Predsednica in premier dajeta spodbudne znake, vendar je po našem poizvedovanju dogovor o tem, kje naj žrtve najdejo svoj mir, še daleč oziroma nič bližje, saj ljubljanski župan onemogoča pokop na Žalah, kar pričakujejo svojci in z njimi povezana društva.

Predsednica države na posvet ni (pri)vabila prav tistega, ki (ji) preprečuje, naj uporabimo njene besede iz sporočila za javnost po posvetu, da bi bremenom, ki težijo Slovenijo od konca druge svetovne vojne dalje, naredili konec. Še enkrat namerava na posvet sklicati predsednike strank – tokrat le njih.

Dostop do »kostnice« zavrnjen zaradi pietete

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v govoru ob dnevu državnosti dejala, naj ne dovolimo, da posmrtni ostanki žrtev pobojev ostajajo uskladiščeni v kleteh in plastični zabojih. Vsi skupaj si moramo po njenih besedah želeti, da bi žrtve dostojno pokopali v letu, ko bomo zaznamovali 80 let konca druge svetovne vojne. »Če nam to uspe v tem kratkem roku, bomo v zgodovino zapisali lepo zgodbo, da smo zmogli.«

Primož Lavre

Ker smo lani maja tudi s fotografijo želeli informirati javnost o prostorih v lasti občine Kočevje, v katerih so začasno shranjeni posmrtni ostanki izkopa žrtev iz Jame pod Macesnove gorico v Kočevskem rogu, smo se obrnili na direktorat za vojne veterane in vojaško dediščino oziroma njegov sektor za vojne grobove in grobišča. Bili smo zavrnjeni:

»Vaši prošnji za dostop in fotografiranje posmrtnih ostankov žrtev iz Macesnove gorice ne moremo ugoditi zaradi spoštovanja do umrlih. Posmrtni ostanki so tudi sicer začasno shranjeni v najetih prostorih, ki jih ne upravlja ministrstvo za obrambo. Ob izkopu posmrtnih ostankov iz jame je izvajalec posmrtne ostanke začasno shranil v začasno kostnico v Kočevju. Ta je bila v času izkopa in del na grobišču iz logističnega in pietetnega vidika najbolj optimalna lokacija za začasno shranitev posmrtnih ostankov.«

V odgovoru so se na obrambnem ministrstvu izognili omembi kočevske komunale in garaž, v kateri so v vrečah in na policah shranjena okostja. Izvajalec, ki so ga omenili, je seveda vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki si prizadeva, da bi začasno shranjeni posmrtni ostanke tam res ostali le začasno. V garažah komunale so od jeseni 2022.

»Ko so bile kosti še v jami, je bilo tam znamenje križa ...«

V kočevski župnijski cerkvi je bila konec oktobra 2022 za pomorjene darovana maša, nato pa so bili njihovi posmrtni ostanki iz Roga pripeljani v prostore kočevske komunale, v neposredni bližini sedeža, le nekaj sto metrov stran od središča mesta. Svojcem in duhovnikom je tako onemogočen dostop do posmrtnih ostankov. Nekaj očitka je čutiti na račun vseh vpletenih, saj je, kot so zapisali v peticiji duhovniki kočevske in črnomaljske dekanije (podpisi duhovnikov se zbirajo po vsej Sloveniji), stanje z določenega vidika slabše kot prej.

arhiv Reporterja

Pomorjeni so pred tem še ležali v breznu, kajti »ko so bile kosti še v jami, je bilo tam znamenje križa in vsaj občasno kakšna sveča ter molitev obiskovalca. Sedaj pa so pokojni zaprti za garažnimi vrati komunalnega podjetja in čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice.« Kočevski župnik tako ali drugače posmrtne ostanke žrtev ob vseh svetih vendarle blagoslavlja.  

