se omenja med možnimi ukrepi v odziv na ameriške grožnje s carinami v zvezi z Grenlandijo, je mehanizem, ki uniji omogoča uvedbo protiukrepov, kadar tretje države izvajajo gospodarski pritisk za vsiljevanje političnih odločitev EU ali njenim članicam.

V skladu z leta 2023 sprejeto uredbo EU Evropska komisija najprej na lastno pobudo ali pa na pobudo države članice preuči, ali obstaja gospodarska prisila. Ta je opredeljena kot pritisk tretje države na EU ali katero od članic, da sprejme določeno odločitev, pri čemer grozi ali pa izvaja ukrepe, ki vplivajo na trgovino in naložbe.

Za preučitev ima komisija štiri mesece časa, nakar lahko Svetu EU predlaga sklep, da gospodarska prisila obstaja. To morajo države članice potrditi s t. i. kvalificirano večino, kar pomeni, da je sklep potrjen, če ga podpre najmanj 15 članic, ki skupaj predstavljajo najmanj 65 odstotkov vsega prebivalstva EU.

V primeru potrditve Bruselj od tretje države zahteva, naj preneha z izsiljevanjem, in skuša to doseči v okviru posvetovanj z njo. Če posvetovanja ne obrodijo sadov, pa lahko komisija kot zadnjo možnost sprejme tudi različne ukrepe, da bi tretja država končala izsiljevanje.

Med temi so omejevalni ukrepi na področjih trgovine z blagom in storitvami, tujih neposrednih investicij, finančnih trgov, javnega naročanja, pravic intelektualne lastnine in omejitve izvoza.