Vrnitev starih fantov v NLB: kaj sta počela Ribnikar in Mesarič v Montenegrobanki

Glede na to, da živimo v državi, kjer so policija, NPU in tožilstvo v najboljšem primeru zgolj dimna zavesa, nam ne preostane drugega, kot da vsaj za zgodovino popišemo določene zgodbe oziroma da širši javnosti predstavimo čim bolj jasno sliko omrežja, ki si je podredilo Slovenijo.

V tem članku bomo popisali ekipo, ki je krizne dneve preživela tudi v Črni gori. Še več, popisali bomo nekaj najbolj notoričnih zgodb in povezav, ki jih doslej v slovenskih medijih niste mogli zaslediti, popis pa bo tekel s predstavitvijo nekaterih glavnih akterjev NLB Montenegro, ki so se izmenjavali (ali pa so še) na vodilnih položajih v tej banki.

Rudniška shema

Prvi naj bo recimo Črtomir Mesarič, ki je bil v prejšnjem bančnem življenju predsednik uprave NKBM. Črnogorski mediji so privlekli na dan precej zanimivo zgodbo, ki se imenuje shema nakupa rudnika v Pljevljah in v kateri Mesarič in NLB Montenegro odigrata ključni gambit. Zgodba je, v kratkem orisu, naslednja: Konjičan Franc Riemer je po nasvetu Roberta Urleba prek svojega podjetja Gradir odkupil rudnik Šuplja stijena.

Cena je bila izjemno nizka, konstelacija pa ugodna, saj naj bi mu pri transakciji pomagal Veselin Pejović, v Črni gori znan tudi kot slamnati lastnik večjih podjetij, ki se znajdejo v privatizacijskem limbu, in oseba, ki ima dobre povezave z vlado in Milom Đukanovićem. Kakor je mogoče razumeti, je bila ideja, da se rudnik čim prej usposobi in proda naprej. Finančno konstrukcijo je Riemer zaprl tudi s kreditom NLB Montenegro in glede na to, da je za rudnik plačal 400.000 evrov, poznejši kupci pa so ponujali tudi po petdesetkratnik te cene, se je zdelo, da gre za sicer nenavadno, ampak vsekakor dobičkonosno zgodbo o uspehu.

Dokler, po besedah Riemerja, v igro nista vstopila NLB Montenegro in Mesarič. V prvi fazi naj bi Mesarič prepričeval Riemerja, naj v podjetje, ki upravlja rudnik, spusti Veselina Pejovića, saj mu je ta uredil neverjetno odkupno ceno, pa še dobre povezave ima z vrhom črnogorske politike. Riemer je odstopil del lastništva Pejoviću, toda tu se zgodba ni končala, kajti Pejović je v nekaj iteracijah širil svoj vpliv v podjetju in poskušal z goljufijami lastniško izriniti Riemerja. To je trajalo, dokler ni podjetje skoraj umrlo, Riemer pa je v Črni gori začel tožiti Pejovića, Mesariča in kronskega odvetnika celotnega posla Zorana Vukčevića. Razlog? Poslovna prevara. Zdi se, da naj bi bila shema taka, da Pejović zastonj ali s skoraj nič vložka prevzame Gradir in posledično rudnik, dolgovi do NLB Montenegro pa padejo na Riemerja.

Seveda se zdi nenavadno, da bi visoko pozicioniran bančnik izpeljal zaroto, ki bi se končala v brezplačnem prevzemu podjetja, ki ga kreditira NLB Montenegro, in to še v imenu človeka, v Črni gori znanega kot slamnati podjetnik iz podzemlja. Kaj bi namreč povezovalo nekoga, kot je Mesarič, z nekom, kot je Pejović? Morda podjetje? Če niste vedeli, v Sloveniji obstaja podjetje, imenovano Alfa Histria, katerega lastniki so Robert Urleb (Riemerja je pripeljal do rudniške investicije), Tatjana Mesarič (soproga Črtomirja Mesariča), Zoran Vukčević (glavni odvetnik posla med NLB Montenegro, Pejovićem in Riemerjem) in podjetje Uniprom iz Nikšića, katerega lastnik je prav Veselin Pejović.

Mislite si lahko, kar hočete, toda NLB Montenegro ima očitno posebne metode dela: najprej s svojimi skavti (Urleb) poiščejo investitorja, potem investitorju nastavijo svojega poslovnega partnerja iz domačega podjetja (Pejović), zalijejo posel s kreditom (Mesarič) in pravnimi nasveti (Vukčević), na koncu pa poskusijo iz posla lastniško izriniti investitorja, nanj prenesti dolgove, podjetje pa poslati v roke svojega poslovnega partnerja. Popoldne so za Riemerja Urleb, Mesarič, Vukčević in Pejović nepovezane osebe, zvečer pa vsi skupaj, brez Riemerja, študirajo bilance skupnega podjetja Alfa Histria.

Đukanovićevi odpravniki poslov

Po besedah Riemerja so Mesarič in ostali Pejovića v posel rinili samo zato, ker naj bi imel veze zelo visoko in ker je to edini način, da se v Črni gori lahko normalno posluje. Da je tako razmišljanje najbrž aktualno v NLB Montenegro, je mogoče verjeti, če v kontekst dodate zgodbo o tem, kako je Triglav leta 2005 večinsko prevzel Lovčen osiguranje. Triglav je v zadnji fazi dokupil ravno tolikšen lastniški delež, da je dosegel 50,5 odstotka in postal večinski lastnik. Nakupi so potekali v več fazah, dogovor o odkupu pa je potekal na relaciji Zavarovalnica Triglav, dvojec Milo Đukanović in njegov svetovalec Dejan Bajić. Slednji se je iz Đukanovićevega kabineta najprej preselil v upravo Lovčen osiguranja, potem pa še v upravo NLB Montenegro. Državni posel?

