Mirošič, veteran vojne za Slovenijo, v šali pa bi lahko dejali, da ima diplomacijo v krvi, saj je bil to tudi poklic njegovega oča Draga Mirošiča, je nedvomno profesionalec. Eden najboljših v razmeroma skromni diplomatski ekipi Mladike.

Politično nikoli ni bil aktiven in je drugače od nekaterih svojih veleposlaniških kolegov vedno deloval v službi slovenskih nacionalnih interesov, kar je v slovenski diplomaciji včasih naporno delo, saj bi se nekateri radi tudi z zunanji politiki šli strankarsko politiko. Iztoka Mirošiča smo ujeli v Rimu tik pred vrnitvijo v Washington, kjer se bo s soprogo Tino Kokalj, ki je prav tako diplomatka, udeležil inavguracije 47. predsednika Združenih držav Donalda Trumpa. Tudi zato je bil pogovor z njim še toliko bolj aktualen.

Gospod Mirošič, kako se letošnja inavguracija po vašem mnenju razlikuje od prejšnjih?

Slovesnost poteka na Kapitolu, pred kongresom. S soprogo se jo udeležujeva na podlagi uradnega vabila. Bova edina in doslej tudi prva uradna predstavnika Slovenije na tem dogodku. Gre za tradicionalni, slavnostni, a hkrati formalnopravni obred prisege ameriškega predsednika, voditelja svobodnega sveta, kot bi dejali Američani. Slovesni začetek predsednikovanja je sicer sestavljen še iz kopice spremljajočih dogodkov, vključno s parado pred Belo hišo. V bistvu gre za precej protokolarno dejanje, v katerega pa je predsednik Trump že vnesel svoje neobičajne posebnosti.

Katere?

Ob nastopu prvega mandata si je zaželel klasične vojaške parade po francoskem vzoru, ki pa za ameriški obred ni običajna. Zato je ni bilo. Ritual inavguracije predsednika je namenjen predvsem ameriškim volivcem in ne mednarodni javnosti. Čeprav ta dogodek seveda zanima in privlači ves svet. Združene države so vendarle najmočnejša država na svetu. Letos si je novi predsednik zažel tudi mednarodnega blišča, in kljub nasprotovanju protokola, ki je uradno objavil, da vabil mednarodnim delegacijam ne bo, povabil nekatere svetovne državnike. Na primer kitajskega predsednika, ki pa ga ne bo. Verjetno noče tvegati.

Inavguracija 47. ameriškega predsednika je sama po sebi zgodovinski dogodek, kajne?

Da. Predsednik Trump je šele drugi predsednik v skoraj 250-letni zgodovini ZDA, po Groverju Clevelandu leta 1884, ki mu je po izgubljenih volitvah po prvem predsedniškem mandatu uspela predsedniška vrnitev. To pa je zgodovinski dogodek tudi zato, ker označuje začetek ogromnega preloma.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Ne samo v tradicionalnih družbeno-političnih procesih v ZDA, ki so jih gibanje MAGA (Make America Great Again), v kar se je spremenila Republikanska stranka, in nova tehnologija komunikacije z množicami močno preoblikovali, temveč gre tudi za velikanski prelom v sodobni mednarodni skupnosti. Z novimi ZDA se dokončno končuje posthladno vojno obdobje bipolarnih in unipolarnih mednarodnih odnosov.

Kaj to pomeni za svet?

Rojeva se novi multipolarni oziroma večpolni svetovni red, katerega protagonist je, paradoksalno, s Trumpom prav sama vodilna sila, ki je odločilno oblikovala tudi dosedanji povojni multilateralni svet – se pravi ZDA. V bistvu ni periferija tista, ki bi imela moč spreminjati svet, čeprav si to želi, temveč ga spreminja vodilni center. V tem trenutku je nemogoče napovedati, v kakšen novi svet vstopamo, kakšna bodo realna razmerja sil. Nepredvidljivost je izjemna. In nevarna.

Jasno je, da se svet, utemeljen na mednarodnem pravu, mednarodnih organizacijah, kot na primer OZN, medsebojnem sporazumnem dogovarjanju in enakosti velikih in malih držav, umika svetu, v katerem so temeljna kategorija urejanja meddržavnih odnosov moč in goli interesi. To pomeni, da si svet po lastnih željah oblikujejo zgolj velike in najmočnejše države, majhne pa so predmet trgovanja velikih v obliki interesnih sfer, con vpliva in omejene suverenosti.

Torej je multipolarni svet za majhne države neugoden, celo nevaren?

V marsičem to globalno nepredvidljivost definira prav izjemna Trumpova volilna zmaga, njegovo prav tako nepredvidljivo osebno vodenje in njegove napovedi, poleg izdatnega vmešavanja tehnoloških nedržavnih faktorjev, povsem novega in drugačnega delovanja ZDA v svetu, zavezniških transatlantskih odnosih in Evropi.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Te novosti v mednarodni politiki bo nova administracija peljala skozi koncept Najprej Amerika (America First) in Moč za mir (Strengh for Peace) z obnovo moči ZDA skozi reindustrializacijo na osnovi poceni (fosilnih) energetskih virov in velikim povečanjem investicij v tehnologijo. Trumpova preferenca ni multilateralno, temveč bilateralno delovanje, v katerem naj bi prišli do izraza ameriška moč in dominacija. Od pospeševanja medsebojne (so)odvisnosti, da bi bili varni, se želijo novi voditelji za večjo varnost izogniti medsebojni odvisnosti. Inavguracija drugega mandata predsednika Trumpa je začetek tega novega sveta.

Ta novi svet, kot pravite, se je očitno sprijaznil s Trumpom, kajti prvo inavguracijo januarja 2017 so spremljale bučne demonstracije, napeto pa je bilo tudi štiri leta kasneje, ko je prisegel Biden, potem so danes čustva precej manj burna.

