5. Janez Janša
predsednik SDS

Primož Lavre

Večni opozicijski lider je doslej vladal že trikrat, vendar verjame, da gre v četrto najraje. Po anketah se mu odpirajo realne možnosti, da bi slavil na marčevskih volitvah, kajti njegova SDS že dlje časa prepričljivo vodi na vseh javnomnenjskih anketah.

Relativno zmago ima Janez Janša praktično že v žepu – če le ne bo zagrešil kakšne usodne napake tik pred volitvami. Kar ni nemogoče, saj vsi poznamo zgodbo o slonu z omrežja X v trgovini s porcelanom. A ker se na napakah učimo, domnevamo, da bo Janša tokrat skrbno pazil na svoje besede in dejanja, posebej še zato, ker si težko predstavljamo, da bi v primeru neuspeha vztrajal nadaljnja štiri leta, zato da bi leta 2030 poskusil »res zadnjič«.

Bržkone niti njegova lojalna SDS partija tega ne bi zdržala in bi se ji zgodilo še nekaj »Logarjev«. Skratka, Janez Janša se morda kmalu vrača kot zmagovalec, vprašanje je le, kako prepričljiv bo na volitvah in koliko glasov mu bo zmanjkalo do magične cifre 46. Dobro obveščeni sicer pravijo, da ne bo za vsako ceno iskal glasov in sestavljal koalicije, češ da si želi dovolj udobne večine.

V vsakem primeru bo sicer potreboval koalicijskega partnerja oziroma partnerici, kajti SDS še nikoli ni sestavila vlade sama, saj za to ni dobila dovolj volilnih glasov. Za volitve 2026 se najpogosteje omenja koalicija z Novo Slovenijo in Logarjevimi Demokrati, vprašanje pa je, če ne bo potrebnih še nekaj glasov »rezerve«.

Po scenariju izpred nekaj let, ko je bil na politični sceni še Zmago Jelinčič, bi lahko takšno vlogo tokrat prevzel Zoran Stevanović s svojo Resnico, če mu seveda uspe prodor v parlament. Ankete namreč to možnost, ki jo na levici vidijo kot veliko nevarnost, dopuščajo.

6. Aleksander Čeferin
predsednik Uefe

Sašo Radej

Predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa), ki bi ga nekateri oboževalci prihodnje leto radi videli kot predsedniškega kandidata, saj nad reelekcijo Nataše Pirc Musar niso navdušeni, se vsake toliko rad za dan ali dva umakne v svojo kočo na obronku pragozda Krokar, kjer v miru in tišini razmišlja o svojih izzivih.

Morda je tam že premleval možne scenarije za prihodnje leto, ko mu poteče mandat na čelu Uefe in ko bi lahko, če bi se tako odločil, še zadnjič kandidiral za njenega predsednika. Čeferin, ki je sprva veljal za nekakšnega kompromisnega in predvsem prehodnega šefa evropskega nogometa, je v vsakem primeru presenetil in se po letu 2016, ko je bil prvič izvoljen za predsednika Uefe, utrdil na položaju ter spletel močne osebne vezi in zavezništva z vplivnimi političnimi in poslovnimi igralci ne le v Evropi, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in na Kitajskem.

Če bi želel leta 2027 ponovno kandidirati, bi torej vsekakor imel dobre možnosti za zmago. Morda celo enako dobre kot na predsedniških volitvah v Sloveniji, kjer bi bil zagotovo favorit. Pa ne le levice, kajti Čeferina bi težko stlačili v slovensko levo-desno šablono. S svojimi izjavami in nastopi je predsednik Evropske nogometne zveze doslej ustvarjal občutek zelo normalnega človeka, ki se zaveda tudi širših problemov, s katerimi se sooča naša civilizacija.

Čeferinove kritike na račun Izraela, kar je v večini zahodnih držav še vedno napol tabu, so pritegnile pozornost mednarodnih medijev, zaradi česar je nekdanji odvetnik iz Grosuplja danes ob ameriški prvi dami Melanii Trump zagotovo najvplivnejši Slovenec v globalnem merilu.