Ker ponujene spremembe ne kažejo na ustrezno sistemsko rešitev, želim prispevati svoje razmišljanje k organizaciji sistema javnega zdravstva v Sloveniji, da bo sposobno realizirati svoj namen in zagotavljati javne zdravstvene storitve za svoje državljane.

Pravica do zdravstvenega varstva in iz javnih sredstev je zapisana v ustavi, zato jo mora država tudi zagotavljati. Temeljno vprašanje tega prispevka je, ali gredo predlagane spremembe v smeri ohranitve javnega zdravstva ali ne.

V Sloveniji lahko do zdravstvene storitve pridemo na tri načine: v javnem zdravstvu in (pretežno) brezplačno, v zasebnem zdravstvu kot samoplačniki in pri koncesionarjih z napotnico ali samoplačniško. Kadar koncesionar sprejme pacienta z napotnico, je ta del javnega zdravstva, izvedbo take storitve se krije iz javnih sredstev.

Koncesionarji predstavljajo izredno podporo javnemu zdravstvu. Dejstvo je, da bi bil brez koncesionarjev sistem javnega zdravstva v Sloveniji še bolj neučinkovit, čakalne vrste bi bile še daljše. Striktna ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom v danem trenutku ni možna, če želimo sploh še ohraniti javno zdravstvo. Dolgoročna razmejitev bo potrebna, vendar ob postavitvi jasnih kriterijev in s primerno dinamiko.

Predlagano omejevanje dela zdravnikov, ki so sicer zaposleni v javnem zdravstvu, v zasebnih ambulantah bo povzročilo, da bo zdravniških kapacitet za izvajanje javnih zdravstvenih storitev dejansko manj. Zdravniki se bodo morali opredeliti, kje naj bo njihov domicil. Po anketi Zdravniške zbornice Slovenije, na katero je odgovorilo prek 3500 zdravnikov in zobozdravnikov, bi jih ob uveljavitvi te spremembe kar 16 odstotkov zapustilo javni sektor.

Ali so pripravljavci sprememb zakona razmislili o tej možnosti?

Nekatere predlagane spremembe se vidijo kot preusmerjanje pozornosti in razprave od perečih problemov. Eden takih je problem čakalnih vrst. Na čas čakanja na zdravstveno storitev je treba pogledati z vidika posledic za uporabnika (pacienta), kadar mu storitev časovno ni dostopna takrat, ko jo potrebuje, in tudi širše z vidika posledic na družbo. Med čakanjem na storitev bolezen oz. bolezensko stanje ne miruje, zdravljenje na začetku bolezni je cenejše kot takrat, kor bolezen toliko napreduje, da so potrebni zahtevnejše zdravljenje, sofisticirana in zato dražja zdravila in/ali operativni poseg. Prav tako je treba vračunati stroške bolniškega odsotnosti in izgubljenega dohodka za delodajalca.

Predlagam, da se ne popravlja predloga zakona o zdravstveni dejavnosti, ampak pripravi novega, in pričakujem, da o tem preudarno razmislijo zlasti tisti, ki o tem odločajo – razen če so sami iz čakalnih vrst izvzeti.

Po podatkih ZZZS je bilo leta 2022 v Sloveniji v dolgotrajni bolniški odsotnosti nekaj čez 30.000 oseb, kar je pomenilo strošek 720 milijonov evrov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Kako lahko predlagatelj sprememb zakona v gradivo zapiše, da »sprejetje zakona ne bo imel posledic za gospodarstvo«? Ukrepi preteklih let v smislu usmeritve pol milijarde evrov v skrajšanje čakalnih vrst niso prinesli rezultatov, in to kljub predhodnemu in pravočasnemu opozarjanju zdravnikov, da želenega rezultata ne bo.

Stroka in zainteresirana javnost sta enotni, da je treba javni zdravstveni sektor bolje organizirati. Pomanjkljivosti se kažejo na vseh segmentih menedžmenta, tako pri načrtovanju, organiziranju dela, vodenju kot pri nadzoru in spremljanju delovanja. Neprimerno načrtovanje in slaba izvedba v sistemu in na terenu sta z leti pripeljala do tega, da se javni zdravstveni sektor sooča s pomanjkanjem usposobljenega medicinskega kadra, tako zdravnikov kot medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev. Brez kadra pa zdravstvenih storitev ni in ne bo mogoče izvajati.

Problematični so skoraj vsi segmenti javnih zdravstvenih storitev. V bolnišnicah se zaradi pomanjkanja določenih profilov čakalne vrste, tudi na operativne posege, še daljšajo, prisotna so zapiranja oddelkov, v domovih za starejše občane so zaradi pomanjkanja negovalnega osebja postelje vedno bolj prazne. Kaj pomaga novo sprejeta zakonodaja o dolgotrajni oskrbi, če ni usposobljenega osebja?