Jankovićevi domači izdajalci

Krivdo za nepokop rade volje prevzema župan mesta heroja. Eden od tistih, ki se obračajo nanj s prošnjami in zahtevami za pokop, se sprašuje, ali gre bolj kot ne za kljubovanje ali pa ima mandat branjenja »morilske partijske cerkve«. Po novem letu naj bi bila menda predsednica v stiku z Jankovićem, vendar zaman.

Vprašljivo je tudi, kakšna bi bila kompromisna oziroma začasna rešitev, o kateri sicer veliko govore predstavniki vladnih strank in pri tem omenjajo Škofjo Loko. Na območju njenega pokopališča sta kostnica, prostori za skupen pokop, tj. vojni grobišči, katerih status in razmerja so urejena s posebnim zakonom.

UPRS

Pozicija župana je znana. Država je za takšne pokope v zakonu odredila lokacije, zato ne vidi razloga, zakaj nekateri vztrajajo, da mora biti pokop v Ljubljani. Sklicuje se na spominski park Teharje ali pa najbližje možno pokopališče, predvsem pa na Ljubljano kot mesto heroj. »Vsa čast mrtvim, ampak pri nas spoštujemo tiste, ki so osvobodili Ljubljano in ki so skupaj z zavezniki premagali največje zlo 20. stoletja – fašizem in nacizem ter njihove kolaborante oziroma preprosto povedano domače izdajalce,« je za portal N1 dejal dodal Janković.

Začasno postane trajno

V vladnih strankah o čem podobnem in izvirnem seveda ne razmišljajo. Minister za obrambo Borut Sajovic, pod čigar resor sodijo vojna grobišča, je na posvetu pri predsednici konec novembra predlagal, da posmrtne ostanke začasno premestijo v državno kostnico v Škofjo Loko, dokler se ne najde primeren kraj za dokončen pokop, sicer pa predlagajo – minister se pri tem sklicuje na analizo strokovnih služb ministrstva – pokop kar na mestno pokopališče v Kočevju.

Jože Dežman/Facebook

Poslanec Svobode zgodovinar Martin Premk, v stranki postavljen za vprašanja polpreteklosti, se z ministrom strinja. (Spodbudno je njegovo zavedanje, da pokop na Teharjah zaradi onesnažene zemljine ni mogoč.) Proti začasni shrambi posmrtnih ostankov na pokopališču Lipica pri Škofji Loki nimajo nič tudi na Levici in SD. Argument je kratek: ker drugega soglasja zazdaj ni. Ker obstaja precejšnja verjetnost, da ga tudi ne bi bilo, bi začasna rešitev postala trajna. Na to kažejo tudi namigovanja iz Svobode in Levice, da bi bilo dobro o tem povprašati Ljubljančane.

Internacionalizacija

S pokopi žrtev prikritih grobišč so je začelo zapletati že leta 2018, ko je vladna komisija želela na Žalah pokopati 53 romski žrtev partizanskega nasilja. Nekajkrat je bila zavrnjena, češ da veljavni prostorski načrti nimajo prostorov, namenjenih za prekop. A prestolnica prejema dodatna državna sredstva tudi za organizacijo in izvedbo izrednih protokolarnih nalog.

Bobo

»Nedvomno je ureditev pokopa in pokopnega prostora za žrtve medvojnih in povojnih pobojev na osrednjem slovenskem pokopališču v glavnem mestu javni interes države – prav tako kot že urejena mesta pokopa in spomina na številne druge žrtve, kot so vojaki prve in druge svetovne vojne iz tujih armad, umrli v letalski nesreči na Korziki, padli v vojni za Slovenijo leta 1991, ruski vojaki idr.,« je takrat dejal upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres.

Vprašanje pokopa žrtev tako kliče k internacionalizaciji. Odbor za peticije Evropskega parlamenta je tako prejšnji torek nadaljeval obravnavo peticije prvopodpisanega zgodovinarja dr. Mitje Ferenca o spominu na žrtve komunizma v Sloveniji. Sklenil je, je bo pripravil predlog resolucije »o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji«.

