Poraz Kolinde Grabar Kitarović, kandidatke vladajoče stranke HDZ na hrvaških predsedniških volitvah, je pokazal velike spremembe na političnem prizorišču naše južne sosede. Desni politični pol, ki ga je do zdaj suvereno obvladovala HDZ, se je razklal. Dosedanja predsednica Kitarovićeva je pri soočenju s kandidatom levosredinske SDP Zoranom Milanovićem (nekdanji premier in nekdanji predsednik SDP) izgubila s precej veliko razliko več kot petih odstotnih točk (52,7 odstotka proti 47,33 odstotka).
Ne, na Hrvaškem ni prišlo do občutnih sprememb pri politični orientaciji volivcev, volilno telo je še vedno rahlo nagnjeno na desno. Razlogu za poraz Kitarovićeve je ime Miroslav Škoro. Šlo je za kandidata tistega dela desnih volivcev, ki jih je HDZ razočarala. Prepričani so, da je tudi HDZ zgolj del političnega establišmenta, katerega del so tudi opozicijska SDP in druge parlamentarne stranke. Soodgovorna je za to, da sodi Hrvaška med najbolj korumpirane in hkrati najrevnejše države Evropske unije.
Neodvisni kandidat Miroslav Škoro (pri sosedih znani pevec), ki je nagovarjal konservativne krščanske volivce, je z osvojenim skoraj 25- odstotnim deležev volivcev v prvem krogu volitev (zgolj dve odstotni točki manj od Kitarovićeve) že najavil poraz dosedanje predsednice. Od tega deleža je bilo veliko nekdanjih volivcev HDZ, ki pa jih je ta stranka zelo razočarana.
Tako pred drugim krogom volitev Škoro ni podprl Kitarovićeve, s čimer jo je praktično zapečatil. S tem, ko je bila slednja kandidatka vladajoče HDZ, je bila pri velikem delu desnega volilnega telesa tudi simbol skorumpirane in odtujene elite, ki ji ni mar za težke razmere, v katerih živi velik del ljudi.
Na eni strani, ker naj bi postala preveč mlačna glede izpostavljanja konservativnih vrednot in poudarjanja hrvaštva, na drugi strani zaradi skorumpiranosti. Škoro je nastopil antielitistično, kot glas ponižanih in razžaljenih. Prav tako je kritiziral neučinkovito varovanje meja pred ilegalnim vstopanjem migrantov, na hrvaško južno mejo bi napotil vojsko. Njegov predvolilni slogan je bil zavezništvo z narodom, postal naj bi narodni predsednik.
Tako pred drugim krogom volitev Škoro ni podprl Kitarovićeve, s čimer jo je praktično zapečatil. S tem, ko je bila slednja kandidatka vladajoče HDZ, je bila pri velikem delu desnega volilnega telesa tudi simbol skorumpirane in odtujene elite, ki ji ni mar za težke razmere, v katerih živi velik del ljudi.
Dosedanja predsednica je res zmagala v večini županij (od 20-ih jih je osvojila 12), vendar je bila v njih volilna udeležba nižja kot v županijah na severu in zahodu, kjer je prepričljivo slavil Milanović. Z veliko razliko je dobil tudi Zagreb. V Slavoniji, ki velja za desno volilno utrdbo, pa je Kitarovićeva zmagala z manjšo razliko, kot bi pričakovali. Ravno na račun volivcev Škora (slednji, doma iz Slavonije, je tam zmagal v prvem krogu), ki so v drugem krogu abstinirali.
Škoro je po prvem krogu najavil, zavedajoč se velikega pridobljenega političnega kapitala, da bo ustanovil stranko in šel letos jeseni z njo na parlamentarne volitve. Če bo to uresničil, in bo tudi na parlamentarnih volitvah podobno uspešen kot je bil na predsedniških, se utegne zgoditi, da bo morala HDZ za nadaljevanje vladanja skleniti koalicijo s stranko, ki se profilira kot bolj desna od nje. To bo povsem nova situacija na politični sceni. Seveda, če bo Škoro sploh pripravljen na tovrstno koalicijo. Morda bo prišla v igro celo velika koalicija HDZ- SDP, čeprav se zdi zdaj znanstvena fantastika.
Na drugi strani uspeh Milanovića sam po sebi še zdaleč ne pomeni, da so stranki SDP odprta vrata za (relativno) zmago na letošnjih parlamentarnih volitvah. Na čelu stranke je namreč povsem neprepričljiv Davor Bernardič s karizmo mrtve ribe. Za svojo politično opcijo je Bernardić kvečjemu slab vodja. Breme, ki ji preprečuje zmago.
Novi hrvaški predsednik Milanović je sicer najavil, da se bodo odnosi s Slovenijo po njegovi zmagi izboljšali, a sprememb ni za pričakovati.
Gospodarski odnosi bodo gotovo ostali še naprej dobri, državi sta veliki trgovinski partnerici, vendar, kar se tiče hrvaškega »priznanja« arbitražne odločbe o meji, se zelo verjetno ne bo zgodil nikakršen napredek. Milanović je že pred dvema letoma dejal, da zanj »arbitraža ne obstaja«.