Vendar so nekatere predlagane rešitve jasno pokazale, da zakon ni bil pripravljen dovolj premišljeno. Promoviral je nekatere parcialne rešitve, kar je posamezna področja še dodatno problematiziralo, predvsem pa niso bile ovrednotene posledice takega predloga. Pripravljavec zakona bi se moral zavedati sicer splošno znanega dejstva, da je vpetost javnega zdravstvenega sistema v slovensko družbo tolikšna, da kakršnekoli spremembe tega sistema pomenijo ne samo spremembe znotraj zdravstvenega sektorja, ampak imajo vpliv tudi na preostale družbene podsisteme. Žal je tudi ta novela le ena v nizu parcialnih popravkov, namesto da bi se na javni zdravstveni sistem pogledalo sistemsko in s pogledom na družbo kot celoto.
Sistem krši svoja lastna pravila
Postavlja se tudi vprašanje, ali se od držav z dobro delujočim javnim zdravstvom ni mogoče nič naučiti? Seveda so povsod težave in izzivi, razlikujejo pa se pristopi k spopadanju s problemi in jasno artikulirani cilji ob tem. Ministrstvo za zdravje je ob pripravi novele zakona o zdravstveni dejavnosti resda ponudilo nekaj opisov iz zdravstvenih sistemov drugih držav, vendar zelo neenotno in nedosledno, v celoti pa je ignoriralo dejstvo, da obstajajo različni modeli zdravstvenih sistemov.
Za postavitev temeljev zdravstvenega sistema pa se je treba vprašati ravno o tem. Že če pogledamo v našo neposredno bližino, v Avstrijo, lahko vidimo primer dobro delujočega zdravstvenega sistema, prav tako je zanimiv pogled na Švedsko, kjer socialno državo uresničujejo tudi s tesnim povezovanjem zdravstva in oskrbe. Zdravstveni sistem na Švedskem temelji na drugačnem modelu in je decentraliziran. Temelji na javnem zdravstvu, financira se pretežno iz davkov in zasleduje cilj zagotoviti dobro zdravje in oskrbo prebivalstva pod enakimi pogoji.
Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve je ob podpori agencije za javno zdravstvo odgovorno za splošno zdravstveno politiko in nadzor. Glavna odgovornost za financiranje, organiziranje in izvajanje zdravstvenega varstva je v pristojnosti regij. Najdaljše čakalne dobe so do tri mesece, prakticira se čim krajše bivanje bolnikov v bolnišnicah, s poudarkom na rehabilitaciji v domačem okolju in skupnosti. Socialna usmerjenost države in zdravstvenega sistema se izkazuje tudi v skupnem resorju za zdravje in socialne zadeve. Komponenta, ki jo v slovenskem sistemu močno pogrešamo!
Če nam zavarovalniški produkt omogoča, da do specialista pridemo v nekaj dneh, v uradni čakalni vrsti pa bi morali nanj čakali več mesecev ali celo let, se je treba vprašati, kako je to sistemsko sploh mogoče. Ali so prispevki iz dohodkov prebivalstva in od delodajalcev za zdravstveno blagajno sploh še upravičeni? Gre za resno sistemsko vprašanje.
Pereč problem slovenskega zdravstva so čakalne vrste za zdravstvene storitve, ki ima večplastne implikacije. Po podatkih NIJZ je bilo 24. 10. 2024 skupno število vseh čakajočih pacientov na storitev z napotnico 307.073, od tega 82.215 nad dopustno čakalno dobo; pri veliko storitvah se čakanje nad dopustno čakalno dobo ne meri v dnevih, ampak v letih. To pomeni, da dobra četrtina (26,8 %) pacientov na obravnavo čaka dlje, kot jim resnost njihovega zdravstvenega stanja to uradno dopušča.
Kjer je čakalna doba nad dopustno, to pomeni, da nihče ne pride na vrsto na tako zdravstveno storitev v času, ki ga zakonodajalec opredeli kot dopustnega! Realnost torej je, da sistem sam krši svoja lastna pravila, predlagatelji teh pravil in odločevalci pa svoje delo opravljajo vsaj površno. Kje se je izgubila odgovornost za take odločitve?
Skrb zbujajoče razmere v domovih za starejše
Če se pacient odloči, da bo zaradi čakalne dobe storitev opravil samoplačniško, potem storitev dejansko plača dvakrat, enkrat prek obveznih prispevkov iz dohodkov in drugič pri zasebnem izvajalcu. Postavlja se vprašanje, kam gre razlika! Vsekakor ni smiselno za isto storitev plačati dvakrat – smiselno je imeti učinkovito delujoč sistem javnega zdravstva. Predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti gre v smeri takojšnje ločitve javnega in zasebnega zdravstva, ob tem pa popolnoma ignorira dejstvo, da bi bile brez koncesionarjev čakalne vrste še daljše.
Podatki NIJZ tudi kažejo, da imajo ljudje visoko stopnjo zaupanja v koncesionarje, sicer se na obravnave ne bi naročali pri njih, ampak izključno v javnih zavodih. Tako pa je razmerje naročenih na obravnave pri koncesionarjih in v javnih zavodih približno 1 : 3. Z drugimi besedami: koncesionarji za okoli 33 odstotkov dopolnjujejo kapacitete javnega zdravstva. Namesto da bi se priznalo njihov prispevek javnemu zdravstvu, se jih dejansko dezavuira.
Kako bi torej takojšnja ločitev javnega in zasebnega zdravstva sploh lahko koristila pacientom? Vpliv takega ukrepa s strani predlagatelja zakona ni bil ne raziskan ne ovrednoten. Je pa zato Zdravniška zbornica Slovenije izvedla anketo med svojimi člani; nanjo je odgovorilo prek 3500 zdravnikov in zobozdravnikov, ki so povedali, da bi jih ob uveljavitvi te spremembe kar 16 odstotkov zapustilo javni sektor.
Podatki glede opravljenih dodatnih delovnih ur v javnem sektorju so najvišji prav za medicinsko osebje. To vodi v izgorelost medicinskega osebja in posledične dodatne bolniške odsotnosti med njimi.
Gre za posledice, ki bi lahko zamajale temelje sistema! Morebitna ločitev javnih in zasebnih zdravstvenih storitev mora biti zasnovano dolgoročno, kriteriji morajo biti jasni, predvsem pa morajo biti zagotovljeni pogoji zanjo. Gre za prevelik vpliv na družbo, da ga ne bi obravnavali z vso dolžno skrbnostjo!
Pri tem je treba upoštevati, da situacija v javnem zdravstvu že zdaj sili zdravnike, medicinske sestre in drugo medicinsko osebje v preobremenjenost. Podatki glede opravljenih dodatnih delovnih ur v javnem sektorju so najvišji prav za medicinsko osebje. To vodi v izgorelost medicinskega osebja in posledične dodatne bolniške odsotnosti med njimi. Posledice so dolgoročne: odhod iz javnega v zasebni sektor in v tujino.
Taka situacija ni le v bolnišnicah, zelo pereča je v domovih za starejše občane, kjer je vedno več postelj nezasedenih, ker ni dovolj razpoložljivega osebja za njihovo oskrbo. To povzroča probleme zaposlenim svojcem, ki so prisiljeni najemati dodatne negovalne storitve na domu, ki so pretežno plačljive. Vzpostavlja se vzporedna mreža, ki bo – po tem trendu – nadomestila uradno mrežo, a z eno pomembno razliko – uradna, javna mreža je že financirana iz javnih sredstev, vzporedna pa je zasebna in zahteva dodatna plačila gospodinjstev. Ali smo že priča razpadu sistema?
Delno obravnavanje sveobsegajočih družbenih problemov
Velik je vpliv čakalnih vrst in dolgega zdravljenja tudi na delodajalce. Tu ne gre le za stroške bolniškega staleža, ampak še za druge. V primerih dolgotrajne bolniške odsotnosti je strošek nadomestila plače resda v breme zdravstvene blagajne, vendar se delodajalec takrat ukvarja z druge vrste stroški, lahko tudi z izgubljenim dohodkom.
V primeru nadomestne zaposlitve za določen čas je tudi vprašanje, ali lahko dobi kvalificirano nadomestilo za krajše obdobje, ki ga ne more natančno opredeliti, prisotni pa so tudi stroški pridobitve takega delavca in njegovega uvajanja v delo. Če gre za večjega delodajalca, je nadomestitev sodelavca v dolgotrajnem staležu navadno lažja, pri majhnih organizacijah pa gre lahko za pomemben izpad dohodka in celo za preživetje.
