Njihovo vzgojo je mogoče označiti za destruktivno tako s stališča družbe kot s stališča posameznika.

Krivci zanjo so njihovi starši, seveda, obenem pa to nikakor ne pomeni, da mlajša generacija ni odgovorna za svoje mišljenje in ravnanje.

Ko gre za družbo, se srečujemo s stališčem, da je vprašljivo vsakršno preseganje povprečnosti. Tovrstno mišljenje je naperjeno proti nadarjenim, kreativnim in inovativnim posameznikom.

Naperjeno je tudi proti podjetništvu, saj ga označuje za škodljivo, ker naj bi bilo v rokah zlobnih, egoističnih posameznikov, ki da škodujejo družbi kot celoti. Na takšno mišljenje vsaj na Facebooku naletim zmeraj znova.

Vendar ni le samouničevalno, je tudi infantilno, podjetništvo namreč dojema kot socialno dejavnost, ne pa kot tekmovanje na trgu, obenem pa vztraja na infantilni predstavi, da je pristna družba solidarna in harmonična v kateremkoli smislu besede.

To pa družba ni bila nikoli in nikoli ne bo. V njej se bomo zmeraj srečevali z nesorazmerji v moči, z revščino ter s tekmovalnostjo.

Zatira tudi vsakega posameznika, ko ga sili, da se odreče svojemu dostojanstvu. Sili ga, da se podreja okolju, da zanika svoje prizadevanje in sposobnosti, torej tisto, kar je kot človek, kot posameznik, kot edinstvena oseba.

Obenem pa človeku ne dopušča, da bi odrasel, da bi dozorel v osebo, ki se je sposobna soočiti s frustracijami, ki so neizogiben del življenja.

Potemtakem lahko govorimo o tem, da je starejša generacija na milost in nemilost prepuščena mlajši, ki ni odrasla in ni usposobljena za to, da bi lahko preživela v tekmovalnem okolju.

Kako bom torej preživel jaz, ki bom čez nekaj let upokojen, in kako bo preživela celotna generacija babyboomerjev, daleč največja povojna generacija, ki se bo upokojila čez nekaj let? Kdo bo vplačeval denar za naše pokojnine?

Bodo denar za naše pokojnine prispevali maloštevilni mladi, ki se izogibajo izzivom, ki ob vsaki luknji na poti življenja na pomoč kličejo svoje starše?

So to mladi, ki ne bodo nikoli imeli otrok, ker je to prenaporno, ker preveč frustrira? Življenje je, v njihovih očeh, tudi prežeto s tolikšnimi nevarnostmi, da je najbolje, da nimajo otrok, da ti ne bodo trpeli. Kar pomeni, v nadaljevanju, da bo še manj denarja za pokojnine.

Obenem pa velja, da jim je dejansko težje, kot je bilo naši generaciji in generaciji naših staršev, ki je doživela čas po drugi svetovni vojni, ko je še živelo upanje, da bo jutri bolje. In res je bilo bolje tam nekje do leta 2008, ko se je začela »velika recesija« (tako se dejansko imenuje). Torej jih je treba tudi razumeti.

Na splošno velja, da se je vzpon po družbeni lestvici, ki je bil značilen za družbo po drugi svetovni vojni in ga je spodbujala višja izobrazba, končal pred več desetletji. Za nas, ki smo doživeli socializem, pa je trajal tam do začetka recesije.

Na prvi pogled se zdi, da je družba izgubljena. Vendar to ne drži. Po napovedih Petra Turchina bo naslednji vrh blaginje in sorazmerne nekonfliktnosti družbe dosežen nekje okoli leta 2050, naslednje dno pa okoli leta 2070. To je neizogibno, ponavlja se kot dan in noč.

Smo pa danes še vedno na dnu procesa »bum-and-bust«, torej rasti in padca, kot smo bili na dnu po prvi naftni krizi leta 1973 in smo bili po koncu druge svetovne vojne. Čas padca, ki bo trajal nadaljnjih pet let, bo treba preživeti, temu se večina prebivalstva, z izjemo premožnih, ne bo mogla izogniti.

Le desetletje ali dve po letu 2070 bo začelo naglo upadati tudi število prebivalstva na globalni ravni. Obenem se bodo dodatno zaostrile okoljske razmere. Na vse našteto bo treba poiskati nove odgovore, najti nove rešitve ali se na razmere prilagoditi.

Danes so mladi v izrazito težkem položaju, ko gre za najem ali nakup bivališča, ki je bistven dejavnik na poti osamosvojitve od staršev, ko gre za stabilne in dovolj dobro plačane zaposlitve, ko gre za to, ali bodo sploh prejeli dostojne pokojnine.

