Revija Reporter
Svet

Bivši hrvaški premier naj bi bil kandidat SDP za predsednika države

STA

14. jun. 2019 12:21 Osveženo: 12:22 / 14. 6. 2019

Deli na:

Največja hrvaška opozicijska stranka SDP naj bi za predsednika države predlagala nekdanjega premierja in svojega bivšega predsednika Zorana Milanovića, danes poročajo hrvaški mediji. Izpostavljajo, da bo odločitev uradno potrjena na organih stranke do konca junija. Predsedniške volitve na Hrvaškem bodo predvidoma konec leta.

Da bo Milanović predsedniški kandidat največje hrvaške levosredinske stranke, so za današnji Jutarnji in Večernji list potrdili neimenovani viri iz SDP. Na hrvaškem o Milanovićevem vstopu v predsedniško tekmo ugibajo že leto dni na podlagi neuradnih izjav ljudi iz kroga nekdanjega premierja. Milanović je sicer po porazu levosredinske koalicije na parlamentarnih volitvah leta 2016 zapustil visoko politiko in odprl podjetje za poslovno svetovanje.

Naslednji ponedeljek naj bi o Milanovićevi kandidaturi razpravljalo predsedstvo SDP, končna potrditev pa bo sledila na seji glavnega odbora stranke konec junija, danes poroča Jutarnji list. Na odločitev SDP naj bi odločilno vplivale ankete, ki so pokazale veliko priljubljenost Milanovića med članstvom in simpatizerji hrvaških socialdemokratov v primerjavi s sedmimi kandidati iz raziskav, kot sta evropski poslanec SDP Tonino Picula in bivši hrvaški predsednik Ivo Josipović, navaja časnik.

Opozarja, da Milanović resnično nima protikandidatov v SDP, ker ostali člani niso izrazili jasne želje, da bi se spustili v tekmo za Pantovčak. Zato niti ne bodo imeli strankarskih volitev, ki so jih omenjali nekateri Milanovićevi nasprotniki v SDP.

Predsednik SDP Davor Bernardić naj bi se večkrat srečal z Milanovićem na pogovorih o predsedniški kandidaturi. Časnik tudi izpostavlja, da želi Milanović na predsedniške volitve kot kandidat SDP in ne kot kandidat levice, kot so to že predlagale nekatere druge sredinske in levosredinske parlamentarne stranke.

Večernji list dodaja, da bo SDP pozvala kolege iz opozicije in strank zunajparlamentarne levice, a tudi vladno Samostojno demokratsko srbsko stranko (SDSS), naj podprejo Milanovića. Podpori Milanovićevi kandidaturi načeloma ne nasprotuje niti vladna Hrvaška narodna stranka (HNS), ki je sicer obrnila hrbet predvolilni koaliciji s SDP na prejšnjih parlamentarnih volitvah in nepričakovano rešila aktualno vlado premiera Andreja Plenkovića. V SDP se zavedajo, da bodo za Milanovićevo zmago potrebovali široko podporo volivcev od politične sredine do skrajne levice.

Junijska raziskava javnega mnenja je pokazala, da bi se Milanović prebil v drugi krog predsedniških volitev, a da bi v drugem krogu izgubil v boju z aktualno predsednico Kolindo Grabar-Kitarović. Hrvaška predsednica sicer še ni uradno potrdila svoje kandidature, naj bi pa to storila po hrvaškem praznovanju dneva državnosti 25. junija.

Kandidaturo za predsednika je doslej potrdil tudi neodvisni evropski poslanec Mislav Kolakušić, ki je bil zaradi vstopa v Evropski parlament največje presenečenje majskih volitev v evropski parlament na Hrvaškem.

Hrvaška skrajnja desnica naj bi navijala za kandidaturo priljubljenega narodnozabavnega pevca Miroslava Škora, ki ima tudi diplomatske in saborske izkušnje. Koalicija strank in združenj s skrajne desnice, ki so kot Hrvaški suverenisti osvojili evropski poslanski mandat, je že napovedala, da Grabar-Kitarovićeve ne bodo podprli. Predvsem ji zamerijo, ker je gostila srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Zagrebu. Razočarani so tudi, ker je namesto donedavnega kritiziranja začela podpirati desnosredinsko politiko premierja Plenkovića v zameno za podporo HDZ na predsedniških volitvah.

Čeprav junijska raziskava tega ne kaže, hrvaški politični komentatorji ocenjujejo, da bo Škoro resen tekmec aktualni predsednici med volivci na desni strani političnega spektra. Hrvaška levica nikoli ni doživljala Grabar-Kitarovićeve kot svoje predsednice države.

Grabar-Kitarovićeva je na prejšnjih predsedniških volitvah v drugem krogu leta 2015 tesno premagala Josipovića, predvsem zahvaljujoč glasovom volivcev konservativnih in skrajnih desničarskih strank, a tudi zaradi hladne politike takratnega SDP na čelu z Milanovićem do Josipovićeve predsedniške kampanje in prepričanosti v njegovo zmago.