Celovečerni film Exodus 1945: Naša kri, ki ga je ustvaril Studio Siposh pod vodstvom producenta Davida Sipoša, je tihi krik po celjenju ran, ki so desetletja krvavele v molku.

Film, katerega scenarij in režijo podpisuje Vid Planinc in si ga bo širša javnost lahko ogledala od 20. februarja naprej, je prvi slovenski celovečerni film, ki vizualno sooči gledalca s specifičnimi dogodki iz maja 1945. To ni film o domobrancih in partizanih in ne deli ljudi na zmagovalce in izdajalce.

Kaj je bil eksodus maja 1945?

Film se izogiba iskanju krivcev in se raje osredotoča na intimne usode navadnih ljudi, ujetih v vrtincu zgodovinskega kaosa, kjer je edini pravi sovražnik izguba moralnega kompasa.

Tik po koncu druge svetovne vojne v Evropi, ko je Nemčija kapitulirala, je iz Jugoslavije, predvsem iz Slovenije, Hrvaške in delov Srbije, zbežalo več deset tisoč ljudi pred novo komunistično oblastjo Josipa Broza Tita in partizanov. Strah pred maščevanjem, političnimi čistkami in likvidacijami jih je gnal čez meje, predvsem proti avstrijski Koroški.

Studio Siposh

Slovenski begunci – ocenjuje se, da okoli 15 tisoč do 20 tisoč, med njimi domobranci, civilisti, intelektualci, duhovniki in učitelji – so se zbrali na Vetrinjskem polju pri Celovcu. Mnogi so verjeli, da gre za začasen umik, vzeli so le najnujnejše in sanjali o hitri vrnitvi.

V begunskih taboriščih, kot so Vetrinj, Peggetz in Spittal, so hitro vzpostavili šolstvo, kulturno življenje, pevske zbore in verske obrede. A usoda je bila kruta: britanske zavezniške sile so pod pritiskom jaltskih dogovorov prisilno repatriirale del beguncev nazaj v Jugoslavijo.

Med 20. in 31. majem 1945 so izročili okoli 8 tisoč do 12 tisoč Slovencev partizanom, kjer so jih čakali marši smrti, množične likvidacije in jame brez imen – Tezno, Kočevski rog, Huda jama. To je Vetrinjska tragedija, simbol izdaje Zahoda in komunističnega terorja, ki je trajno zaznamoval slovensko izseljenstvo.

Hrvaški del eksodusa, znan kot Bleiburška tragedija ali Križni put, je bil še obsežnejši: na desettisoče vojakov NDH, civilistov in drugih so Britanci zavrnili in izročili, sledile so likvidacije v desettisočih.

Ta eksodus ni bil le vojaški umik, temveč množični civilni beg pred totalitarnim režimom, ki je v Jugoslaviji vzpostavil enostrankarski sistem z represijo, kot je Goli otok.

Studio Siposh

Žrtve so desetletja ostale tabu, uradna zgodovina jih je označevala za »kolaborante«, šele po osamosvojitvi Slovenije so dobile spomenike in komemoracije. Tisti, ki so preživeli, so ostali v taboriščih v Avstriji in Italiji ali emigrirali v Argentino, ZDA in Kanado.

Moralni kompas v času kaosa

Skozi oči dveh predanih zdravnikov, dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža, nas film popelje v maj 1945, ko je svet okoli njih razpadal, ona pa sta se borila za vsako življenje, ne glede na barvo uniforme ali prepričanja.

Zgodba se začne na sanitetnem vlaku, ki maja 1945 odrine iz Ljubljane proti Avstriji, natovorjen z ranjenci in begunci. Zdravnika se soočata z nečloveškimi preizkušnjami: kako reševati življenja, ko civilizacijske norme odpovejo? Njuna zgodba je poklon humanitarni drži, ki presega meje razkolov.

