Gadafi je prvi voditelj, ki je arabsko pomlad plačal z življenjem. Ob začetku vstaje v z nafto bogati severnoafriški državi se je z vsemi silami uprl sestopu z oblasti in proti ljudem nastopil s silo. Sledili so krvavi dnevi vojne, Gadafi pa se je skril. Na stran ljudstva je stopila tudi mednarodna skupnost, ki je odobrila operacijo za zaščito civilistov.
69-letni avtoritarni voditelj z najdaljšim stažem, ki je večkrat ponovil, da želi umreti kot mučenik, je bil ubit, ko je med obleganjem Sirte v konvoju vozil poskušal zbežati iz mesta. Številni mediji, med njimi tudi ameriška televizijska mreža CNN in britanski BBC, so objavili domnevne posnetke Gadafija po prijetju. Na njih je obraz moškega, zamazanega s krvjo, ki ga obkroža več ljudi.
Mediji so sprva poročali, da so Gadafija prijele sile nove libijske vlade in ga ranile v obe nogi, vendar pa je nacionalni prehodni svet kasneje potrdil, da je bil samodržec ubit. "Svetu sporočamo, da je Gadafija ubila roka revolucionarjev," je poudaril tiskovni predstavnik sveta Abdel Hafiz Goga. "Gre za zgodovinski trenutek, konec tiranije in diktature. Gadafi je mrtev," je dodal.
Kasneje je novico o smrti Gadafija potrdil tudi libijski premier Mahmud Džibril. "Na ta trenutek smo dolgo čakali. Moamer Gadafi je bil ubit," je poudaril na novinarski konferenci v Tripoliju.
Po poročanju libijske televizije Al Arabija so Gadafijevo truplo že prepeljali v mesto Misrata kakih 200 kilometrov od prestolnice Tripoli. V tamkajšnji bolnišnici so opravili obdukcijo, ki je po navedbah enega od zdravnikov potrdila, da je Gadafi umrl zaradi strelnih ran. Gadafi je bil ranjen po glavi in v trebuh, je za televizijo Al Džazira še dejal zdravnik.
Kdaj in kje bodo nekdanjega libijskega voditelja pokopali, še ni znano.
V zadnjih bojih za Sirto je bil ubit tudi obrambni minister Gadafijevega režima Abu Bakr Junis. Med zavzetjem zadnje Gadafijeve trdnjave naj bi sile nacionalnega prehodnega sveta prijele tudi njegovega petega sina Mutasema ter nekdanjega vodjo libijske obveščevalne službe Abdulaha al Senusija, ki so ju prepeljali v Misrato.
Libijci so po potrditvi smrti odšli na ulice in tam proslavljajo zmago nad režimom, med drugim s streli v zrak.
Evropski voditelji so v prvih odzivih na Gadafijevo smrt izpostavili, da gre tudi za konec nekega obdobja. Predsednika Evropskega sveta Herman Van Rompuy in Evropske komisije Jose Manuel Barroso tako govorita o koncu zatiranja libijskega ljudstva in despotizma, italijanski premier Silvio Berlusconi pa o koncu vojne v Libiji. EU je še pozvala libijski nacionalni prehodni svet, naj si prizadeva za spravni proces, ki bo v državi omogočil demokratično, mirno in pregledno tranzicijo oblasti.
Francoski zunanji minister Alain Juppe je pozdravil konec 42-letne tiranije v Libiji. Ob tem je poudaril, da je Francija "ponosna", da je pomagala libijskemu ljudstvu. Britanski premier David Cameron pa je menil, da je Gadafijeva smrt priložnost za spomin na njegove žrtve ter za demokratično prihodnost Libije.
Zunanji minister trenutno predsedujoče EU Poljske Marcin Bosacki pa je ocenil, da je Gadafijeva smrt svarilo drugim diktatorjem v regiji in svetu.
Po mnenju direktorja Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (Ifimes) Zijada Bečirovića Gadafijeva smrt pomeni simbolično novo rojstvo za Libijo in libijsko prebivalstvo, hkrati pa je to za Libijce izziv, kako v prihodnje urediti svojo državo po štirih desetletjih življenja brez demokracije. Kot je za STA še povedal direktor Ifimesa, bo po Gadafijevi smrti sprejeta nova libijska ustava, na volitvah bo izvoljen parlament in nato nova vlada.