Razlog za Ferenčev angažma je bila vladna ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma leta 2023. Zato se je, kot je dejal na lanski slovesnosti ob tem ukinjenem dnevu na Kongresnem trgu evropske poslanke Romane Tomc, odločil »oditi s peticijo v Bruselj in pred celotno evropsko javnostjo opozoriti na odnos do žrtev enega od treh totalitarnih sistemov, ki je v Sloveniji opazno drugačen kot odnos do žrtev fašizma in nacizma«.

Vlada išče soglasje za nov dan spomina

Vlada se je na peticijo in obravnavo v odboru evropskega odbora odzvala šele decembra lani – po urgenci. Odgovor je precej malomaren (za dr. Ferenca so zgrešeno zapisali, da je bil do leta 2004 član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč), zgolj prepis pristojnosti »Dežmanove« komisije in pojasnila, zakaj je vlada ukinila nacionalni dan spomina za žrtve komunizma. (Po njihovi razlagi so to storili, ker je prejšnja Janševa vlada spominska dan razglasila brez javne in strokovne razprave in že po volitvah, ko bi morala opravljati le tekoče zadeve.) Golobova vlada torej sklepa prejšnje vlade ni razveljavila, ker bi zanikala žrtve komunizma, temveč zaradi postopka.

Bobo

V nadaljevanju vlada v odgovoru odboru za peticije evropskega parlamenta zapiše edina vsebinska stavka o tem, kaj počne in namerava početi: »Vlada RS si prizadeva za počastitev spomina na vse žrtve vojn in povojnih pobojev in se zavzema za objektivno predstavljanje zgodovinskih dejstev. Glede določitve novega dneva spomina na vse žrtve vojn in povojnih pobojev se bo vlada zavzela za strokovno premišljen predlog, ki bo dosegel čim bolj širok družbeni konsenz.«

Po vladni zamisli bi torej s tem dnevom spomina dobili še en »spomenik« žrtvam vseh vojn, ki stoji ob Kongresnem trgu. No, malce več, posebej so omenjeni povojni poboji. Ali bo njihova omemba prestala »širok družbeni konsenz«, pa je že drugo vprašanje.

Kršenje konvencije o izginulih osebah

Prejšnji ponedeljek je v Ženevi pri svetu Združenih narodov za človekove pravice potekala predstavitev skupne pobude nevladnih organizacij iz Slovenije glede vprašanja množičnih medvojnih in povojnih pobojev, prikritih grobišč in pokopa žrtev. Priporočila so skupaj podali Nova Slovenska zaveza, Združeni ob lipi sprave ter Komisija pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

UPRS

Nastopili so dr. Bernd Hirschberger iz nemške škofovske Komisije pravičnost in mir (Pomen ustrezne skrbi za mrtve z vidika človekovih pravic),. asist. Tilen Vesenjak, tajnik slovenske Komisije pravičnost in mir iz Slovenije (Množična grobišča v Sloveniji – razsežnosti primanjkljajev glede ustreznega ravnanja s pokojniki), prof. dr. Janez Juhant, Združenje Združeni ob Lipi sprave (Nujnost pokopa žrtev za spravo v Sloveniji), Peter Sušnik iz Nove Slovenska zaveza (Aktualni izzivi, možne rešitve in priporočila: izkušnje iz Macesnove gorice) in izr. prof. dr. Katarina Lia Kompan Erzar z ljubljanske teološke fakultete (Nerešene izgube, žalovanje in pomen spoštljivega pokopa pri gradnji zdrave družbe).

Slovensko problematiko množičnih prikritih pomorov so po besedah Peter Sušnika, nekdanjega predsednika Nove slovenske zaveze in aktualnega člana vladne komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, osvetlili z vidika ratificirane konvencije o izginulih osebah (v Sloveniji velja od začetka leta 2022), ki jo oziroma bi jo lahko Slovenija krši(la).

Predstavitev pobude, ki se nanaša na množična grobišča, identifikacijo žrtev itn., je zbudila kar precej zanimanja v luči tega, da jo Združeni narodi priznavajo kot širši in le specifično slovenski problem. S tem se soočajo v Ukrajini, Siriji, Libanonu, kurdskem del Turčije in Iraka, če omenimo le nekatere države.

