Borut Pahor ne želi javne podpore Milana Kučana. Tako je Pahor preko svojega posrednika sporočil v Kučanov ”predvolilni štab” na Nazorjevi, kjer je sicer sedež društva Forum 21. Kučan naj bi si namreč že nekaj dni prizadeval priti v kontakt s Pahorjem, da bi – kot pravijo naši viri iz SD – dokler je še mogoče, čas pa se menda neusmiljeno izteka, dorekli minimalno skupno strategijo levice na nedeljskih predčasnih volitvah. Pomagalo naj ne bi niti posredovanje iz predsedniške palače.
Ko vrag šalo jemlje, je dober tudi Borut Pahor, človek, ki je seveda tudi v imenu Milana Kučana in njegovega najožjega klana bivših svetovalcev iz predsedniške palače in Foruma 21 (Niko Toš, Miha Ribarič, Božo Kovač itn.) v treh letih Slovenijo pripeljal na rob gospodarskega in socialnega zloma. Milan Kučan je že s procesijo na ljubljanski Magistrat k Jankoviću dokazal, da ima polna usta levičarskih vrednot, ki jih pozabi tisti hip, ko je treba poskrbeti za njegovo, tudi zelo zasebno kontinuiteto oblasti v Sloveniji.
Borut Pahor je seveda upravičeno odklonil kakršnokoli pomoč v času pred volitvami, nekateri – in ne tako maloštevilni – v stranki SD celo menijo, da bi jim njegova podpora prej škodovala kot koristila. Do sedanjega javnomnenjskega rezultata so prišli brez Kučana in njegovih; še več, Kučan je celo v dneh pred uradnim začetkom predvolilne kampanje od Pahorja na štiri oči zahteval nepreklicen odstop z mesta šefa socialnih demokratov, a takrat v stranki SD že ni imel več veliko oboževalcev, menda manj kot je prstov na obeh rokah. V stranki so Kučanu seveda upravičeno zamerili, da jih je pustil na cedilu v najtežjih časih, čeprav je bil njihov boter leta 2008 in jim je s svojim angažmajem pri velikem poku tudi pomagal prepričati nekaj volivcev, da so njegovi koaliciji KGB dali tisti odstotek volilne prednosti pred Janezom Janšo.
Gre seveda za značilen ”komunistični” spor na levici oziroma za boljševistični likvidacijski refleks, ki v boju za oblast pač žre svoje lastne otroke, najboljše sinove revolucije, bi rekli marksisti. In če je Borut Pahor iz pragmatičnih razlogov bil leta 2008 najboljši sin Kučanove in Türkove ”revolucije”, je po treh letih dokazal, da bolj ljubi svoj obraz v ogledalu, kot pa državljane in državljanke v korist katerih bi moral vladati. Pa ni, vladal je v korist privatnih kapitalskih interesov stranke LDS Katarine Kresal in v korist ultra liberalnih pogoltnosti stranke Zares in Gregorja Golobiča. Če sta zdaj Pahor in Kučan kot dve plati iste medalje sprta med seboj, je to njuna več kot privatna stvar, če pa skuša Milan Kučan zaradi poraznega odziva volivcev v javnomnenjskih anketah rehabilitirati Pahorja, njegovo stranko in njegovo vlado, pa je to že naša stvar! Upati je le, da se na teh volitvah v nedeljo ne bo rek, da gre osel samo enkrat na led, spremenil še v dvakrat!
Menda je Borutu Pahorju in njegovi strani rejting zrastel zaradi tega, ker zdaj, ko je padel z oblasti, ve kaj je treba storiti, ko bo spet na oblasti. Tu gre za več kot za cinizem, je celo nesramnost in brezsramnost. V resnici pa je ta nova predvolilna ”državniška” drža Boruta Pahorja nova lisjaška poteza, ki naj bi iz starega, katastrofalnega premierja preko noči naredila rezervnega genija v novi obleki, z novimi idejami in z novim imidžem. Edini menda novi imidž Pahorja je to, da na TV soočenjih nastopa brez suknjiča, v snežno beli srajci, v barvi nedolžnosti tako rekoč. Vendar to ni nič novega: Pahor si je že kot stari Pahor na oblasti celo na uradnih tiskovnih konferencah privoščil to veliko nepremiersko sproščenost in si celo pred javnostjo vihal rokave kot kakšen rokomavh!
Če je torej Milan Kučan zdaj dobil košarico svojega nekdanjega miljenca Pahorja, pa mu je popolnoma jasno, da Zorana Jankovića, izuma iz njegovega forumskega laboratorija, ne bo spravil na oblast – še posebej na premierski stolček ne. Že Kučanov izbor Jankovića kot njegovega ”ideološkega” dediča je svojevrsten ludizem: tako kot so ludisti v Angliji v strahu pred parnim strojem in industrijsko revolucijo razbijali stroje, tako je Kučan z Jankovićem popolnoma razbil levico. Zdaj bi jo rad pa nazaj sešil! Zato se je včeraj v politični depresiji zatekel kar v štab LDS-a in Katarine Kresal, kar politični analitiki ocenjujejo kot politično diverzijo in ne pomoč, le da tega, pravijo, Kučan v histeriji zanj neugodnih javnomnenjskih rezultatov ne ve. Podpreti stranko, ki je v vseh dosedanjih tudi levo levih javnomnenjskih anketah dobila kakšnih trikrat en odstotek, je tako kot, če daš umetno dihanje nekomu, ki je že tri leta mrtev. In LDS je mrtva za naslednjih trideset let. Upravičeno. Pa še tu se Kučan in Kresalova nista uskladila: Kučan je rekel, da je šel k njej, da ji pojasni, čemu je podprl Jankovića; Kresalova pa je dejala, da je prišel podpret LDS zato, da bi se pred volitvami leva opcija poenotila, da bi imela več možnosti za prevzem oblasti.
Milan Kučan je očitno izgubil pravi politični kompas in instinkt, ki ga je kot šefa komunistov dolgo ohranjal na oblasti in ki mu je konec osemdesetih let pravočasno prišepnil, kdaj se mora pobrati z enopartijske oblasti, če si hoče rešiti celo kožo. Medtem pa Kučanov maziljenec Janković nekaj dni pred državnimi volitvami razburja celo svoje županske volivce z več kot nerazumno in za te težke čase neverjetno 50 odstotno podražitvijo mestnega prometa.
Menda je Janković nekje rekel, da je tako in tako bolj zdrava peš hoja. Zato je dobro, da v nedeljo ne bo zmagal – če bi, bi bili vsi peš in vsi še večji siromaki.