720 milijonov evrov iz zdravstvene blagajne za financiranje bolniških odsotnosti je namreč 720 milijonov evrov manj za financiranje storitev javnega zdravstva!
Po podatkih za leto 2022 je bilo v povprečju vsak dan bolniško odsotnih 56.128 oseb, od tega je bilo 56 odstotkov oziroma nekaj čez 30.000 oseb v dolgotrajnem bolniškem staležu nad 30 dni, kar je pomenilo strošek 720 milijonov evrov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Vpliv bolniških odsotnosti na doseganje bruto domačega proizvoda (BDP) je znan, od ustvarjenega BDP pa je odvisno, kolikšen standard si kot družba in kot posamezniki lahko privoščimo. 720 milijonov evrov iz zdravstvene blagajne za financiranje bolniških odsotnosti je namreč 720 milijonov evrov manj za financiranje storitev javnega zdravstva!
Na ravni proračuna lahko taka številka pomeni manj sredstev za druge javne programe / sektorje, dodatno zadolževanje države ali pa višje davke in prispevke za državljane in gospodarstvo. Interes za odpravljanje vzrokov, ki dolgotrajne bolniške odsotnosti naredijo daljše, kot bi lahko bile, je dejansko skupen, zato bi kreatorji politik in odločevalci morali delovati v tej smeri. Tako pa se soočamo s parcialnim obravnavanjem vseobsegajočih družbenih problemov!
Še upravičeni prispevki v zdravstveno blagajno?
Tudi pri delovanju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), osrednjega deležnika na področju financiranja javnih zdravstvenih storitev, se v praksi pojavljajo številni problemi: od neenotnosti glede nekaterih metodologij evidentiranja in obračunavanja zaradi nedoslednih zakonskih podla, pa do tega, da ZZZS že 20 let ni izpeljal preračuna uteži za adekvatna vrednostna razmerja med posameznimi storitvami v sistemu skupin primerljivih primerov.
Odsotnost obravnave finančnih vidikov v predlagani noveli zakona o zdravstveni dejavnosti bo tako lahko samo še dodatno prispevala k neurejenosti oz. »pravnim prazninam« za področja, ki so za delovanje sistema javnega zdravstva ključna. V takih razmerah ni presenetljivo delovanje zavarovalnic, ki uspešno tržijo zdravstvene zavarovalne produkte.
Med njimi izstopa storitev tipa do specialista v nekaj dneh, ki ima neposreden vpliv na daljšanje čakalnih vrst in na vzpostavljanje vzporednega sistema uradnemu sistemu čakalnih vrst. Še vedno so nepojasnjeni učinki pretvorbe prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek od 1. 1. 2024 dalje.
Prof. dr. Gordana Žurga, doktorica politologije in redna profesorica za podrocje menedžmenta
Financiranje in plačevanje zdravstvenih storitev več kot enkrat zahteva preudaren razmislek. Če nam zavarovalniški produkt omogoča, da do specialista pridemo v nekaj dneh, medtem ko bi v uradni čakalni vrsti nanj čakali več mesecev ali celo let, se je treba vprašati, kako je to sistemsko sploh mogoče. Ali so prispevki iz dohodkov prebivalstva in od delodajalcev za zdravstveno blagajno sploh še upravičeni? Gre za resno sistemsko vprašanje.
Predstavljene številke in anomalije so alarmantne. Postavlja se vprašanje, zakaj je predlog zakona podan v obliki novele in zakaj ne naslavlja problematike zagotavljanja javnega zdravstva celovito, vseobsegajoče in s pogledom na prihodnost, saj ima neučinkovit sistem zagotavljanja javnih zdravstvenih storitev posledice na celotno družbo.
Menim, da si državljani Slovenije zaslužimo dobro delujoč sistem javnega zdravstva. Glede na podane ugotovitve in prikazana vzročno-posledična razmerja predlagam, da vlada novelo zakona o zdravstveni dejavnosti umakne in začne s pripravo novega zakona celovito in sistemsko ter v sodelovanju z vsemi deležniki.
