S pomočjo transmisijske stranke »Nova« Slovenija in katoliškega škofa je namreč odkrila spomenik »sprave«. Napis zanj so »uvozili« z grobnice narodnih herojev: zastopstvo na ceremoniji je bilo temu primerno. Večinoma je šlo za člane tiste organizacije, ki so jo »junaki« iz sarkofaga poleg državnega zbora – ob največjem krvoprelitju v slovenski zgodovini – utemeljili na Čebinah: za partijo, ki je danes metamorfozirala v t. i. socialne demokrate.
V prvi vrsti so se svetili možje in žene njene zgodovinske kontinuitete, Majda Potrata in Miran Potrč (slednjega je npr. na plan prineslo v svinčenih 70. letih, ko je učil novo, antiliberalistično, antinacionalistično, predvsem pa antikavčičevsko »veroizpoved«). Tam je bil tudi podmladek, predsednik istoimenske stranke Dejan Židan.
To je bila repriza simbolične »bitke«, kakršna je 8. julija 1990 bila v Kočevskem rogu. Tedaj je partiji v resnici voda tekla v grlo ali se je vsaj zdelo tako. Nujno je potrebovala »narodni konsenz« v obliki sprave, da bi ljudje ne začeli preštevati njenih sramot, začenši z zločini, prikritimi na mestu slovesnosti.
A že takrat je Janez Kocijančič držal roke v žepih. Z njimi si je nato prislužil predsedstvo postkomunistične ZLSD, ki jo je vodil v občutljivih devetdesetih letih. Da je bilo vsem udeležencem slovesnosti pretekli četrtek do sprave toliko kot do kompostirane solate iz pretekle jeseni, je bilo očitno do neba. Na neki način so vsi držali roke v žepih: drugače tudi ni šlo.
Simbolne bitke, ki ohranjajo čebinski monopol, so najpomembnejše. Bijejo se na vseh področjih države, tudi na tistih, ki s prejšnjimi na prvi pogled niso stična. Do sprave po čebinsko se namreč pride tudi (in predvsem) z represijo. Nekaj prepoveš, nekoga obsodiš, zapreš ali ga drugače oškoduješ. Okrožna sodišča za verbalni delikt (ki to ni – zgodba Giuseppa Pierazzija in njegovih tožb) obsojajo na zaporno kazen, okrajna na plačilo globe, katere znesek je tako visok (8450 evrov), da postane izrekanje resnice nemogoče.
S tega stališča ime Maje Kolničar Stanković ne sme v pozabo: ne zaradi pisca teh vrstic, temveč zaradi pravice do besede, ki je ena prvih državljanskih pravic v RS. Maja Kolničar Stanković je besedo resnice (Udba–Veno Taufer–njegova »poezija«) obsodila na izginotje, na smrt. Ta vzorec se bo ponavljal, če se ljudje pišočega stanu ne bodo uprli.
Ne sme pa tudi v pozabo prepoved Thompsonovega koncerta. Pevca v Slovenijo nikoli ne bo, vendar odgovorni ne bi želeli, da se o tem preveč govori. Število vstopnic, ki je bilo prodano, izkazuje prevelik interes ljudi. Glasba je sploh umetnost, ki posega v podzavedne temelje osebnosti, tako da je nujno, da je na prizorišču zgolj »naša«, kot je nujno, da vsako besedo, ki ne diši po »našem«, nemudoma doleti sankcija kakšne okrožne sodnice.
A tudi to je stara zgodba, ki jo dolgujemo pokojnemu maršalu. V SFRJ so namreč stremeli k poenotenju ljudi (in nacionalnosti) za vsako ceno. Potem so lažje vladali. Brozova nevesta, Udba, je vedela, kakšen neverjeten potencial ima pesem za krepitev narodne (in osebne) zavesti, zato je bil par ves čas na preži. Prva izjema je bila konec šestdesetih let 20. stoletja, ko se je v SFRJ začelo prebujanje narodov.
Takrat je bilo tudi zadnjič v zgodovini dano, da bi do reform prišlo v miru: v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji so se krepili liberalci, ki nacionalno niso ogrožali nikogar. Milošević je dve desetletji kasneje zanetil čisto drugačen ogenj. Tako je hrvaško prebujenje intoniral Vice Vukov, ki je pel o čudovitih stvareh, a brez sence nacionalizma. Konec šestdesetih je bil nesporni prvak jugoslovanske glasbe. A njegove koncerte so ob zlomu liberalizma prepovedali. Nobena radijska postaja ni predvajal niti ene njegove pesmi vseh 18 let.
Slovenci smo preživeli SFRJ identitetno neokrnjeni tudi zaradi Avsenikov.
V Sloveniji smo poznali skupino Avsenikov. Ti so bili izredno popularni v deželi, saj so jo vračali nazaj v Srednjo Evropo, proč od jugoslovanskega internacionalizma. Avseniki so v Slovencih budili kulturni melos, da nismo fiktivni titoistični Jugoslovani, temveč pripadniki Srednje Evrope. Slovenci smo preživeli SFRJ identitetno neokrnjeni tudi zaradi Avsenikov.
Neposredno pred Titovo smrtjo in po njej je režim SFRJ preko Udbe spet odkril »glasbo«. A ne tisto avtentično, iz pomladi narodov. Rojena je bila ideja, kako v Jugoslaviji s pomočjo množične kulture zadržati ljudi skupaj. Organizirali so glasbenike, ki so na podzavedni ravni to izvajali. Tako se je rodilo Bijelo dugme in Zdravko Čolić, ki ga je za njegovo delovanje angažiral celo Stane Dolanc. Čolić je na stadionu Crvene Zvezde v Beogradu zbral sto tisoč ljudi. A večji kot je bil pritisk nacionalnih stremljenj po razpadu Jugoslavije, večja je bila potreba po ustvarjanju jugoslovanskega internacionalizma. Nastale so popevke Od Vardara pa do Triglava, Druže Tito mi se ti kunemo in druge.
Kar se ni podrejalo v celoti »novi funkciji« zabavne glasbe, je moralo izginiti. Kot je strela z jasnega treščila v Vice Vukova (prepoved nastopanja je prejel, ko je koncertiral v Avstaliji: leta se ni upal vrniti domov), tako je udarilo v najbolj uspešno skupino z začetka osemdesetih let, v Hazard. Dobesedno z odra je Udba ugrabila Danija Gančeva (1983): njega in kolege so nato mučili po protokolu, kot ga je režim zapovedoval za politično disidenco. V oddaji ETV je Miro Čekeliš povedal: »V tistih trenutkih je Udba uničila velik del sodobne slovenske glasbe.« Igor Omerza je v svoji knjigi s pomenljivim imenom 1984 dokazal, da so bile vse obtožbe zoper člane Hazarda izmišljene.
Časi se od leta 1984 niso dosti spremenili: le oblast se je naučila, da se mora pač več pretvarjati. Od tod ideja o »spravi«: njej bodo sledili drugi predvolilni bombončki.
Volitve 2018 bo potrebno pač vnovič razumeti kot nekaj, kar se anagramirano dogaja v letu 1984. Poudarek represije bo vnovič na miselnem zločinu, na glasbi – in na besedi.
KOLUMNA IZRAŽA STALIŠČA AVTORJA IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA
