V Sloveniji se zdravstveni sistem spopada s številnimi izzivi, med katerimi je pomanjkanje družinskih zdravnikov eden najbolj perečih, a ne edini. V tem kontekstu so ambulante za neopredeljene, ki ponujajo zdravstveno oskrbo pacientom brez izbranega osebnega zdravnika, postale ključni del sistema.

Te ambulante zagotavljajo dostopnost zdravstvenih storitev in pomagajo zmanjšati pritisk na domnevno preobremenjene družinske zdravnike.

Vlada Republike Slovenije je nedavno potrdila novelo zakona, ki podaljšuje delovanje ambulant za neopredeljene. Te ambulante se bodo preimenovale v »dodatne ambulante«, vendar bo način dela ostal nespremenjen. Pacienti bodo še vedno opredeljeni na ambulanto in ne na posameznega zdravnika.

Tisto, kar je v tem kontekstu še posebej skrb zbujajoče, je, da tudi tisti pacienti, ki imajo izbranega osebnega zdravnika, še posebej po kovidu težko pridejo do osebnega stika z njim.

Da bi spodbudili zdravnike k delu v ambulantah za neopredeljene, so uvedeni različni finančni dodatki. Zdravniki, ki obravnavajo več pacientov, lahko prejemajo dodatke za povečan obseg dela. Poleg tega se uvajajo spodbude za specializacijo iz družinske medicine, kar naj bi povečalo število mladih zdravnikov, ki se odločajo za to področje.

Toda kljub pozitivnim korakom se ambulante za neopredeljene še vedno soočajo z izzivi. Pomanjkanje kadrov, visoka obremenitev zdravnikov in naraščajoče število pacientov pomenijo velike ovire. Poleg tega je potrebno izboljšati informiranost javnosti o delovanju teh ambulant, da bi pacienti vedeli, kje in kako lahko dostopajo do zdravstvenih storitev.

V mnogih državah so podobni izzivi, vendar so uvedli različne rešitve. Na primer v nekaterih evropskih državah so vzpostavili sistem »zdravnikov prvega stika«, ki omogoča hitrejši dostop do osnovne zdravstvene oskrbe. V ZDA so ambulante pogosto odprte dlje in opravljajo raznolike storitve, kar zmanjšuje pritisk na družinske zdravnike. Slovenija bi se lahko učila iz teh praks in razvila strategije, ki bi privabile več mladih zdravnikov v družinsko medicino ter izboljšale delovne razmere za zdravnike.

Tisto, kar je v tem kontekstu še posebej skrb zbujajoče, je, da tudi tisti pacienti, ki imajo izbranega osebnega zdravnika, še posebej po kovidu težko pridejo do osebnega stika z njim. Paciente se vse pogosteje obravnava na daljavo, primerov, ko osebni zdravnik svojih opredeljenih pacientov ne vidi niti enkrat na leto na rednem letnem pregledu, kakor je to primer dobre prakse družinske medicine ponekod v tujini, je ogromno.

Vse to pa velik vprašaj postavlja k učinkovitosti zdravstvenega sistema v Sloveniji, za katerega se zdi, da njegov problem še zdaleč ni zgolj pomanjkanje zdravnikov.