Prva Trumpova zmaga pred osmimi leti je bila popolno in neverjetno presenečenje, vsaj za nekatere. Predvsem vodilne medije. Bidnova zmaga pred štirimi je bila za Trumpove privržence šok. Tako velik, da je prvič v zgodovini sledil napad na kongres. Zmagovalci so tedanjo zmago demokratov obravnavali kot odpravo hipnega političnega ekscesa in vrnitev v naravno stanje ameriške družbe.

Z lanskimi volitvami pa se je to izkazalo, spet na presenečenje mnogih – spet predvsem vodilnih medijev in zlasti Evropejcev – kot popolnoma zgrešeno videnje. Spremembe v ameriški družbi in volilnem telesu so očitno zaradi različnih vzrokov tako radikalne, da je Trumpova zmaga videti kot odraz realnih in pravih ameriških družbeno-političnih razmerij.

Bi rekli, da se je ameriški politični mainstream nekako eshatološko izčrpal, da so se ga volivci v večini naveličali?

Gibanje MAGA oziroma populizem nezadovoljnih z močnim, karizmatičnim voditeljem proti neživljenjski politični korektnosti etabliranih političnih sil je zagotovo privlačen model za mnoga politična gibanja po svetu. Tudi v Evropi nismo imuni za ta trend. Lahko bi celo rekli, da je bila ravno Evropa v primeru Berlusconija domovina takšnega populizma, da pa so ga ZDA na novo izumile z novimi tehnologijami in algoritmi množične, a hkrati individualne penetracije in komunikacije. To sta razumela tako kandidat Trump kot njegov tehnopodpornik Elon Musk z omrežjem x.

Kaj nam še sporočajo ameriške volitve?

Ameriške volitve so lep primer neresnične trditve, da je množica, predvsem nova generacija, apolitična – permanentne digitalne komunikacije omogočajo stalno in hipno komunikacijo politika z bazo. Seveda je tudi veliko dezinformacij in prevar, a važna so enostavna sporočila. Trump je državljanom, ki živijo slabše kljub veliki moči ameriškega gospodarstva zaradi inflacije ter neurejene in pretirane nezakonite imigracije, ki jo sicer ameriško gospodarstvo potrebuje, enostavno sporočal in ponavljal: »Zadeve bom popravil!« (»I will fix it!«)

Demokrati na drugi strani niso ponujali veliko …

Demokrati so z »woke«, prebujensko politiko in velikim odklonom od sredinskosti v levo pokazali, da niso v stiku z realnostjo vsakodnevnega življenja večine Američanov. Kot verjetno niso še niti danes, 100 dni po volitvah. Vsebinsko pa lahko rečemo, da je bila glavna volilna tema klasična – koliko vloge naj ima v življenju Američanov država: več ali manj. In večina volilcev v ZDA je v nasprotju z večino evropskih odločila, naj bo vloga zvezne države čim bolj vitka in skromna, naj ne ovira svobode trga razen tam, kjer je nujno.

Ali je bil Trump tokrat nekakšna žrtev sistema?

Predsednik Trump je bil vsa štiri leta v volilni kampanji, tudi ali predvsem zaradi sodstva, ki mu je z množico sodnih procesov v očeh volivcev dalo avreolo preganjane žrtve. Zaradi tega posebnega presenečenja nad njegovo zmago lani novembra ni bilo več. Zares medla volilna kampanja demokratske konkurentke, ki pa resnično ni imela veliko časa za pripravo, in jasen volilni rezultat predvsem v nihajočih državah s podporo nebelih etničnih skupin sta kljub dramatiziranju vodilnih, tradicionalnih medijev, poznavalcem potrdila pričakovanja, poraženim volilnem pa razblinila čustva.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Zmagovalci so bili navdušeni nad zmago, poraženci so poraz sprejeli. Največji med njimi so klasični vodilni mediji. Tako kaže razmerje med količino vloženega denarja in stopnjo učinkovitega prepričevanja. Sprva celo niso razumeli res premetenega Trumpovega manevra z imigranti, ki da jedo pse, mačke in domače živali, s katerim je tematiko nelegalne imigracije vrnil v glavno volilno in medijsko razpravo.

Medijski šok po Trumpovi prepričljivi zmagi novembra lani se je torej polegel?

Amerika ni nezmotljiva, ni brez hib. Pa vendarle bi lahko rekli, da so v nasprotju s tistimi, ki so trdili, da je ameriška demokracija izrojena in nedelujoča, volitve pokazale, da ameriška demokracija in s tem vladavina prava delujeta.

V korist svobode in liberalno-demokratičnega modela po svetu upam, da je – in verjetno je – ameriški ustavnopravni, institucionalni in liberalno-demokratski sistem dovolj trden, da bo preživel tudi Trumpove nekoliko avtoritarne volilne napovedi, da bi bil rad za en dan diktator oziroma da bo meritokratski sitem nadomestil z absolutno lojalnostjo, poslušnostjo. Seveda pa bodo spremembe v ZDA velike …

… ampak predsednik Trump je zanje v bistvu dobil mandat.

Mnogi, zlasti v Evropi, ki ne živijo v ZDA, da bi lahko videli vse demokratične in pravne finese ameriškega federalizma, se s to trditvijo ne bodo strnjali. Tudi elektorski sistem z ustavno racionalno podlago, ki omogoča glas majhnim zveznim državam, ki ga sicer ne bi imele, ni zastarel, kot mislijo nekateri. Samo spomnite se – v nekdanji Jugoslaviji je prav Slovenija nastopala proti sistemu »en človek, en glas« na zvezni ravni, ki ga je želel uveljaviti Milošević, da bi dosegel prevlado najmočnejše narodne skupnosti.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

A šoka po lanski Trumpovi zmagi pravzaprav ni bilo. Washington je sicer letos na podlagi izkušenj bolje in močneje varnostno zavarovan, a volilni rezultat je bil mirno sprejet, tranzicija oblasti, kot vidimo v teh dneh, poteka mirno in urejeno, kot se za demokracijo in državo, staro skoraj dvesto petdeset let, spodobi.