Zgodbe o Bajiću in Riemerju pa ne povezuje samo NLB Montenegro, ampak še eno podjetje, in to tako silno, da postane sum o organizirani shemi vse močnejši. Pejović iz zgodbe o rudniku je danes znan kot lastnik podjetja KAP (Kombinat aluminija Podgorica) in prav KAP je bil tisti, ki je prodal odločilen lastniški delež, s čimer je Triglav obvladal Lovčen osiguranje. Hočete še več? KAP je eden izmed redkih srečnežev, ki so poleg NLB solastniki NLB Montenegro. Še več? Privatizacija KAP, ki se je končala z veliko afero in milijardno tožbo bivšega lastnika ruskega oligarha Deripaska, je stekla prek podjetja Monte Adria Broker Diler, ki si ga je lastil Slovenec Damjan Hosta, sicer glavni finančnik certifikatnega barona in tajkuna, osumljenega tihotapljenja cigaret Veselina Barovića.

Da bo farsa še bolj očitna, je tudi Monte Adria Broker Diler eden izmed srečnih izbrancev, ki so lahko solastniki NLB Montenegro. Na tej točki pa nastopi tako zelo želeni položaj NLB Montenegro: Monte Adria Broker Diler je bil namreč neposredno, prav do konca slovenske epizode v Črni gori, lastniško udeležen v vseh večjih črnogorskih privatizacijah Đukanovića, hkrati pa je bil lastniško udeležen v Prvi banki Crne Gore. Ta banka pa ni bila kar tako, saj jo lastniško obvladuje družina Đukanović (Milova sestra Ana in brat Aco), poslovni partnerji banke pa so osebe kot narkokralj Šarić in, kdo bi si mislil, cel kup podjetij iz slovenske finančne industrije.

Življenjepisi s permutacijami

Pri vsem tem ne gre pozabiti, da so v tej banki sedeli tudi ljudje, kot sta Matej Narat in Andrej Hazabent, ki ju slovenski javnosti res ni treba podrobneje predstavljati. Namesto tega se raje ustavimo pri dveh drugih bankirjih: Antonu Ribnikarju in Andreasu Burkhardtu. V črnogorskih medijih še danes odmeva avtocestna afera, v katero naj bi bil vpleten Ribnikar. Šlo je za Đukanovićev načrt, da bi od meje s Srbijo pa do meje s Hrvaško, torej čez celotno Črno goro, zgradili avtocesto.

Tedaj naj bi bil Ribnikar osumljen, da se je mimo vednosti NLB in NLB Montenegro dogovoril za garancijo v vrednosti 1,4 milijarde evrov hrvaškemu podjetju Konstruktor, ki je bilo tik pred tem, da začne graditi avtocesto. Posla ni bilo, odvetnik Zoran Vukčević pa je v bran Ribnikarju pojasnil, da je popolnoma nemogoče, da bi danes nadzornik NLB sploh lahko kaj takega izpeljal. Gre seveda za istega Zorana Vukčevića iz afere Riemerjevega rudnika, ki je hkrati tudi solastnik zgoraj omenjenega podjetja Alfa Histria.

Za Andreasa Burkhardta, člana uprave NLB, velja, da ga je zanimivo preveriti samo zaradi tega, ker včasih v Sloveniji slepo verjamemo, da k nam iz tujine prihajajo nepopisani listi. Burkhart je seveda še kako popisan, recimo na spletni strani NLB lahko preberete njegov precej intenzivno zapisan življenjepis, iz katerega lahko sklepate, da z vidika nadziranja in upravljanja nikoli ni bil povezan s Črno goro, razen seveda epizode, ki je zapisana na spletni strani NLB Montenegro.

Zakaj bi Burkhardt izpustil iz svojega življenjepisa, objavljenega v banki materi NLB, da je hkrati vezan na NLB Montenegro, ni jasno. Razlogi so lahko trije. Prvič, Burkhardt je površen ali pa na NLB ne vedo, da je tudi v upravi NLB Montenegro. Drugič, te dni ni ravno zaželeno, glede na vse črnogorske prilike, pojasnjevati, da se uprava NLB Montenegro seli v NLB, in tretjič, morda si kdo ne želi, da bi se razkrile določene povezave in mreže v NLB.

S tem pa se popis bizarnosti, ki izvirajo iz NLB Montenegro, ni niti dobro začel. Tu je še zloglasna zgodba o podkupnini, ki jo je prejel Đukanović pri prodaji Telekoma Crne Gore, ki je potovala prek sejšelskega podjetja Kazimirja Živka Pregla (pozneje predsednika uprave že prej omenjene Prve banke Crne Gore) in Euromarket banke, ki jo je na koncu pogoltnila prav NLB Montenegro. Ne gre pozabiti niti na kreditne posle med NLB Montenegro in Svetozarom Marovićem, črnogorskim podjetnikom, ki je osumljen za celo množico kaznivih dejanj gospodarskega kriminala, in še bi lahko naštevali.

ČLANEK JE BIL PRVOTNO OBJAVLJEN V OSMI ŠTEVILKI TISKANEGA REPORTERJA, KI JE IZŠLA 22. FEBRUARJA 2016