Ker je najem ali nakup stanovanja predrag, je s tem blokirana njihova prostorska mobilnost. Zato vztrajajo v »hotelu mama« in sprejemajo slabo plačane zaposlitve, ker jim to še zmeraj omogoča, da živijo dovolj dobro (zaželeni so premožni starši, ki lahko potomcu kupijo hišo ali stanovanje).

Pridobitve po drugi svetovni vojni, kar vključuje rast blaginje in nastanek močne socialne države, so deloma izgubljene, ne pa povsem.

Tudi izobrazba, ki je bila ključni dejavnik socialne mobilnosti, izgublja pomen, nič več ne zagotavlja mobilnosti navzgor. Je pa nujno, da jo imaš, četudi je nesmiselna.

Brez nje pač nisi nič, ne boš pa zaradi nje prejel višjega plačila ali pa se sploh ne boš zaposlil na področju, za katero si se izobraževal.

Veliko preveč je, na primer, sociologov, pravnikov in ekonomistov. Ta seznam je še veliko daljši. Obenem pa že tukaj in zdaj primanjkuje kvalificiranih delavcev, ker je premalo novorojenih in ker je veliko udobneje, če študiraš. Starejših je že sedaj izrazito veliko.

Doslej je veljala shema »pay-as-you-go«, ko so zaposleni vplačevali denar v pokojninsko blagajno, iz katere so se izplačevale pokojnine. Danes pa je zaposlenih vse manj, upokojenih pa vse več. Ta proces se bo še nadaljeval. Račun se torej ne izide.

Najvišjo rodnost smo pred 60 leti že doživeli, nekaj desetletij bo število prebivalstva stagniralo, tam nekje do leta 2080 pa bo na globalni ravni začelo vse hitreje upadati.

To pomeni, da bo še bistveno več starejših in bistveno manj mladih. Torej bo še manj denarja za pokojnine. Zato je toliko bolj nujno, da se zavemo tega, da so maloštevilni mladi zelo pomembni za prihodnost sodobnih družb.

V zvezi s tem se moramo vprašati, kakšna je psihologija mladih, ki se bodo morali soočati z razmerami v nastajajoči družbi, ko bo moja generacija izrazito stara.

So mladi sploh sposobni za to, da bodo vzdrževali medgeneracijsko solidarnost, torej solidarnost do nas, starejših? Bodo sploh imeli lastne otroke, ki bodo kot zaposleni prispevali v pokojninsko blagajno? Obenem pa se moramo vprašati o tem, kaj lahko za mlade stori družba in kakšen odnos do njih naj vzpostavimo starejši.

Jure Klobčar

Ko gre za lastne otroke, je bilo vzpostavljeno prepričanje, da je svet obsojen na globalno segrevanje. Potemtakem je – ali naj bi bilo – starševstvo neodgovorno (naj vas spomnim, da je bilo gibanje Fridays for Future ustanovljeno leta 2018, ko so bili mladi, ki so bili rojeni leta 2007, stari 11 let).

Starševstvo je tudi naporno, frustrira in sili k odrekanju.

Na tem mestu prehajam k obravnavi raziskave Duševno zdravje mladih v kontekstu globalnih kriz 2025. Njeni rezultati so bili objavljeni pred nekaj tedni. Pred obravnavo podatkov moram opozoriti, da ne gre za vzorec, ki bi predstavljal vse mlade, temveč so v raziskavi sodelovali tisti, ki so to želeli.

Iz raziskave izhaja, da dosega hude ali zelo hude simptome stresa 18,6 % udeležencev, 21,0 % depresivnosti in 28,7 % anksioznosti. 9,5 % jih navaja, da se počutijo osamljene.

V zadnjem letu je o samomoru razmišljalo 13,6 % udeležencev, od tega deleža jih je 14,2 % poskušalo samomor tudi storiti. 4,9 % udeležencev je bilo v tem času hospitaliziranih zaradi duševnih težav, zdravila za duševne motnje pa jih je jemalo 5,3 %.

S stališča tukajšnje obravnave je zanimivo stališče, da je duševno zdravje mladih prepleteno z razmerami, v katerih živijo.

Mladi »izražajo visoko stopnjo zaskrbljenosti glede prihodnosti, pri čemer v ospredje stopajo teme, povezane z osnovnimi pogoji za samostojno življenje« (navedba je v narekovajih, ker gre za dobesedno povzemanje, kaže pa na to, kakšen je okvir razumevanja raziskovalk).

Mlade v zvezi s prihodnostjo najbolj skrbijo stanovanjska oskrba (62,0 %), možnosti zaposlitve (53,7 %) in izobraževanje (50,8 %).

Ko gre za šolanje, 31,1 % srednješolcev poroča, da jih šola močno obremenjuje, v primeru študija je takšnih 16,0 %, ko gre za zaposlitve, pa 11,3 %.