Kako sicer ocenjujete stopnjo polarizacije v ZDA ta hip?

Stopnja polarizacije v ameriški družbi je danes rekordna v primerjavi s preteklostjo. To kažejo tudi tesna volilno-politična razmerja zadnjih let, nasprotja v strankarskih stališčih in sestava senata in predstavniškega doma s tesnimi večinami. Toda družbeno-politična polarizacija o ključnih vrednotah v družbi ZDA in tudi marsikje po svetu ni nov pojav. Poznale so jo že raziskave v devetdesetih letih.

Združene države so najmočnejša in najvplivnejša demokratična država na svetu, zato je stopnja polarizacije politike in družbe toliko bolj spremljana in zaznana. Zadnja raziskava Gallupa konec septembra 2024 kaže, da rekordnih osemdeset odstotkov odraslih verjame, da so Američani zelo razdeljeni glede najpomembnejših družbenih vrednot, le osemnajst odstotkov verjame, da je država enotna. Trend polarizacije je torej v vzponu, občutek narodne enotnosti je narasel le v letih 2001 in 2002 po terorističnih napadih na dvojčka v New Yorku.

So Američani bolj sprti med seboj kot Slovenci?

Vsaj toliko. Bolj sicer glede sodobnih tem kot pa zgodovine, ki hromi našo družbo. Tudi Italijani, kjer sem služboval, so podobno sprti. Pa Britanci tudi. Zrelejši narodi skrbijo, da sprtosti ne izvažajo po nepotrebnem. Je pa treba dodati, da so danes na primer Kitajci, Rusi, a tudi Severni Korejci manj sprti od Slovencev ali Američanov. In tudi mi smo bili v preteklosti bolj enotni in manj sprti. Do uvedbe demokracije, svobode govora in izražanja. Prav v zapovedani enotnosti v nasprotju z demokratično »sprtostjo« in »kakofonijo« mnenj in stališč vidijo danes avtoritarni sistemi večjo prednost in učinkovitost.

Avtoritarci res niso ljubitelji svobode medijev.

Demokracija in svoboda posameznika naj bi šibila moč države. In dejansko so danes liberalne demokratične svoboščine pod velikim udarom, tudi pri preurejanju sveta. Podobno je bilo v času druge svetovne vojne, v kateri so demokratične družbe pokazale višjo stopnjo odpornosti. Pa tudi tu sicer socialna omrežja prinašajo nove izzive v dihotomno polje svobode in nadzora, individualnosti in kolektivitete. Demokratične družbe tolerirajo svobodo različnih pogledov in mnenj. Zrelejše jih znajo upravljati bolj prefinjeno in produktivno.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Ameriške volitve so pokazale še nekaj: fenomen gerontokracije. Kako to, da v tako velikih strankah, kot sta demokratska in republikanska, nismo videli mlajših kandidatov?

Zaradi rigidnosti strankarskega ustroja in znotrajstrankarske discipline. Biden je sicer omenjal, da bo prehodni predsednik. Demokrati v času od zmage na volitvah 2020 niso posvečali kakšne pretirane pozornosti nasledstvu. Tako je Biden v nasprotju s pričakovanji in napovedmi relativno dobro prestal vmesne kongresne volitve in se na njihovi osnovi ponovno vključil v predsedniško kanditaturo.

V ZDA gredo predsedniški kandidati skozi močno selekcijo tako imenovanih strankarskih primarnih volitev, na katerih praviloma zmaga najmočnejši kandidat, ki pred volitvami tudi poenoti stranko. Biden kot aktualni predsednik, ki je odločno vstopil v novo kandidaturo, zaradi tega ni imel resnih primarnih volitev znotraj Demokratske stranke. Takoj si je zagotovil izjemno večino vseh delegatov, v nekaterih državah sploh niso glasovali. Ni imel ne resne konkurence niti ugovorov kandidaturi. V skladu s prakso se namreč ponovni kandidaturi aktualnega predsednika ne ugovarja.

Tudi pripomb o starosti ni bilo veliko. Če smo iskreni, sama stranka ni resno spodbujala iskanja najboljših, karizmatičnih kandidatov s primarnimi strankarskimi volitvami. Nato so nastale Bidnove težave s starostjo, stranka je tik pred volitvami padla v notranji kaos, na hitro, predvsem zaradi denarja, določila novo kandidatko … Drugo smo videli. V nasprotju z demokrati je predsednik Trump moral na resne primarne volitve in izločil celo plejado resnih konkurentov. Danes republikansko stranko obvladuje sam. Lahko rečemo, da je volilni uspeh odvisen tudi od kakovosti primarnih volitev v stranki. Demokrati zanj niso poskrbeli, bili so neprepričljivi.

Verjetno je argument, da Kamala Harris ni zmagala, ker je ženska, na trhlih nogah?

Mislim, da je imela Kamala Harris bolj kot s spolom težave z drugimi kvalitetami – karizmatičnostjo in elokventnostjo oziroma suverenostjo v nastopanju. Tega je imel nasprotnik v izobilju. V vlogi Bidnove podpredsednice v volilni tekmi tudi ni imela dovolj manevrskega prostora za distanciranje od manj uspešnih Bidnovih politik. Kot podpredsednica je bila v precejšnji politični senci, politična kilometrina je bila prekratka.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Pa tudi vstop v volilno tekmo tako rekoč zadnji trenutek je bil težak. Res pa je, da je Trump zmagal proti dvema ženskima kandidatkama. Mislim, da je bil nekdanji predsednik Clinton tisti, ki je dejal, da če bo kdaj kakšna ženska v ZDA prebila politični stekleni strop do predsedniške funkcije, bo to prej kandidatka republikancev kot demokratov.

Je Amerika sploh pripravljena na žensko predsednico?

