Začetek konca združene levice: začeli so s Ciprasom, zdaj pa se jim dogaja Varufakis

Prvega marca 2014 je bil v prestižni Unionski dvorani Grand hotela Union ustanovni kongres Združene levice, ki ga je prišel pozdraviti voditelj grške Sirize in sedanji grški premier Aleksis Cipras. Takrat je bila skrajna levičarska politična skupina v vzponu: na evropskih volitvah je grupacija dosegla 5,47 odstotka glasov in ji je zmanjkalo manj kot dva odstotka za uvrstitev v Evropski parlament, na državnozborskih volitvah pa ji je z 5,97 odstotka uspel velik met, saj je bilo v državni zbor izvoljenih kar šest njenih poslancev: štirje iz Iniciative za demokratični socializem (IDS) ter po eden iz stranke TRS in Demokratične stranke dela (DSD).

Po zadnjem neuspešnem kongresu IDS, ki velja za vodilno stranko znotraj bloka Združene levice, je vzdušje precej bolj klavrno, saj je nanj prišlo premalo ljudi, da bi bil lahko sklepčen. Z nekoliko ironije bi lahko dodali, da škoda, da na kongres niso povabili Janisa Varufakisa, nekdanjega grškega finančnega ministra in Ciprasovega odpadnika, ki je ustanovil svojo stranko. Morda bi bilo na kongresu več ljudi, vsekakor pa bi bilo več simbolike. Na kongresu v Krškem bi se morali delegati IDS odločati o nadaljnjem povezovanju z ostalimi skupinami Združene levice in združitvi v skupno stranko, toda odločanje je preprečila prav abstinenca.

Vodilni v IDS z Lukom Mescem na čelu za nesklepčnost krivijo neprimerno lokacijo in statut, po katerem bi se moralo na kongresu zbrati tretjina članov, toda v ozadju abstinence se skriva nasprotovanje precejšnjega dela stranke združevanju s premalo pravovernima (socialističnima) strankama. Če bi bil kongres sklepčen, bi delegati najbrž pritrdili združeni stranki, zato je bila edina možnost nasprotnikov, da to preprečijo z abstinenco. Zaplet bodo menda rešili z elektronskim in poštnih glasovanjem, kjer so možne razne manipulacije.

A nekaj je gotovo. Avantgarda Združene levice je razbita med tri frakcije: prva (v njej so poslanci) je za združevanje v skupno stranko, druga je za status quo, torej da ostane koalicija, vsaka stranka pa v njej ohrani svojo identiteto, tretja pa je celo za izstop IDS iz Združene levice. Najbolj zagreti za združevanje so v stranki TRS pod vodstvom Violete Tomić, ki se je na njen vrh povzpela iz partnerske DSD, ta pa je s tem ostala brez edine poslanke v parlamentu. Zato je toliko manj navdušena nad združevanjem, če v njej ne bo enakopravna. To pa ne more biti, saj mediji poročajo zgolj o dveh liderjih, Luki Mescu in Violeti Tomić, vsi ostali so zgolj njuni sopotniki.

Podobno razbita je tudi tako imenovana četrta skupina (4. blok), v kateri je kar šest skupin civilnodružbenih organizacij in posamezniki. Večinoma so tako radikalne, da se niso mogle pridružiti nobeni od že tako radikalnih ustanovnih strank Združene levice. Zato poznavalci razmer ne izključujejo, da bo morebitna nova združene stranka že takoj na začetku razpadla, podobno kot se je to zgodilo SLS-SKD, iz katere se je odcepila NSI.

Strici iz ozadja, na čelu s tistim, ki je nekoč že vladal v »demokratičnem socializmu«, naj bi že dvignili roke nad nekonstruktivnimi salonskimi levičarji, polnimi samih sebe in svojih neizvedljivih idej, zato naj bi (spet) stavili na SD, kamor se je Milan Kučan vključil v Forum starejših. Združena levica oziroma tisto, kar bo od nje ostalo, pa naj bi bila le še manjša stranka na obrobju parlamenta, s katero si nihče več ne bo hotel mazati rok in zato ne bo v nobeni vladi. Služila bo kot neke vrste dokaz, da tista preostala levica ni (več) skrajna.