Studio Siposh

Kot pravi David Sipoš: »Naš namen ni deliti, temveč odpirati prostor za razmislek o vzgibih, ki človeka vodijo v kriznih okoliščinah. Upamo, da bo film Slovencem ogledalo in opomin: da smo si lahko bratje ali sovražniki – in da je ta izbira na koncu vedno naša.«

To pa je tudi srž filma: izbira med sočutjem in sovraštvom je vedno osebna, ne ideološka. Film je prvi del predvidene trilogije Studia Siposh, ki želi s filmskim jezikom pomagati predelati ključne slovenske kolektivne travme.

Etično vprašanje: pravica do spomina za vsako žrtev

Etično vprašanje, ki ga film postavlja v ospredje, je globoko in provokativno: ima vsaka žrtev pravico do spomina, ne glede na politični kontekst? V času, ko je svet izgubil moralni kompas, sta zdravnika ohranila svojega – reševala sta življenja brez vprašanja o politični pripadnosti.

To odpira razmislek o kolektivni travmi Slovencev: kako se soočiti s preteklostjo, ki je bila desetletja potisnjena v senco? Film opozarja na nevarnost posploševanja oziroma, kot poudarja Sipoš: »Posploševanje tako kompleksnih tem, kot je vojna, je nevarno, neproduktivno in ozkogledno.

Studio Siposh

Osebne zgodbe civilistov, ki so se zaradi svojih vrednot in prepričanj znašli med dvema ognjema, se nam zdijo pravo izhodišče.« Ignoriranje osebnih usod vodi v ponavljanje zgodovine, medtem ko njihovo obujanje gradi mostove razumevanja.

Za kulisami: epski izzivi snemanja

Ustvarjanje filma je bilo samo po sebi epsko. Ekipa se je vozila čez Ljubelj po isti poti kot begunci leta 1945, prespala noči na železniških postajah, sodelovalo je do 65 igralcev, domačini iz Šembij pa so prispevali statiste, rekvizite in celo živali. Prizori teka ob vlaku so bili posneti s snemalcema, pripetima na lokomotivo, kjer je temperatura segala do 50 °C.

Produkcija je bila skromna, financirana z donacijami, posneta v le desetih dneh, brez naročnika, kar je prineslo kreativno svobodo, a tudi izzive: opustiti so morali dele scenarija zaradi stroškov.

Avtentičnost je bila ključna, zato so bile uniforme izdelane v tujini, rekvizite so si izposodili iz muzejev, vlak pa pridobili od združenja Nostalgiebahnen in Kärnten. Glavna igralca Jernej Kuntner (dr. Meršol) in Matevž Müller (dr. Janež) sta se globoko vživela v vlogi.

Kot pravi Kuntner: »Tragedija, ki se je zgodila slovenskemu narodu po revolucionarnem prevzemu oblasti, je nečloveška. To globoko črno luknjo strahote sem moral predelati, pregnesti in prenesti v lik mojega doktorja Meršola.« Müller je dodal, da so vožnje v starinskih vagonih in pohodi na Ljubelj pomagali začutiti atmosfero tistega časa.

Opomin za prihodnost

Film ni le zgodovinska rekonstrukcija, ampak prostor za predelavo travme. V tišini, zadržanem joku in neizrečenem prikazuje, kako je mogoče ohraniti dostojanstvo sredi viharja.

Studio Siposh

V današnjem svetu, polnem polarizacij, opominja, da je pravica do spomina univerzalna vrednota. Tako kot tudi Sipoš upa, naj bi film vzgajal, učil in spodbujal rast – ne glede na osebna prepričanja.

Premierna projekcija ni le dogodek, je povabilo k razmisleku: ali smo pripravljeni prisluhniti glasovom iz preteklosti, da ne ponovimo napak? Exodus 1945: Naša kri ni le film, je ogledalo našemu narodu s sporočilom: človečnost zmaga, ko se spominjamo vseh.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Galerija

Studio Siposh