Ne vem, rezultati vsaj do danes kažejo, da žal še ne. Ženskih volivk ni prepričala niti volilna tema za vrnitev pravice do splava, ki jo je vrhovno sodišče na novo definiralo in prepustilo v odločanje zveznim državam.

V Beli hiši ste bili pred dvema mesecema, ko je odhajajočega predsednika Bidna obiskal premier Golob. Kako je deloval Biden? Ustvarjal se je namreč vtis, da gre za človeka, ki komajda še opravlja svojo funkcijo, ki je dementen, ima težave s koncentracijo ipd.

Slovenije osemnajst let ni bilo v Beli Hiši na obisku pri najmočnejši državi na svetu, našem transatlantskemu partnerju in zavezniku. Nisem prepričan, da je bila to modra politika v korist našim interesom. Pa ni pomembno, ali ZDA maraš ali ne. Po osemnajstih letih je torej predsednik slovenske vlade obiskal predsednika ZDA. Ne Joeja Bidna, pač pa predsednika ZDA. Povabila za obisk v Belo hišo se pač ne zavrne.

Seveda smo predlagali tudi srečanja s tedanjima predsedniškima kandidatoma, kar sem urejal osebno. Tudi z Donaldom Trumpom v New Yorku, ki pa ga zaradi čisto tehničnih razlogov ni bilo mogoče realizirati. Ostal je dogovor o čim hitrejšem povolilnem srečanju. In kot razumem, je bilo to ponovljeno tudi v kratkem pogovoru slovenskega predsednika vlade s predsednikom Trumpom v Parizu.

Kaj pomeni obisk Bele hiše za slovenskega diplomata, slovensko diplomacijo.

To je pomemben dogodek. Mnoge diplomacije si permanentno prizadevajo zanj, še posebej v času, ko je Evropa z Evropsko unijo vred skoraj v celoti varnostno, obrambno, gospodarsko, izvozno, energetsko in tehnološko odvisna od ZDA. Slovenija odnosov z največjo svetovno silo ne more razvijati samo prek EU in Nata. Potrebuje tudi močne partnerske bilateralne odnose, ki jih tudi razvijamo.

Bilateralni meddržavni odnosi bodo vse pomembnejši v prihodnosti, v času negotovega preoblikovanju svetovnega reda, v katerem mednarodne organizacije, vključno z OZN, izgubljajo pomen, posebej pod predsednikom Trumpom, ki v mednarodne odnose in tudi v odnose z zavezniki vnaša osebne specifike. To že dokazujejo obiski evropskih in svetovnih voditeljev na njegovem floridskem posestvu Mar-a-Lago.

Kateri vidik slovenskega obiska Bele hiše bi izpostavili?

Na sestanku dveh prijateljskih partnerskih držav v Beli hiši je bila poleg mednarodnih tem, ki jih Slovenija in ZDA obravnavata v Varnostne svetu OZN, varnostnih tem in tematik bilateralnega strateškega dialoga med državam na dnevnem redu tema, ki je za Slovenijo posebnega pomena: slovensko-ameriško znanstveno, inovacijsko in tehnološko sodelovanje, ki je danes najpomembnejše. Zlasti za slovenska visokotehnološka podjetja s področja vesoljskih tehnologij, ki želijo vstopiti na ameriški trg, ki je danes najmočnejši in najbolj profitabilen v svetu.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Pomemben je naš pristop k sporazumom Artemis, ki urejajo upravljanje civilnega raziskovanja in izrabe vesolja. ZDA so vodilna tehnološka in inovacijska sila na Zahodu in v svetu. Dogovorjeno je bilo oblikovanje akcijskih skupin za področja znanstvenega sodelovanja, umetne inteligence, vesoljskih tehnologij in kvantnega računalništva. Posebnega pomena za Slovenijo je tudi sodelovanje na področju kibernetske varnosti. Naše veleposlaništvo je v ameriškem zunanjem ministrstvu že opravilo pripravljalne sestanke in z delom bomo nadaljevali tudi z novo administracijo predsednika Trumpa.

Kako ste doživeli zdaj že bivšega predsednika?

Predsednik Biden je bil na sestanku dobro razpoložen, samoiniciativno ga je podaljšal za dobre pol ure. Energija je bila produktivna. Če pogledate druge sestanke predsednika Bidna s tujimi državniki, boste videli, da z listka bere tudi na primer Georgia Meloni. Nenazadnje je ameriški predsednik Biden operativen in deluje aktivno na vseh področjih do zadnjega trenutka svojega mandata – poglejte premirje na Bližnjem Vzhodu, torej vse do inavguracije novega predsednika, torej do 20. januarja. Res pa je tudi, da v neskladju s prakso še pred prisego »predsedniško« že deluje izvoljeni predsednik Trump. V ZDA imamo tako nekakšno dvovladje.

Pri tokratnih volitvah 5. novembra niso govorili o ruski propagandi ali celo vmešavanju v volitve. So bili ti očitki sploh kdaj dokazani, mislim zlasti na obtožbe na Putinov račun iz leta 2016?

Nobena skrivnost ni, niti sami Rusi niso pretirano skrivali, da so tudi na volitvah 2024, tako kot 2016, želeli vplivati nanje in spodkopavati demokratične institucije. Posebej z uporabo umetne inteligence in plačevanjem nekaterih ameriških medijev in medijskih vplivnežev v ZDA.

Ameriški organi so izvajali številne aktivnosti za preprečevanje teh škodljivih ruskih aktivnosti, vključno z regulacijo ruskih medijev v ZDA in kibernetsko zaščito. Razpisana je bila celo nagrada 10 milijonov dolarjev za informacije o tujih volilnih vmešavanjih. Tuji vplivi na demokratične procese, volitve in institucije postajajo z novimi tehnologijami vse večji problem ne samo v ZDA, pač pa v vseh demokratičnih državah po svetu. Na tem področju bo potrebne še več pozornosti, tudi v Sloveniji, saj so avtoritarni režimi zelo aktivni.