Pogrešamo sistemsko ureditev in širšo razpravo glede financiranja javnih zdravstvenih storitev. Nalogo zbiranja in razdeljevanja javnih sredstev za uresničevanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ima ZZZS – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V Sloveniji številne zavarovalnice ponujajo prebivalcem še različna zdravstvena zavarovanja.

Do konca leta 2023 so zavarovalnice tržile dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je bilo s 1. 1. 2024 nadomeščeno z obveznim zdravstvenim prispevkom. Nekaj, kar je bilo prostovoljno, je bilo nadomeščeno z obveznim, ni pa jasno, kako so se zaradi tega izboljšale javne zdravstvene storitve za odjemalce ali pa izboljšalo vodenje zdravstvenega sektorja. So pa bili pomembno spremenjeni finančni tokovi tega vira financiranja javnega zdravstva.

Storitve zavarovalnic tipa »do specialista v nekaj dneh« so dejansko anomalija sistema, saj gre za zakupljena mesta v čakalnih vrstah, kar uradne čakalne dobe samo podaljša. Posledično smo priča neenaki obravnavi zaradi neenakega položaja pacientov.

Zavarovalnice, in ne samo ZZZS, imajo pri zagotavljanju javnih zdravstvenih storitev pomembno vlogo, ki pa ob sedanjem spreminjanju zakonodaje niso zaobjete. Ena od implikacij dosedanjega spreminjanja pravnih podlag za delovanje zdravstvenega sistema so tudi različna metodološka izhodišča za isto področje. Tu se zlasti sklicujemo na različne metodologije zbiranja podatkov in različne standarde, na podlagi katerih se ne samo ugotavlja (ne)pokritost nekega področja, pač pa tudi obseg financiranja.

Ugotovitev je pomembna, ker take nedoslednosti vodijo v še večje razlike na izvedenih ravneh in v različne ocene prihodnjih potreb. Če deležniki ne razumejo istih področij na enak način, je to jasen znak, da je treba področje urediti sistemsko, ob tem pa natančno opredeliti in razmejiti njihove vloge in odgovornosti.

arhiv Reporterja

Nesmiselno je, da se tako pomembno zakonodajo spreminja tako, da se jo stalno parcialno dograjuje, saj tako dosedanje ravnanje ni prineslo ne ustrezne ureditve financiranja niti ni izboljšalo razmer ne za zdravnike ne za paciente. Na to so ves čas opozarjali in opozarjajo zdravniki in Zdravniška zbornica Slovenije, razmere pa so se le poslabševale in povzročale odhajanje zdravnikov in medicinskega osebja ne le v zasebni sektor, ampak tudi v tujino, kar je dodatna velika škoda za družbo, saj je bilo njihovo izobraževanje financirano iz javnih sredstev.

In nenazadnje, pri gradivu o spremembah zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je bilo dano v javno obravnavo, v oči bode dejstvo o oceni vpliva predlaganih sprememb. Govori o finančnih posledicah glede financiranja sprememb, za druge vplive (na okolje, gospodarstvo, socialno področje) pa eksplicitno navaja, da jih ni.

Kako je taka izjava sploh mogoča? Govorimo o spremembah javnega zdravstva, ki je pomemben del socialne države, spremembe pa naj ne bi imele nobenega vpliva na socialno področje? Zakaj spremembe, če nič ne prinesejo? Če naj bi spremembe prinesle več reda v način izvajanja javnih zdravstvenih storitev, povečale učinkovitost zdravstvene službe in izboljšale dostopnost zdravstvenih storitev za državljane, ocena tega pa je, da vplivov sprememb ni – gre za lapsus ali namerno ignoranco?

Izhajamo iz ustavne premise, da je Slovenija pravna in socialna država, pravica do javnega zdravstva pa je del tega. Predlagane spremembe se ne gibljejo v smeri bolj učinkovitega javnega zdravstva in zagotavljanja javnih zdravstvenih storitev. Nasprotno, nekatere predlagane rešitve jasno nakazujejo na nadaljnji odliv zdravnikov in medicinskega osebja iz javnega zdravstva v zasebni sektor in v tujino in na nezmožnost zagotavljanja javnih zdravstvenih storitev. Ali smo priča spremembi sistema socialne države? Se nam v naslednji fazi obetajo še spremembe ustave?

Sektor javnega zdravstva je definitivno treba bolje organizirati. Iz odzivov in razprave na predlagane zakonske spremembe je jasno, da obstoječi predlog tega ne more zagotoviti in da smo žrtve take novele tako zdravniki in medicinsko osebje kot pacienti. Predvsem je rešitve treba zasnovati celovito in z dejanskim pogledom tako na uporabnike kot na izvajalce zdravstvenih storitev, če želimo ostati socialna država z zajamčeno pravico do javnega zdravstva. Temelje je treba postaviti hkrati in tako, kot je treba.

Predlagam, da se ne popravlja predloga zakona o zdravstveni dejavnosti, ampak pripravi novega, in pričakujem, da o tem preudarno razmislijo zlasti tisti, ki o tem odločajo – razen če so sami iz čakalnih vrst izvzeti.