Obenem je jasno, da se serija odkrito in samozavestno zgleduje po izvirni Urgenci – ne le v tonu in ritmu, temveč tudi v načinu, kako združuje medicinsko kaotičnost, etične dileme in človeške zgodbe.

Prav zaradi te kombinacije jo je mogoče oceniti kot najboljšo ameriško zdravniško serijo po legendarnem predhodniku.

V središču pripovedi je dr. Michael »Robby« Robinavitch, karizmatičen, izkušen in včasih pretirano samosvoj urgentni zdravnik, ki ga igra Noah Wyle – skoraj poklon lastni televizijski preteklosti, a hkrati povsem nova vloga, ki mu omogoča večjo čustveno širino.

Robinavitch je nekakšno lepilo ekipe: mentor, ki zahteva nemogoče, kolega, ki razume preveč, in človek, ki se kljub izčrpanosti še vedno bori za paciente, sistem in sebe.

Okrog njega se oblikuje raznolika zasedba likov, od bolj izkušenih zdravnikov in medicinskih sester do popolnih novincev, ki začenjajo svojo pot v zdravstvu. 

Serija, v kateri je vsaka epizoda ena ura v enem dnevu (prva sezona je imela 15 epizod, enako kot prihajajoča druga sezona), ponudi učinkovit prikaz vsakdana: bolnišnica na robu kadrovskega kolapsa, nenehen pritisk zavarovalnic, pacienti, ki prihajajo v valovih, ter osebje, ki se bori z občutkom, da je sistem zasnovan tako, da jih izčrpa.

Prav ta element daje seriji težo in aktualnost. Ni melodrame zaradi melodrame; vse izhaja iz resničnih težav sodobnega zdravstva.

Tempo je izjemen, skoraj neusmiljen. Serija skače med urgentnimi primeri, etičnimi razpravami, logističnimi katastrofami in intimnimi trenutki osebja z občutkom, ki je hkrati adrenalinski in realistično utrujajoč.

Posebej izstopa pristop k medicinskim postopkom, ki je – kolikor to dopušča televizija – presenetljivo realističen. Ni poenostavljanja, ni čudežnih rešitev, ni sterilnih hollywoodskih rešitev.

Pittsburška bolnišnica je dokaz, da se lahko medicinska drama vrne k svojim koreninam in hkrati zveni sodobno. Gre za izjemno izdelano, čustveno bogato in tehnično suvereno serijo, ki ne le nadaljuje tradicijo Urgence, temveč jo v marsičem posodablja.