Zmagala je Svoboda, Janša je drugi, dobro se je odrezala trojka NSi, SLS in Fokus. Združevanje jim je koristilo, enako Levici in Vesni. Ni pa Janša izgubil prav veliko zaradi Logarjevih Demokratov. Da ne bo glasovanje po pošti zaradi majhnih razlik kaj spremenilo? 

»Zafrknil« je Vladimir Prebilič, in to takrat, ko je »samopašno« zavrnil Matjaža Hana (SD) in ni hotel popiti z njim kave in govoriti o sodelovanju. Vlado bo oblikoval očitno Golob – toda s kom? Janez Janša? Z Resnico? Težko. Zoran Stevanović ni Luka Mesec, čeprav je bil zahteven tudi on. To se ne bi obneslo.

In če bi Logarja prišteli povsem k desni strani, bi lahko rekli, da je desnica na teh volitvah pridobila. V vsakem primeru nas čaka »nihajoča«, ne preveč trdna vlada, če se bodo stranke držale svojih napovedi in tudi izjav, predvsem pred volitvami.

Logar na povolilni večer ni bil več tako trdno prepričan, da se ne bi pridružil Golobu; če ne bo poslanec, bo moral »najti« kakšno koalicijsko funkcijo? Idealno bi bilo, da bi se povezali Svoboda, NSI, SLS, Fokus, SD in Demokrati. To bi pomenilo, da bi imeli trdno, a gotovo zahtevno koalicijo. Tako bi se tudi polarizacija nekoliko omilila. Vse je odvisno od tega, koliko modrosti bodo imeli »zmagovalci«, tisti, ki bodo skušali oblikovati koalicijo.

Nekateri volilni štabi so na povolilni večer spustili k sebi le »svoje«, kar se redko dogaja. Planet TV in novinar Reporterja k Svobodi nista smela. To je nedopustno. Seveda pa se tudi s strani medijev pričakuje spodobnost in profesionalnost. 

V zadnjih letih sem se naučila, da ne spreminjam več sveta niti svoje države, da me v želodcu ne stiska za »vsako figo«. Večinoma se vse konča s tistim: nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Kakorkoli, ti zadnji dnevi pred volitvami vseeno tudi za nas bolj »brezbrižne« niso bili preprosti.

Če bi že kaj držalo, kar poslušamo, te prisluhe, finančne odvode, kraje, debate, komentarje, analize – ne moreš ostati imun. Kot da gremo na volišča izbrat tiste, ki jim »dovolimo«, da se norčujejo iz nas, da nas goljufajo, nam kradejo in nam razstavljajo državo. Kot da jim dajemo pravico, da vse to počnejo!

Dobro za vse nas bi bilo, da se po volitvah politiki obnašajo odgovorno in premišljeno, da skušajo kaj narediti za državo, za vse nas, da pozabijo na osebne interese in ideologijo.

Večina soočenj, vsaj televizijskih, je bilo – kot sem že hitro ugotovila – bolj strokovnih, podrobnih kot prejšnja leta, a le v prvi polovici volilne kampanje. Razplamtelo in dobesedno padlo na tla pa je v zadnjih dneh. Vsaj do zadnjega tedna se je »glavno« odvijalo zunaj soočenj, potem pa so še samo kričali in pljuvali drug po drugem.

Najbolj zabavno je bilo, ko se je Zoran Stevanović (Resnica) opravičil gledalcem, ker sta Golob in Janša vpila druga na drugega. Robert Golob in Janez Janša na Pop TV – to si bomo gotovo zapomnili. Goloba so pripravili za napad, Janšo je že na začetku »ozmerjal«, v smislu, da je veleizdajalec, da Slovenije ne mara.

Marsikdo je bil šokiran, da se je Golob spustil na tako nizko raven, način napada je bil kar strašljiv. Janši bi gotovo lahko marsikaj očital – da pa ne mara Slovenije? To pa težko. Golob v tem dvoboju ni bil predsednik vlade, bil je izzivalec, Janša je precej bolj ohranjal umirjeno, bolj dostojanstveno držo.

A to je zunanji videz. Goloba oziroma »leve« naj bi izraelska tajna služba s prisluhi in snemanji razkrinkala, kako si delijo v bistvu državo, kadre in naše premoženje, Janša pa naj bi k nam pripeljal izraelsko tajno službo, da bi jih razkrinkal in prišel na oblast. Oboje je katastrofa!

Po prisluhih sodeč so Golobovi več delali v zakulisju kot v parlamentu in na vladi. Je Janša skušal zmagati s pomočjo tujih agentov, da so razkrinkali leve lumparije? Če je to počel res tako očitno, kot se mu pripisuje, ne morem razumeti, da je tako kratkoviden in vase zaverovan? Jaz na njegovem mestu še na stranišču ne bi bila prepričana, da sem sama!

Od vsebine soočenj pa se zelo malo spomnim. Zapomnila sem si na primer Klemna Boštjančiča, da ne verjame v veliko davčno reformo, kdor pa verjame, laže ali pa je iluzionist. Prav ima, a zdi se mi, da je to že pred leti razlagal, sicer davčni strokovnjak, Ivan Simič.

Nekaj časa so domala vsi govorili o davčni razbremenitvi gospodarstva, potem pa o tem, da Slovenija potrebuje skupen dogovor, kako naprej, nekakšen nacionalni program, nekaj temeljnih točk, za katere se bodo zavzemali vsi: levi in desni. To bi res potrebovali. Pa smo izvolili »takšne kalibre«, ki bi to zmogli? Bojim se, da spet ne bo nič. Mešana koalicija bi gotovo bila rešitev.

In zdaj še nekaj glasnih misli o nekaterih kandidatih, če »glavna« akterja izpustimo. Vladimir Prebilič je bil najbrž ob ustanavljanju stranke Prerod nekoliko »euforičen«, javnomnenjske raziskave so mu bile naklonjene, potem pa je priljubljenost zapravil. Žal mi je, da mu ni uspelo. Skupaj s Klemnom Grošljem gotovo sodita med boljše kandidate, med tiste, ki bi lahko bili koristni za državo.

Demokrati so v parlamentu, a Anže Logar veliko moči ne bo imel, a kaj bo storil? Opozicija je ugodna in z modrostjo bi lahko krepil stranko za naslednje volitve. Slovenija potrebuje nekaj svežine na levi in desni in oba s Prebiličem bi jo lahko prinesla. A s tem ne bo nič.

Tudi Luka Mesec bo koristen. Dozorel je za politiko in bi bilo škoda, da ne bi prestopil praga. A so na Levici potegnili dobro potezo, ko so se povezali z Vesno. Koristno se mi zdi, da prihajata v parlament mlada Luka Goršek (SD) in Matej Grah (Svoboda). 

Skratka, dobro za vse nas bi bilo, da se po volitvah politiki obnašajo odgovorno in premišljeno, da skušajo kaj narediti za državo, za vse nas, da pozabijo na osebne interese in ideologijo.