Kronologija Gadafijevega padca
Še v začetku leta je Moamer Gadafi z neomejeno oblastjo vladal Libiji. A po vzoru uporov v arabskih državah se je vse bolj krepil upor tudi proti njemu, protesti so sčasoma prerasli v državljansko vojno. Gadafi je svoj konec danes dočakal skupaj s padcem svoje še zadnje utrdbe v državi. Sledi kronologija upora v Libiji.
15.-19. februar - Po vzoru ljudskih uporov v arabskih državah, še posebej v sosednjem Egiptu in Tuniziji, je prišlo do protestov proti režimu v več mestih, tudi v drugem največjem mestu Bengazi.
22. februar - Pravosodni in notranji minister, Mustafa Abdeldžalil in Abdel Fatah Junes, sta se priključila upornikom ter postala stebra upora. Upornikom se je pridružilo še več deset politikov in predstavnikov vojske.
23.-25. februar - Uporniki so zavzeli območje od egiptovske meje do Adždabije, vključno s Tobrukom in Bengazijem.
10. marec - Francija je kot prva država priznala nacionalni prehodni svet, ki so ga konec februarja oblikovali uporniki v Bengaziju.
17. marec - Varnostni svet ZN je sprejel resolucijo 1973 o prepovedi letov nad Libijo, s katero je za zaščito civilistov dovolil uporabo sile, oziroma "vse potrebne ukrepe".
18.-19. marec - Gadafijeve sile so napadle Bengazi, koalicijske sile pa so izvedle prve letalske napade nanje.
30. marec - Upornikom se je pridružil zunanji minister Musa Kusa.
31. marec - Zveza Nato je prevzela poveljevanje operaciji nadzora preletov nad Libijo Združeni zaščitnik.
20. april - Po Londonu sta Pariz in Rim poslala vojaške svetovalce nacionalnemu prehodnemu svetu. Nato sta to storila še Egipt in ZDA.
11. maj - Po dveh mesecih obleganja in spopadov je upornikom uspelo zavzeti letališče v Misrati.
1. junij - Zveza Nato je do konca septembra podaljšala operacijo v Libiji, ki naj bi se sicer končala konec junija. Septembra je operacijo podaljšala do konca leta.
27. junij - Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je zaradi zločinov proti človečnosti izdalo zaporni nalog za Gadafija, njegovega sina Saifa al Islama in svaka, vodjo libijskih obveščevalnih služb, Abdulaha al Sanusija.
29. junij - Francija je priznala, da je upornikom dala orožje.
14. julij - Uporniki so utrdili svoje položaju na zahodu in začeli ofenzivo na Brego.
15. julij - Kontaktna skupina za Libijo je nacionalni prehodni svet priznala kot legitimno oblast in s tem odprla pot za njihovo financiranje.
28. julij - Umorjen je bil poveljnik libijskih upornikov, general Abdel Fatah Junes.
9. avgust - Režim v Tripoliju je obtožil Nato, da je na območju Zlitena v letalskih napadih ubil 85 civilistov.
18. avgust - Režim je predlagal prekinitev ognja, izključil pa odhod Gadafija.
19. avgust - Uporniki so zavzeli Zliten in Zavijo ter napredovali proti Tripoliju.
20. avgust - Uporniki so začeli ofenzivo na Tripoli.
21. avgust - Uporniki so z zahoda ter z morja vdrli v Tripoli in zavzeli več četrti. Siloviti boji so trajali ves dan, zvečer pa so uporniki prišli do središča mesta.
1. september - Na mednarodni konferenci o Libiji v Parizu Združeni narodi in številne države sklenili sprostiti zamrznjena libijska sredstva.
9. september - Interpol je izdal t.i. rdeče obvestilo za aretacijo Gadafija, njegovega sina Saifa al Islama in svaka Abdulaha al Senusija.
15. september - Libijo sta obiskala francoski predsednik Nicolas Sarkozy in britanski premier David Cameron.
16. september - Generalna skupščina ZN je podelila sedež Libije v svetovni organizaciji libijskemu nacionalnemu prehodnemu svetu.
21. september - Sile prehodnega sveta so prevzele nadzor nad Sabo.
17. oktober - Sile prehodnega sveta so v celoti zavzele Bani Valid.
18. oktober - Tripoli je nenapovedano obiskala ameriška državna sekretarka Hillary Clinton.
20. oktober - Ob zavzetju Sirte, še zadnje utrdbe nekdanjega režima, je bil ubit Moamer Gadafi.