Drugače pa je preiskava več ameriških kongresnih, pravosodnih in obveščevalnih organov, eno od teh je vodil posebni preiskovalec Robert Mueller, ugotovila, da je bilo rusko vmešavanje v volitve 2016 leta obsežno, kompleksno in načrtovano z uporabo različnih orodij in taktik s ciljem oslabiti ZDA, ameriško demokracijo in povzročiti globoke delitve pri ameriških državljanih.

Zdi se, da bosta Trump in Putin hitro našla skupni jezik. Vas glede tega kaj skrbi? Bi moralo kaj skrbeti Evropo?

Predsednik Trump je že med kampanje napovedal, da bo z ruskim predsednikom takoj pomiril vojno v Ukrajini, ki je plod ruske agresije. Sedaj se kaže, da je problem kompleksnejši, še posebej zato, ker ruski predsednik ne odgovarja na Trumpove pozive za takojšnje premirje. Je pa pozitivno, da je sprejel Trumpove predloge za pogovor, ki naj bi se zgodil nekje aprila. Vidi se, da Putin že dviga pogajalsko letvico v pričakovanju pogovorov. Ni še jasno, kakšna bo vloga Ukrajine v teh pogovorih, ključno bi bilo, da v njih sodeluje in da rešitve ni brez nje.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Predsednik Trump se je v preteklem mesecu obširno, neformalno posvetoval tudi z evropskimi voditelji in zavezniki. Ruska zmaga v Ukrajini na podlagi z mednarodnim pravom prepovedane agresije in nespoštovanja sporazumov, kot je Budipeštanski, bi namreč pomenila kreiranje nove varnostne arhitekture v Evropi, celo novih sfer vpliva in njene ponovne delitve, suverenost majhnih držav bi lahko bila okrnjena.

Rusija je leta 2021/2022 vse to že zahtevala, čeprav je dejansko ni nihče ogrožal. Da Ukrajina obstane in doseže pravičen mir na temelju mednarodnega prava, da se meje ne spreminjajo s silo, bi moralo biti najprej v interesu majhnih evropskih držav. Precedensi s protipravnim spreminjanjem meja so v večpolarnem svetu lahko nevarni prav zanje. Tudi za Slovenijo.

Nevarna je tudi nova retorika o priključevanju ozemelj, ki prihaja z druge strani Atlantika.

Bomo videli, kakšna bo retorika po zasedbi predsedniškega položaja. Ampak kar se tiče vojne v Ukrajini, mislim, da je bilo v vsakem primeru, tudi če bi zmagali demokrati, načrtovano, da se Ukrajino najprej okrepi, da bi bila pogajalsko sposobna, in nato pristopi k diplomatskim pogovorom v letu 2025. Ukrajinska vojna za ZDA ni strateškega pomena, zato jo Trump želi čim prej končati. Za Evropo in njeno varnost pa je seveda strateškega pomena.

A Evrope, ki ni varnostno in obrambno samozadostna, temveč v celoti odvisna od ZDA, brez lastne trde moči, v katero vlaga nič ali premalo, za mizo ni videti. Verjetno bo dobila le račun za plačilo. In to lahko postane model prihodnjega urejanja sveta, vključno z usodo same Evrope in EU. To zbuja skrbi. Evropa bo morala v večji meri začeti skrbeti za lastno obrambo, kot predlaga tudi novi predsednik ZDA.

V multipolarnem svetovnem redu, ki očitno prihaja in ga kreira moč velikih, namreč ni proste izbire med uvrščenostjo, neuvrščenostjo ali nevtralnostjo. Te opcije se v Sloveniji ponovno pojavljajo v javni razpravi, čeprav so bile z večinsko voljo državljanov že opredeljene. In kakšnih bistvenih sprememb v volji Slovencev vsaj po javnih anketah ne vidim.

Takšnih anket še ni.

Koliko bi take opcije, ki jih mora država braniti, dejansko stale? Mar ni Jugoslavija za obrambo namenjala celo do 7 odstotkov BDP?

Mislim, da realno še precej več, številka je bila dvomestna.

Skratka, za majhne države, kot je Slovenija, so to umetne dileme. Svojo obrambo lahko bolje in ceneje uredimo skupaj z zaveznicami. Pa tudi v okviru EU. Med velikimi poteka prerivanje za ozemlja vpliva in nadzora. Veliko je negotovosti, ki jo s svojo robato retoriko do zaveznikov vnaša tudi sam predsednik Trump. Multipolarni svet je najbolj nevaren za majhne države. Te lahko včasih lahko tudi izginejo. V Sloveniji smo se z osamosvojitvijo odločili za vrednote liberalnega demokratičnega sistema, članstvo v EU in zavezništvu kolektivne obrambe. Sami smo podali zaveze za razvoj lastne obrambe. In nacionalna varnost je poleg kategorije moči v novem večpolarnem svetu ključna.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Ste eden redkih slovenskih diplomatov, ki Trumpovega »ogledovanja« Grenlandije ne vidi le kot šalo ali neresno govorjenje.

Mnogi so me čudno gledali, ko sem se lani marca udeležil konference Arktična srečanja na Aljaski. Danes se kaže, da sem se pravilno odločil in razširil svoje vedenje. Arktika postaja namreč nevralgična, strateška točka prihodnosti sveta. S klimatskimi spremembami in taljenjem ledu, kar je skrb zbujajoče, se namreč na tem najsevernejšem delu Zemlje odpirajo nove pomorske poti, ki lahko ogrozijo komercialne poti v Mediteranu, vključno z našim Koprom, odpirajo se nove ribiške možnosti, predvsem pa priložnosti za eksploatacijo morskega dna, bogatega z redkimi kovinami, nujnimi za proizvodnjo sodobnih aparatov digitalne dobe s tako imenovanim globokomorskim rudarjenjem, ki ni mednarodno regulirano.

