Ameriško-izraelski napad na Iran bo še nekaj tednov zaposloval svetovno javnost, medije in predvsem politike. Sploh tam, kjer so pred vrati volitve in se vladajoči bojijo, da bi vojna vplivala na volilni rezultat. 

Cene goriv se bodo tudi v Sloveniji dvignile, čeprav ne toliko, kot bi si želela opozicija v predvolilni kampanji. Vlada si ne more privoščiti večjega skoka cen na predvečer volitev, ker bi se ji to negativno obrestovalo.

Zato bo z znižanjem trošarin blažila posledice dviga cen nafte na svetovnem trgu. V dobrem tednu je ta poskočila za okoli 15 do 20 odstotkov, napovedi so še slabše; sod nafte Brent bi lahko presegel 100 dolarjev, če se do začetka aprila razmere ne bodo umirile.

A bolj kot cene nafte nas mora skrbeti zemeljski plin, odkar je Katar ustavil izvoz utekočinjenega zemeljskega plina, katerega pomemben kupec so evropske države.

Evropska unija se je po ruskem napadu na Ukrajino z veliko muko otresla odvisnosti od ruskega plina. Vsaj tako kot EU pa je zaradi de facto zapore Hormuške ožine prizadeta Kitajska, kjer jim grozi najnižja gospodarska rast v zadnjih tridesetih letih.

Vojna proti Iranu ima konkretne gospodarsko-finančne posledice. Ker so ZDA kot ključni protagonist posredno priskočile na pomoč opešani ruski ekonomiji, blokada Hormuške ožine pa škoduje predvsem Kitajski, se pojavljajo teze, da gre za novo usklajeno delovanje Trumpa in Putina, pri čemer smo Evropejci spet v vlogi žrtve.

Za razliko od vojne v Ukrajini, kjer so Rusi zelo pazili, da ne bi pomotoma bombardirali ozemlja EU ali celo zveze Nato, je iranski režim pripravljen na vse. Če bi imel atomsko bombo, bi jo brez pomislekov vrgel na Izrael.

Ne le ekonomsko ali politično, ampak tudi varnostno; iranski samomorilski droni, ki jih je Hezbolah lansiral iz Libanona, so napadli britansko vojaško oporišče na Cipru. Ena od članic Unije je bila neposredno napadena s strani iranskega režima in njegovih podpornikov.

Za razliko od vojne v Ukrajini, kjer so Rusi zelo pazili, da ne bi pomotoma bombardirali ozemlja EU ali celo zveze Nato, je iranski režim pripravljen na vse. Če bi imel atomsko bombo, bi jo brez pomislekov vrgel na Izrael.

Da gre za resno eskalacijo, pričajo odzivi sredozemskih članic EU, ki so proti Cipru takoj poslale vojaške ladje. Celo slovenska vlada je, ko je ažurirala seznam ogroženih držav, od koder bo po potrebi evakuirala naše državljane, vanj vključila Ciper.

Kdo bi rekel, da bo Ciper, ta priljubljena počitniška destinacija slovenskega višjega srednjega sloja, sinonim poštnih nabiralnikov tranzicijskih kapitalistov, kdaj postal vojna cona oziroma visoko tvegano območje.

Prav primer Hezbolaha, teroristične skupine, ki ne bi preživel brez desetletne logistične, finančne in obveščevalne podpore režima v Teheranu, dokazuje, zakaj je končni obračun z Iranom nujen za globalno varnost. Vse od leta 1979, ko je Homeini prevzel oblast v Perziji, ta režim sponzorira mednarodni terorizem.

Nevarnost terorističnih napadov v Evropi se je zdaj povečala, kajti ajatole bodo zoper Ameriko, Izrael in vse, ki ju podpirajo, izrekle fatvo, versko obsodbo, po kateri je dolžnost slehernega muslimana, da v imenu Boga ubije nevernika.

Iran je edina muslimanska država, kjer režim brutalno zlorablja religijo za posvetne cilje, vendar ima v islamskem svetu marsikje skrite podpornike. Ti imajo zdaj zeleno luč za napade na »Zahodnjake«.

Pandorino skrinjo je odprl Mosad, ko je konec februarja dobil informacijo, da se bo v središču Irana ajatola Hamenej sestal z najvišjimi nosilci vojaških in obveščevalnih funkcij v državi.

Izraelci so bili prepričani, da se jim ponuja enkratna priložnost, da likvidirajo precejšen del režima, ki je že skoraj 50 let trn v peti tako judovske države kot tudi Amerike. Mosad že 25 let sistematično obdeluje Iran in je infiltracijo v iranske institucije v zadnjih letih le še okrepil.

Ko so prek zanesljivih obveščevalcev dobili informacijo, da bo v soboto, 28. februarja, zjutraj pri vrhovnem voditelju Aliju Hameneju zbranih več ključnih nosilcev režima, dileme ni bilo. Očitno so se Iranci počutili dovolj varne, da niso izbrali varnejše lokacije za sestanek.

Ker so Izraelci že pred časom vdrli v sistem nadzornih kamer iranske prestolnice, so imeli v realnem času sliko vseh vozil, ki so prihajala v kompleks vrhovnega voditelja v središču Teherana, v neposredni bližini ulice Pasteur, ali odhajala iz njega.

Tudi Iran nima nobenih možnosti za vojaško zmago v tem spopadu. Kar mu preostane in kar je očitno tudi njegova strategija, so napadi na civilne cilje, kritično energetsko infrastrukturo in ladijski promet.

Tja so izstrelili najmanj 30 raket Blue Sparrow, ki so upepelile ajatolo Hameneja, obrambnega ministra, načelnika generalštaba iranske vojske, poveljnika Revolucionarne garde, sekretarja obrambnega sveta in še dva ducata pomembnih funkcionarjev.

Šest metrov dolga raketa Blue Sparrow, ki jo lansirajo iz letala, je tako natančna, da bo, če jo izstrelijo iz severnega predmestja Berlina, zadela vetrobransko steklo na vašem avtomobilu, parkiranem v Ivančni Gorici.

Ajatola Hamenej in njegova ekipa niso imeli nobenih možnosti. Tudi Iran nima nobenih možnosti za vojaško zmago v tem spopadu. Kar mu preostane in kar je očitno tudi njegova strategija, so napadi na civilne cilje, kritično energetsko infrastrukturo in ladijski promet.

V vojno bo režim, ki je resno ranjen, skušal zvleči čim več držav. Število držav, ki so tarče iranskih zračnih napadov, je do konca minulega tedna zraslo že na 11 – od Azerbajdžana do Združenih arabskih emiratov – in se lahko še poveča (Turčija, Grčija).

Vojna, ki se je začela zaradi izraelskega napada na vrh režima, je že dobila svetovne razsežnosti, ko je ameriška podmornica pred Šrilanko torpedirala iransko fregato Iris Dena.

Če napadalcem uspe povsem nevtralizirati iranske napadalne sposobnosti, preden se požar razširi, obstaja precejšnja verjetnost, da bo vojne konec do velike noči.

Izraelsko-ameriške sile so v enem tednu prepolovile iranske vojaške sposobnosti, toda največjo škodo iranskemu položaju v mednarodni skupnosti so naredili neselektivni raketni napadi na 10 muslimanskih držav na Bližnjem vzhodu.

Iran se je s tem mednarodno dokončno izoliral, kar pomeni, da je edina rešitev za njegovo prebivalstvo, ki že 47 let prenaša teokratsko diktaturo bradatih starcev, da režim fizično preneha obstajati. Vprašanje pa je, ali bo za kaj takšnega dovolj zgolj bombardiranje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.