Vera Ban: Prišel je in znova se vrne

Danes je nedelja, že tretji dan v avgustu. Družine odhajajo na dopust, nekatere se vračajo. Janez Janša pa ločen od družine premleva svojo zgodbo med zidovi, ki niso njegov dom, so ječa njegovih misli in čustev, ki jih ljudje, ki so ga spravili tja, ne poznajo. Pogosto mi prihaja na misel Prešernov verz »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi.« Hkrati pa se sprašujem, kaj je v glavah in srcu ljudi, ki nosijo v sebi krivdo za to, kar so mu storili. Jih njihovi otroci, majhni ali veliki, kdaj vprašajo, zakaj se pod okni, za katerimi odločajo o človeških usodah, dan za dnem zbiramo ljudje, ki z besedo in klicanjem določenih odgovornih oseb, ki so njihovi starši, terjamo pravico za političnega zapornika? Se ti »delivci pravice« ne sramujejo vsaj pred lastnimi otroki? Ponižujoča so njihova dejanja, zato njih spanec ne more biti miren.

Na prvi avgustovski dan smo pred državnim zborom pričakali poslanca, ki je na letošnjih parlamentarnih volitvah prejel največ glasov svojih volivcev. Mar to ne pomeni velike zmage predsednika Slovenske demokratske stranke, ki je kljub statusu zapornika postal zmagovalec volitev? In zdaj bi mu druščina »čistih rok« in »čiste vesti« rada odvzela pravico do poslanskega mandata. Tisti, ki so »v odhodu« in še posebej dama, ki to ni in nikoli ne bo, se še posebej trudijo, da bi svoj porazen rezultat na volitvah in neuspešni mandat okronali s še poslednjim nizkim udarcem – odvzemom mandata poslancu Janši. Pravijo, tako g. Moederndorfer, da si ne morejo predstavljati, kako bi lahko zapornik opravljal svoje poslanstvo. Še kako se zaveda, da mnogo bolje kot on in še mnogi drugi, ki so komaj prestopili prag državnega zbora, ki smo ga po osamosvojitvi s ponosom imenovali »hram demokracije«. Ta zapornik je za Slovenijo storil veliko dobrega, ta zapornik je neštetokrat dokazal, da mu gre za državljane Slovenije, za ugled Slovenije in za ohranitev vrednot, brez katerih zdaj plavamo kot v razburkanih vodah. Takšne prihodnosti, kot nam jo obetajo na hitro zbrani »zmagovalci«, se lahko bojimo, kajti kar je pridobljeno na krivičen, s prevaro pridobljen način, nima prihodnosti.

Prišel je in odšel, a zopet pride. Zakaj vas je strah njegove prisotnosti, zakaj s tako pospešeno hitrostjo odklanjate njegov um in voljo do dela, ki ga je opravljal ne le s svojim umom, temveč tudi s srcem? Pri vsem tem se zdaj branite z edinim argumentom, ki vam pride na misel: zapornik je. Po čigavi zaslugi, vas sprašujem. Krepko ste se trudili in na koncu uspeli. Je prevara, s kakršno ste se natlačili v poslanske klopi, res vaš edini uspeh? So vaši ogromni plakati prepričali volivce? S čim jih je prepričal Janez Janša; se kdaj vprašate? Nobenih plakatov ni potreboval. Zmagal je, ker uživa ugled pri ljudeh, ki niso slepi in jih ni mogoče kupiti s prevaro in prepleskano preteklostjo. In zdaj veliki Virant, ki ga je zgodovina zaradi njegove izdaje predsednika SDS in svojih lastnih volivcev nagradila z odpisom, oznanja še poslednji sprenevedavi stavek: »Takšnih igric se ne grem, rad bi svoj mandat častno zaključil…« Da te kap.

Tone Kuntner je slutil pomlad, a tudi zimo, ki je prinesla zmrzal. Zato nas vabi:

»Bo treba na njive
orat in sejat,
podsekat koprive,
plevel in osat.«

Vera Ban

Lj., 3. avgust 2014