Zlasti slednje močno skrbi naravovarstvenike, saj je arktični morski ekosistem zelo občutljiv, ima pa vplive na ves svet. Arktika je točka, kjer se v novem turbulentnem multipolarnem svetu srečujejo vse tri največje sile sveta – ZDA, Rusija in tudi Kitajska prek ruskih koncesij. Pričakujejo se kar močna geopolitična prerivanja za bogastva Arktike. Ta bodo vplivala na ves svet, tudi na Evropo.

Ameriški interes za z redkimi kovinami in surovinami bogato Grenlandijo ni novost.

Res je, že v zgodovini so jo Američani hoteli kupiti. ZDA na Grenlandiji že sedaj uresničujejo svoje varnostne in gospodarske interese. Novost je morda le groba retorika izvoljenega predsednika Trumpa do ene izmed transatlantskih zaveznic. Njen pomen je pred pričakovanimi volitvami na Grenlandiji v aprilu in željami za dosego lastne popolne neodvisnosti še nejasen. Sedanja ameriška administracija jo je zavrnila. Lahko gre tudi za ameriško opozorilo, da morajo zaveznice v Natu bolje nadzirati arktično območje.

Počakajmo, da predsednik, za katerega je nacionalna varnost tudi ekonomska, zasede predsedniško mesto. ZDA dejansko skrbijo ruske in kitajske aktivnosti v arktičnem krogu, kjer se tako kot v Južnokitajskem morju odpirajo nove pomembne pomorske poti. Danska je že izrazila odprtost za nadaljnje pogovore z ZDA v zvezi z uresničevanjem njihovih varnostnih in gospodarskih interesov na Grenlandiji. Kakršnakoli uporaba sile bi bila seveda nesprejemljiva verjetno tudi za članice EU, o čemer se je že izrekla Francija.

Je pravilen vtis, da bo Kitajska osrednja tema Trumpove zunanjepolitične doktrine?

Ne gre le za vtis. Osrednji in edini strateški tekmec, ki lahko ogrozi globalno prevlado ZDA in na katerega se želijo Američani osredotoči, je Kitajska. To je veljalo že v času admnistracije predsednika Bidna, ki je do Kitajske vodil t. i. politiko deeskalacije – kako kontrolirati odnose, da ne bi prišlo do konflikta. Prav zato vojna v Ukrajini in spopadi na Bližnjem vzhodu niso strateški konflikt za ZDA. Trump jih želi čim prej zapreti, da bi se lahko posvetil Kitajski in Iranu.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Kitajska je v odnosu do ZDA ob robu G20 v Braziliji postavila rdeče črte: da ZDA ne ogrožajo notranjega partijskega in državnega ustroja Kitajske in da nehajo s sankcijami ovirati kitajsko pravico do razvoja, predvsem izvoz, še bolj pa uvoz nove tehnologije. ZDA namreč pozorno spremljajo vse države, tudi EU, in njihove odnose s Kitajsko posebej na tehnološkem področju.

ZDA so na primer nedavno tudi za države EU, še zlasti za tiste s pogostejšimi stiki s Kitajsko, omejile izvoz čipov in polprevodnikov za tehnologije umetne inteligence in s tem ustvarile znotraj EU države dveh kategorij. Dokler ZDA plačujejo in skrbijo za evropsko varnost, verjetno ni realna nevtralna pozicija EU v rivalstvu med ZDA in Kitajsko. ZDA tega verjetno ne bodo tolerirale.

Dosje odnosov s Kitajsko bo verjetno najtežji dosje vseh držav pod novo administracijo predsednika Trumpa, kar se vidi že iz njegovih izjav o Panamskem prekopu in Grenlandiji.

Novo doktrino so nekateri že preimenovali iz Monroejeve v »Donrojevo« doktrino nedotakljivosti zahodne hemisfere za strateškega nasprotnika. Tudi zaradi carinske vojne, ki jo Trump napoveduje Kitajski, da bi vrnil delovna mesta v ZDA, lahko nastanejo velike posledice za blaginjo celotnega sveta.

Verjetno carine ne bodo takoj visoke, ampak postopne, kot uvertura v pogajanja za zmanjšanje ogromnega kitajskega suficita v medsebojni trgovini in s ciljem pridobiti 100-odstotno lastništvo ameriških podjetij na Kitajskem in s tem kontrolo nad tehnološkim razvojem. Ni še jasno, kakšen bo njegov odnos do zavezništev v Aziji, kot sta Quad in Aukus v Indopacifiku. Trump preferira bilateralne odnose z državami pred multilateralnimi zavezništvi, razen če neposredno ne povečujejo moči ZDA.

Pa zveza NATO?

Trumpova administracija verjetno ne bo izstopila iz zavezništva, pričakuje pa, da bo Evropa prevzela večji del evropske varnosti in lastne obrambe na svoja pleča. EU resno zaostaja za ZDA v konkurenčnosti, tehnološkem razvoju, inovacijah in je izvozno odvisna tako od ZDA kot Kitajske.

Žal ni na vidiku uresničevanja priporočil v študiji, ki sta jo pripravila Mario Draghi in Enrico Letta predvsem za pomembno povečanje investicij EU v konkurenčnost in nove tehnologije skozi razvoj lastne obrambe z mehanizmom skupnega zadolževanja. Za to bi bila potrebna še globlja integracija EU, kar pa se trenutno zdi nerealno. Evropejcev v prihajajočem multipolarnem svetu ni videti za mizo velikih igralcev.

Trump je glede prihodnosti Nata že med prvim mandatom zaropotal nad članicami, ki se ne držijo pravil igre. Slovenija za obrambo namenja komaj 1,35 odstotka BDP, morala bi 2, vse kaže, da se bo odstotek dvignil na 3 ali celo 4. Bomo imeli zaradi Melanie kaj »protekcije"?
Države so dale zaveze same sebi in zaveznicam, ne samo ZDA, da bodo poskrbele najprej za lastno in nato skupno obrambo.

