Nenavadno odločitev so pospremili z lepimi besedami o krepitvi ekipe, največjem nacionalnem zunanjepolitičnem projektu države, velikih izzivih ter pošiljanju enega najboljših in najbolj izkušenih diplomatov. Toda hkrati je v slovenskih krogih v New Yorku že mesece javna skrivnost, da si Žbogar, ki je del diplomatske kariere preživel v Združenih narodih, kot zunanji minister pa 2011 vodil neuspešno kampanjo za Varnostni svet, želi pograbiti priložnost za nastopanje na največjem odru svetovne diplomacije. Tako ni čudno, da je že kmalu po zamenjavi vlade v Ljubljani položaj veleposlanika Malovrha postal precej negotov.
Pod novim vodstvom so se z zunanjega ministrstva slišali očitki, da stalni predstavnik pri ZN, ki ga je imenovala še vlada Janeza Janše, del desne politične garniture. Vendar se je hitro izkazalo, da gre za kariernega diplomata brez tesnih političnih povezav, njegova predčasna menjava pa bi bila preveč očitna čistka v postjanševski histeriji.
Pod novim vodstvom so se z zunanjega ministrstva slišali očitki, da stalni predstavnik pri ZN, ki ga je imenovala še vlada Janeza Janše, del desne politične garniture. Vendar se je hitro izkazalo, da gre za kariernega diplomata brez tesnih političnih povezav, njegova predčasna menjava pa bi bila preveč očitna čistka v postjanševski histeriji. A polena pod noge niso prenehala, predstavništvo je bilo denimo deležno izrednega nadzora. Napak niso našli, brez njih bi bilo menjavanje prvega diplomata pri ZN sredi kampanje za nestalno članstvo v Varnostnem svetu precej slaba popotnica za njen uspeh. Malovrh je nadaljeval z delom, precej uspešno, tudi ministrica Fajonova je večkrat poudarila, da je bil eden najbolj zaslužnih za prepričljivo podporo 153 držav.
Da se veleposlaniku znova maje stolček, so pokazali ponovni očitki o njegovi domnevno neizkušenosti, ki so jih konec prejšnjega meseca s pomočjo »informacij« iz Mladike sprožili v nekoč osrednjem slovenskem časniku. Za dobro mero so oživeli še domneve o povezavah z nekdanjim zunanjim ministrom Anžetom Logarjem in jih začinili z dvomi o lojalnosti diplomata »do aktualne vlade in njenih zunanjepolitičnih prioritet«. Malovrhu takrat niso dali priložnosti, da pove svojo plat, veleposlanik, ki je te dni na dopustu, sedaj ne želi dajati izjav.
Obvoznica prek posebne misije
Slovenski predstavnik v Varnostnem svetu bo kot opazovalec svoje delo začel že oktobra, zato so na ministrstvu morali pohiteti. Menjava stalnega predstavnika bi bila po pohvalah zunanje ministrice in trditvah, da mu politično in strokovno zaupa, morda prevelik zasuk, prav tako so se verjetno želeli izogniti morebitnim zadregam, ki bi jih povzročili zastoji ob zapletih pri postopkih razrešitev in imenovanj. Zato so se odločili, da v New York pošljejo posebno misijo, ki jo bo vodil Žbogar. Pri tem so se oprli na konvencijo Združenih narodov o posebnih misijah, kar je precej neobičajna praksa, saj ta govori o posebnih odnosih med državami. Tudi slovenski zakon o zunanjih zadevah govori o pošiljanju začasne misije v drugo državo.
Ni še jasno, ali bo administracija Združenih narodovo pristala na takšno obvoznico. V Ljubljani so namreč najprej razglasili svojo odločitev, šele sedaj pa začeli s postopki njenega preverjanja. Prvi, neuradni odzivi iz službe ZN za pravne zadeve, pravijo, da konvencije ni mogoče uporabiti na takšen način in da Slovenija praktično ustanavlja še eno predstavništvo pri Svetovni organizaciji. To bi lahko močno otežilo komunikacije in povzročilo vrsto precedensov. Primerno naj bi bilo le imenovanje dodatnih predstavnikov v okviru misije, v tem primeri bi bil Malovrh nadrejen Žbogarju.
Na ministrstvu pravijo, da bo posebna misija delovala »kot samostojna enota znotraj stalnega predstavništva«, njen vodja bo neposredno podrejen ministrici, »o svojem delu pa bo neposredno obveščal tudi predsednika vlade«. Kar praktično pomeni, da bo Slovenija v Združenih narodih imela dve stalni predstavništvi, enega za Varnostni svet, drugega za vsa ostala telesa v New Yorku. A tudi ZN so predvsem politična organizacija, ob vseh kriznih razmerah, s katerimi se soočajo, si verjetno ne želijo dodatnih zapletov z novo nestalno članico Varnostnega sveta. Kar še posebej velja za najbolj vplivne države v njem, ki so tudi spodbudile našo kandidaturo. In zato ne bodo preveč sitnarili s pravili in postopki.
Toda naši viri na misiji pravijo, da je bilo iz pisarne stalnega predstavnika slišati povišane tone med Samuelom Žbogarjem (na sliki) in Boštjanom Malovrhom, še preden so na ministrstvu ustvarili shizofren položaj dveh vzporednih misij.
V Ljubljani trdijo, da nismo izjemen primer, saj naj bi podobno 2019 ravnala Dominikanska republika. Ta je v Združene narode poslala posebnega odposlanca Joséja Singerja Weisingerja, ki naj bi bil formalno podrejen stalnemu predstavniku države Franciscu Cortorrealu. Jasno je bilo, da je bogati poslovnež, ki se je rad javno pohvalil, da je imel stalen dostop do takratnega predsednika države Danila Medine, tisti, ki ima vse niti v rokah. Poleg tega naj bi bil – po sicer nepreverjenih informacijah iz karibskih diplomatskih krogov - Cortorrealu »resničen tepec in nesposoben«, predsednik države pa ga ni želel zamenjati, zato naj bi na tamkajšnjem zunanjem ministrstvu skovali takšno rešitev.
Položaj je bil tako podoben slovenskemu, le z očitno razliko, da Malovrhu ne morejo očitati nesposobnosti. Tudi njegovo javno črnjenje, da nima izkušenj v večstranski diplomaciji, je precej prhko ob pogledu na življenjepis diplomata, ki je v mednarodnih organizacijah zasedal več odgovornih položajev. Pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi je vrsto let vodil referat za Srednjo Azijo, bil je politični svetovalec posebnega predstavnika EU za krizo v Gruziji, tri leta je vodil tudi politični oddelek slovenskega stalnega predstavništva pri ZN.
Drage ambicije
Ministrica Fajonova je v četrtek ponovila, da je z delom Malovrha zelo zadovoljna in da »ne gre za nezaupanje z moje strani«. V izjavi za javnost je poudarila, da gre »skupaj z izkušnjami in znanjem Samuela Žbogarja po mojem mnenju za odlično kombinacijo dveh izvrstnih diplomatov«.
Seveda pa v ozadju ostaja tretja možnost, na katero v Mladiki morda po tihem računajo. Ker so veleposlanika Malovrha postavili v precej nemogoč položaj in mu kljub zvenečim besedam v resnici izrekli nezaupnico, ni nemogoče, da bo protestno odstopil. Na ministrstvu pa si bodo nato prali roke »saj je vendar odšel kar sam«.
Toda naši viri na misiji pravijo, da je bilo iz pisarne stalnega predstavnika slišati povišane tone med Žbogarjem in Malovrhom, še preden so na ministrstvu ustvarili shizofren položaj dveh vzporednih misij. Delo slovenskih diplomatov v takšnem ozračju bo zanimiva izkušnja in precej daleč od trditev Fajonove, da bomo tako »maksimalno izkoristili ves potencial diplomatskega znanja in izkušenj, ki ga imamo v Sloveniji«.
Ne povsem trivialno je vprašanje dodatnih stroškov, ki bodo zasolili že tako ne ravno poceni projekt sodelovanja v Varnostnem svetu. Vzporedni posebni odposlanec bo potreboval ustrezno namestitev, kar tudi ob zelo skromnih potrebah lahko pomeni vsaj dodatnih 200.000 dolarjev v času posebne misije. Če bomo zanj najeli uglednejšo rezidenco, z najemnino med 15 in 20 tisoč dolarji na mesec, bi ambicije Žbogarja državo lahko stale tudi dobrega pol milijona.
Seveda pa v ozadju ostaja tretja možnost, na katero v Mladiki morda po tihem računajo. Ker so veleposlanika Malovrha postavili v precej nemogoč položaj in mu kljub zvenečim besedam v resnici izrekli nezaupnico, ni nemogoče, da bo protestno odstopil. Na ministrstvu pa si bodo nato prali roke »saj je vendar odšel kar sam«.
