Štiri leta na županskem položaju so razkrila Jankovićev pravi obraz. Postopoma je popolnoma razpadla njegova prijazna, široko nasmejana maska. Javnosti se je vedno bolj razkrivala njegova renčeča, srepa, naduta, pobesnela, nestrpna in neprijazna podoba. Janković dela, zato je tako slabe volje. Pustimo ga pri miru, od naporov za nas je utrujen in zlovoljen. Zaprimo že naš nehvaležni gobec! Jankoviću petka za uspešnost, cvek za grdo vedenje. Dajmo, treba mu je pogledati skozi prste, saj je tako fejst dec. Takih je danes premalo!
S prehodom z direktorskega mesta se je Janković soočil s problemom demokracije. V demokraciji vladati pomeni pokoravati se ljudstvu in mu nenehno dvoriti. Če je v Mercatorju veljalo his way or the highway, po njegovem ali pa na cesto, je v politiki naletel na nepričakovano oviro, na katero v svoji samozaverovanosti očitno ni bil pripravljen. Med županovanjem se je izkazalo, da je njegova največja ovira prav on sam. Natančneje njegov značaj. Ko mu popustijo živci, dobimo občutek, da od volivcev pričakuje, da se bomo obnašali ponižno kot sužnji in da nas bo lahko prosto nadiral. Njemu je vse dovoljeno, saj ni politik, ampak ... kaj že?! Ah, jasno, on že ne bo služil ljudstvu, ampak bo ljudstvo služilo njemu. Zoran Janković dela, molčimo, poglejmo, vse je naredil za nas, tako sposoben je, mi nesposobni nehvaležneži, marš, preberimo na plakatu, kaj vse je naredil za nas. In takoj oddajmo svoj glas zanj. Bodimo že kot on, delajmo. Seveda zanj, in to plačajmo iz svojega žepa. In molčimo že enkrat, razen ko ga hvalimo.
Najbolj zanimiva lastnost, ki se je izkristalizirala med Jankovićevim županovanjem, je njegovo ženskomrzništvo. Na plan je bušnilo predvsem v predvolilnem boju, ko so mu po »vsem hudem« popustile fejkerse bremze. Številne je njegovo ženskomrzništvo presenetilo, meni pa se je od nekdaj zdelo samoumevno in sem samo čakala, kdaj bo končno privrelo na dan. Ženskomrznežem sem posvetila življenje, moje starogrške »prijatelje« je v tem težko prekositi. V Jankovićevi »naklonjenosti« že nekaj časa uživam ob najinih naključnih srečanjih v centru Ljubljane, ko se zaradi njegovih srepih pogledov in grozečega »decovskega« mimohoda vedno do solz nasmejim.
Izbruh Jankovićeve ženskomrznosti so sprožile predvsem številne županske protikandidatke, ki so mu očitno stopile na živec. Kaj, a proti ženskam se bo boril? Zanj so idealne ženske okras narave ali pa take, ki bi morale služiti moškim, se jim podrejati in se z njimi nikakor spopadati za oblast. Take kot na primer njegova žena Mija, ki jo nenehno citira, kaj da mu pravi. Ženskam jasno sporoča: oblast in politika sta moški zadevi! Zdaj se je lotil celo novinark. Ženske da bodo njemu nekaj očitale ali pa ga zasliševale?! Zgini, lažnivka amoralna, kaj me žališ, nič se nisi pripravila za spopad z decem! Obnašaj se vsaj približno tako kot resni novinar, ki se v prilizovanju tako spozabi in me izenači z Berlusconijem.
Pri županskih protikandidatkah je dodaten problem tudi v tem, da so od njega bolj izobražene in pametne, zato se mu ne bodo kar tako pustile. Kje so časi, ko so ženske samo rojevale, gospodinjile, nakupovale in jim po glavi niso hodile takšne neumnosti? No, glavno je, da je Zoki še vedno in vsemu navkljub lepši od njih. Ko vsaj ne bi toliko govorile. Od vsega tega govorjenja bo dobil migreno. Molči, baba, a ne vidiš, da ima zdaj besedo dec Janković! On bo vse ženske »nadmudril«, če ne drugače, jih bo prisilil k molku. Samo ženski molk zagotavlja, da moške besede zvenijo pametno.
Čeprav se ob zgražanju nad Jankovićevim »grdim vedenjem« morda sliši neverjetno, je prav njegovo ženskomrzništvo eden od njegovih glavnih adutov za naskok na premiersko mesto. Večina volivcev in volivk je namreč še vedno ujetnikov patriarhata in jim spremenjeni odnosi med spoloma ne ustrezajo. Zafrustrirani so in zahtevajo, naj jim politični voditelji dajo usmeritve in jim pomagajo, da bodo spet lahko bili moški oziroma ženske. Ženskomrzništvo se mnogim izrisuje v nostalgično-romantični luči. V Jankoviću tako vidijo avtoritarnega moškega, ogroženo vrsto. Njegovo ženskomrzništvo si moški in ženske zmotno razlagajo kot znak uspešnega moškega, »decovstvo«. Janković je dec! Deci se tako obnašajo. Če se ženske in moški do njih »pravilno« obnašajo, so takšni moški galantni, sicer pa so surovi, žaljivi in nasilni, »decovski«.
Prav zato so številne ženske volile Jankovića in ga bodo tudi letos, ker je ženskomrznež. Pardon, dec. V njem vidijo jasno razliko med spoloma, motijo jih uspešne, samostojne ženske, ki se zoperstavljajo takšnim moškim. Janković v svojem »decovstvu« nagovarja še številnejše moške volivce. Zanje je ljubljanski župan mandatar njihovega osebnega ženskomrzništva, saj pomeni odgovor na frustracije, da se je svet spremenil in jim vsilil cel kup pravil o politični korektnosti. Kakšno sranje! Da jih ženske v javnem in zasebnem življenju komandirajo in jim določajo, kaj smejo in česa ne. Po mnenju teh volivcev Jankoviću njegov visoki politični položaj in osebno bogastvo omogočata, da krši vsa pravila in javno razkrije svoje ženskomrzništvo, medtem ko ga morajo drugi moški bolj ali manj uspešno potlačiti. Zanje je Zoki car, saj ženske postavlja na njihovo pravo mesto. Ali vsaj upajo na to, zato mu bodo dali svoj glas. Kot vidimo, Jankovića vsaj nekje čaka lahko delo: te dežele ne bo moral zgolj pozidati, ampak jo narediti samo še bolj ženskomrzniško. V primerjavi s prvo točko programa je druga res mala malica.