Predsednik Trump le opozarja na zaveze in poudarja, da ZDA ne bodo največji plačnik evropske varnosti brez udeležbe samih Evropejcev. Ni proti Natu, a želi enakopravno delovanje vseh zaveznic tudi pri izdatkih. Opozorila je potrebno jemati resno. Slovenska vlada povečuje obrambne investicije v razvoj slovenske vojske, ki skrbi najprej za obrambo Slovenije. Je pa dejstvo, da bo negotovost v preoblikovanju večpolarnega sveta zahtevala verjetno povečanje sredstev za obrambo in varnost. To je spoznala tudi Evropska komisija z novim komisarjem.

Vloga prve dame, ko gre za odnose s Slovenijo? Menda ste z gospo Trump vzpostavili tudi osebne odnose?

Ameriška prva dama slovenskih korenin je danes Američanka. Z njo imam stike. Na njej sami je, koliko intenzivnih odnosov želi imeti s Slovenijo. Aktivna je na področju varstva otrok na spletu. Sam nisem pristaš idej, da jo je potrebno postaviti v funkcijo komercializacije in iz nje utilitaristično narediti promocijski objekt. Tudi sama si verjetno tega ne bi dovolila.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Mislim, da ima odprto vabilo za obisk Slovenije že precej časa, in ko se bo, če se bo, odločila, bomo obisk z zadovoljstvom organizirali. Sam sem z zadovoljstvom opazoval, da je bilo na slovesnosti ob izvolitvi predsednika Trumpa na odru okoli njega toliko ljudi slovenskega porekla. In verjamem, da tudi njej ne bi bilo vseeno, če bi se s Slovenijo kaj posebnega dogajalo.

Uradna politika Slovenije do ZDA se pod aktualno vlado sicer ni spremenila, do precejšnjih premikov pa je prišlo na nekaterih drugih področjih, denimo glede politike do Bližnjega vzhoda. Bidnova administracija naše politike do Izraela ni problematizirala, se to lahko zdaj spremeni?

Z ZDA, vodilno silo v svetu, želimo nadaljevati pozitivne, prijateljske in partnerske odnose. To je v slovenskem nacionalnem interesu. Vsaj v času mojega mandata v Washingtonu in našega nestalnega članstva v varnostnem svetu ameriška administracija nikoli ni skušala vplivati na naša stališča v zvezi z dogajanjem na Bližnjem vzhodu.

Povedali so jasno svoja stališča in argumente, pokazali na razlike, a spreminjanja naših stališč, celo ob priznanju Palestine, tudi ob morebitnem nezadovoljstvu z njimi, se niso lotili. Je pa potrebno veliko komunikacije, transparentnosti v pogovorih in zaupanja. Predsednik Trump ima drugačena način delovanja, je precej bolj neposreden v zagovarjanju ameriških interesov. Sodelovanje z ZDA je bilo dobro in trudili se bomo, da bo v korist obeh tako tudi naprej.

Antiamerikanizem v Evropi ni od včeraj, po vojni v Ukrajini se je celo okrepil. Za vse naše težave naj bi bili krivi – Američani. Tudi za »vojno z Rusijo«. Kako resno bi morali jemati antiameriški resentiment v Evropi, nenazadnje tudi v Sloveniji?

Večina antiamerikanizma je ideološko pogojenega in se naslanja na zavračanje ideje ZDA kot svetovnega policista, ki z orožjem prinaša demokracijo. Tako gledanje je poenostavljeno. Kot vsi tudi Amerika ni brez napak. Znan je rek, da ZDA naredi vse, preden naredi prav. So pač velesila. A Evropi so dvakrat prinesli svobodo, mir in demokracijo. Prinesli so mir na Zahodni Balkan in pritiskali za širitev EU. Resnično verjamejo v poslanstvo zaščitnika svobode in demokracije.

Predsednik Trump sicer to benevolentnost oži na transakcijsko uresničevanje zgolj ameriških interesov in ne želi igrati svetovnega varuha. A ZDA se bo težko izolirala od preostalega sveta. Tudi Sloveniji so vsaj v zadnjem desetletju dvakrat rešili probleme s sosedi, da smo lahko začeli in zaključili pristopna pogajanja z EU in s tem uživali pospešen razvoj.

Zdi se mi, da je veliko anitamerikanizma pri nas načrtno spodbujanega, saj je znano, da Američani pri poslih ne dajejo provizij. Nasprotno, v primeru Teša so celo plačali kazen 250 milijonov evrov zaradi korupcije, ki jo je povzročilo podjetje iz neke druge države, v naš proračun. Antiamerikanizem ne koristi interesom Slovenije in njenih državljanov. Če se z Američani o čem ne strnjamo, je to potrebno povedati v dialogu.

Vaša washingtonska ekipa ni prav številna, je pa med večjimi, kajne? Kako bi lahko ocenili položaj in status Slovenije v ZDA? Smo opaženi, imamo neko težo, če nas primerjate z drugimi srednjeevropskimi državami?

Naša ambasada je med večjimi slovenskimi veleposlaništvi. Delujemo v objektu, ki smo ga prvega pridobili iz nasledstva nekdanje Jugoslavije. Slovenija je država dveh milijonov, ZDA pa skoraj 350 milijonov. S tako skromno zasedbo na veleposlaništvu je težko zajeti že najpomembnejše ameriške zvezne države, kaj šele celotni teritorij ZDA z vsemi gospodarskimi, kulturnimi in znanstvenimi priložnostmi.

V primerjavi s podobnimi državami je Slovenija ustrezno opažena in aktivna v ZDA. Vidnost seveda povečujejo tudi slovenske korenine prve dame ZDA in slovenski športniki pa tudi univerzitetni profesorji in znanstveniki na ameriških univerzah ter slovenska podjetja, ki vse pogosteje odkrivajo robustni in po zaslužku vodilni ameriški trg. Z vsemi se naše veleposlaništvo trudi sodelovati.