Jože Dežman/Facebook

Predstavniki drugih držav opozarjajo, da bi moralo poročilo o človekovih pravicah v Sloveniji (temu sledi univerzalni periodični pregled stanja človekovih pravic kot mehanizem Sveta ZN za človekove pravice) v naslednjem obdobju vsebovati tudi uresničevanje omenjene konvencije o izginulih osebah. Priporočilo posebnega poročevalca je bilo lani julija sprejeto tudi zaradi nepokopanih žrtev povojnih pomorov.

Neposredni omembi tega priporočila se je slovenska delegacija izognila; odgovor naj bi dala pisno. A tudi do njega se bo morala Slovenija v primernem času opredeliti. Tako kot so v Ženevi na dnevnem redu izbrisani, bodo tam zaradi nespoštovanja konvencije o izginulih osebah množični povojni pomorov vztrajale (nepokopane) žrtve vojnega in povojnega revolucionarnega nasilja, je prepričan Sušnik.

Čas je, draga Ljubljana

»Ker to preprosto ni človeško. Ker to nismo mi. Čas je, draga Slovenija,« je lani v slavnostnem govoru ob dnevi državnosti dejala predsednica republike. Čas je, draga Ljubljana. Ljubljana je mesto heroj postala v času propadlega jugoslovanskega režima. V vsaki republiki in avtonomni pokrajini je ta naziv dobilo lahko le po eno mesto.

Jure Klobčar

Vzor komunistom so bila sovjetska poimenovanja dvanajstih mest herojev v spomin na odpor v drugi svetovni vojni. Odpor? Če bi župan Ljubljane mislil resno z uporniškim mestom heroj, bi ne stal ob strani avtoritarnemu voditelju ene od nekdanjih republik skupne države, zoper katerega so beograjski študentje dvignili upor.

Do smrtovnice prek popisa žrtev

Nekdanji vodja kriminalistične preiskave Sprava in član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Pavel Jamnik nam je v pogovoru predstavil zamisel, kako bi žrtve, za katere država uradno ne ve, njihovi sorodniki pa si tega želijo, sprejeli v slovensko narodno občestvo.

Iz podatkov državno financiranega popisa žrtev druge svetovne vojne, vodi ga Inštitut za novejšo zgodovino, je razvidno, da za več kot deset tisočim po vojni pomorjenim niso bili izdani mrliški listi. Na zaprosilo sorodnikov, predlaga Jamnik, bi že na podlagi tega popisa omogočili, da jim direktorat za pravne notranje zadeve na MNZ izda smrtovnico.

Javno dostopna celotna zbirka žrtev

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne je Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) prisluhnil kritikam in v začetku leta na spletnem portalu Zgodovina Slovenije – Sistory objavil celotno zbirko raziskovalnih podatkov Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.

Jože Dežman/Facebook

Podatke se lahko pregleduje in po novem dopolnjuje; vsakdo lahko prispeva nove podatke: bodisi vnese novo, doslej neznano žrtev, bodisi kakšen dodaten podatek o žrtvi, ki je že v evidenci. INZ zainteresirane vabi na delavnico, na kateri bodo pokazali, kako lahko z natančnejšimi podatki soustvarjamo osnovno zbirko raziskovalnih podatkov.

Seznam smrtnih žrtev druge svetovne vojne INZ vsebuje več kot 100.000 oseb. Osebno identiteto posamezne žrtve določajo osebni podatki in podatki o okoliščinah smrti, skupaj 25 podatkov. Identiteto posamezne žrtve po zgodovinopisni in viktimološki metodi podpirajo podatki, zbrani na osnovi različnih med seboj neodvisnih primarnih in sekundarnih arhivskih virov, časopisja, revij, dokumentarnega gradiva, gradiva civilnih združenj, gradiva dveh parlamentarnih komisij za raziskovanje oziroma preiskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, referenčne literature in ustnih virov.