Lani smo pripravili konferenco o slovenski pameti v ZDA na področju umetne inteligence. Osupljivo je, koliko slovenskih možganov imamo na najboljših univerzah in na najbolj različnih področjih umetne inteligence. Pomagali smo ustanoviti Ameriško-slovenski poslovni klub. Eno od slovenskih na podjetij že dolga leta skrbi za pretok vseh podatkov Nase v vesolje in nazaj na Zemljo. Vse več tehnološko naprednih slovenskih zagonskih podjetij išče poslovne priložnosti v Silicijevi dolini.

Kaj pa naša diaspora?

V ZDA imamo tradicionalno slovensko skupnost, ki je koncentrirana zlasti v okolici Clevelanda, kjer še obstajajo slovenske šole in cerkve. Z njimi dobro sodelujemo, nazadnje sem obiskal posest slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Čikagu. Prihodnji teden grem v Kolorado na obisk k Nacionalni gardi, s katero je pobratena Slovenska vojska. Obiskal bom tudi Slovence v Pueblu. S patrom Krizologom vzorno sodelujeva v naporih za ohranitev slovenske cerkve v New Yorku, ki je postala središče druženja slovenske skupnosti ne glede na politična prepričanja.

V zadnjih letih pa se v ZDA oblikuje nov tip slovenske skupnosti – v ZDA prihajajo živet številni mladi, visoko izobraženi Slovenci, ki se ne vračajo nazaj v Slovenijo. Delajo na univerzah in v najboljših ameriških podjetjih. S profesorjem Jurijem Leskovcem z Univerze Stanford in društvom ASEF želimo prav zato pripraviti študijo o tej novi slovenski skupnosti v ZDA in kako jo bolj vpeti v slovensko-ameriške odnose, predvsem na področju znanosti, inovacij in tehnologij.

Je pa potrebno vedeti, da se za gospodarsko, kulturno pa tudi politično vidnost v ZDA plača. Česar naše veleposlaništvo, drugače od mnogih tudi nam primerljivih držav iz naše regije, ne počne. Vidnost in pojavnost urejajo posebna podjetja, ki so plačljiva in sodelujejo z ameriškimi organi. Ali pa je potrebno imeti ustrezno organizirano lastno mrežo, kot jo ima na primer Avstrija z ekspoziturami gospodarske zbornice po skoraj vseh malo večjih ameriških mestih v vseh zveznih državah.

osebni arhiv Iztoka Mirošiča

Mi seveda sodelujemo z našimi častnimi konzuli. Seveda je obžalovanja vredno, da je Slovenija kot skoraj edina država EU v največjem kulturnem in gospodarskem središču na svetu – New Yorku – zaprla generalni konzulat. Vse države imajo za kulturno, turistično in gospodarsko promocijo, vidnost in služenje v tem mestu ustrezno predstavništvo. Upam, da bo tudi Slovenija v prihodnje spoznala njegov pomen.

Veleposlaništvo v Washingtonu je pristojno za vrsto držav, ki ležijo južno od ZDA. Če poenostavim, med vami in Brasilio, prestolnico Brazilije, nimamo niti enega veleposlaništva. Kaj to pomeni za vaše delo? Si želite, da bi odprli predstavništvo v Mehiki, ki je za naše razmere ogromna, 130-milijonska država?

Poleg ZDA sem veleposlanik še v Mehiki, Panami, Kostariki in Gvajani, kjer je tudi sedež Caribske skupnosti (CARICOM). Ker ima Organizacija ameriških držav (OAS) sedež v Washingtonu, kjer sem stalni predstavnik, lahko naše sodelovanje z navedenimi državami kombiniramo tudi v okviru te organizacije.

Sicer imamo po teh državah kar precej projektov sodelovanja, predvsem glede varstva okolja, politično pa dobro sodelujemo pri temah mednarodnih organizacij, posebej OZN. Imamo tudi dobre in aktivne častne konzule, ki pomagajo pri navezovanju kulturnih in gospodarskih stikov. Skrbimo tudi za konzularno pomoč našim državljanom, ki se znajdejo v teh državah.

Mehika je velika in pomembna država, tudi interesantna za slovenske gospodarske subjekte in smiselno bi bilo o tem razmisliti. Že dolgo se razmišlja o odprtju veleposlaništva v Mexico Cityju. Dejstvo je namreč, da naše veleposlaništvo večino časa porabi za ukvarjanje z ZDA.

Vaša soproga je prav tako diplomatka. Trenutno v Rimu. Vi boste še nekaj časa v Washingtonu. Kako usklajujeta življenji, verjetno ni enostavno glede na to, da ste na drugi strani Atlantika?

Ob sva že od malih nog navajena življenja na daljavo. Sodobni čas ga na žalost zahteva vedno več. Sedaj s soprogo in hčerko nismo samo v meddržavnem, ampak medkontinentalnem razmerju, hehe. Moderne tehnologije zbližujejo razdalje. Ne morejo pa (še ) nadomestiti človeške bližine, dotika. Obilica dela in celodnevni delovniki pomagajo skrajševati občutek odsotnosti.
Je zapleteno in dinamično. Predvsem pa ni poceni.

Verjetno sem ena najboljših strank letalskih družb. Poleti iz Washingtona do Rima so zame postali kot avtobus ali vlak v študentskih časih ob koncu tedna. Devet ur in pol do vikenda. Še sreča, da so poleti iz Washingtona v Rim večinoma direktni. V Slovenijo je pot žal bolj zamudna in komplicirana.

Je kanček možnosti, da bi bilo srečanje med Trumpom in Putinom v Sloveniji? Ali nam bo tokrat predstavo ukradla Slovaška?

V diplomaciji vedno obstaja možnost. Mislim, da bi bila Slovenija pripravljena gostiti tako srečanje. Kot je bilo tisto med predsednikoma Bushem mlajšim in Putinom junija 2001. Še posebej zato, ker je naš interes pravičen in trajen mir v Evropi. Ni pa izbor mesta srečanja odvisen od nas.