Tukaj želim spomniti na izsledke raziskave Mladina 2018-19, iz katere jasno izhaja, da mladi iz Slovenije na šolah in fakultetah niso preobremenjeni.

Velja ravno obratno, če jih primerjamo z drugimi mladimi z Balkana. Tudi razmere na trgu dela nikakor niso neugodne. Novembra je bilo (po podatkih Statističnega urada) v Sloveniji le 3,2 % nezaposlenih, decembra jih je 4,2 %. Gre za izjemno nizke številke. Potemtakem zaposlovanje sploh ni problematično.

Problematično je predvsem to, da se na družboslovnih in humanističnih fakultetah šola veliko preveč mladih, da se študijske vsebine ne iztekajo v zaposlitev in so same sebi namen oziroma služijo le temu, da pedagoški kader ohranja svoje zaposlitve.

Posameznik, na primer, ki se je šolal na področju, kjer je veliko preveč diplomirancev, ne more računati na to, da bo našel primerno delovno mesto, ali da bo primerno plačan.

Poleg tega je Slovenija prometno zelo slabo povezana, z izjemo zasebnega prevoza, kar pomeni, da ni možna ustrezna prostorska porazdelitev delovne sile, torej mladih diplomirancev.

V raziskavi so omenjeni tudi problematični odnosi s soljudmi, ti so v veliki meri odvisni od posameznika ali posameznice in njegove osebne zrelosti. Z njo pa ni mogoče računati, ko imamo opraviti s pretirano varovanim potomcem, nad katerim so vse življenje lebdeli helikopterski starši.

Edina točka, kjer se je mogoče strinjati z oceno, da gre za stvaren, objektiven problem, na katerega mladi sami ne morejo vplivati, je dostopnost stanovanj.

Torej sta problematična predvsem nedostopnost stanovanj in osebna nezrelost mladih, ki je rezultat napačnega vzgojnega vzorca. In če na prvo na osebni ravni ni mogoče vplivati, je mogoče vplivati na drugo.

Poudarjam, da gre pri zaskrbljenosti mladih za samopercepcijo, za samointerpretacijo družbenih dogajanj in razmer, ki jo raziskovalke sprejmejo brez zadržka.

Obenem pa to pomeni, da vanjo brez zadržka vključijo kulturne vzorce oziroma razumevanje, da so otroci pogosto vzgajani varovalno in helikoptersko. Na takšno razumevanje in vzgojni vzorec potemtakem pristajajo.

Domnevam, da gre za to, da raziskovalke doživljanje in samoocene mladih dojemajo kot skladne z lastnim razumevanjem sveta in osebno ideologijo.

Sestavni del slednje je dojemanje, da je tekmovanje škodljivo, da je značilnost »kapitalizma«, kot ga razumejo v okviru lastnih prepričanj in zamisli o zaželenem ustroju sveta.

In »kapitalizma« nikakor ne razumejo pozitivno ali nevtralno. Na njihovo interpretacijo je torej vplivala njihova ideologija, pri tem je igrala tudi ključno vlogo. Vsaj zame je zato vprašljiva interpretacija rezultatov raziskave v celoti.
Še na eno stvar želim opozoriti in se ji bom posvetil kdaj drugič: šola mora biti zahtevna, otroci se morajo učiti na pamet, ker s tem razvijajo svoj korteks, torej sposobnost pomnjenja. Brez nje v procesu učenja ne gre.

Napačno in zgrešeno je, da starši učitelje obtožujejo, da so prezahtevni, njihovo delo pa razglašajo za manjvredno. Napačno in zgrešeno je tudi slepo prepričanje, da so njihovi potomci izjemno pametni in sposobni ter da si zaslužijo diplome za vsako ceno. Z nezaupanjem v učitelje ter s pritiski nanje in na vodstva šol sinovom in hčeram preprečujejo, da bi odrasli.

Napačne in zgrešene so tudi iluzije raziskovalk, ki želijo vzpostaviti netekmovalno in nestresno šolo, ki bo naklonjena otroku, karkoli že to pomeni.

Takšne šole ni bilo nikoli in je nikoli ne bo. Lahko pa otroka in mladostnika naučimo, kako naj se sooča s stresom in tekmovalnostjo.

Napadi in iluzije pričajo predvsem o bolezenskem stanju slovenske družbe, ko zanikajo človekovo enkratnost, domiselnost in ustvarjalnost ter to, da živimo v tekmovalnem svetu.

Kajti šele v tekmovalnem svetu je možno izkazovanje naklonjenosti do sočloveka, je možna empatija, je možna solidarnost, se je mogoče vesti dostojanstveno in sočloveku priznati, da ima tudi sam dostojanstvo. Eno brez drugega tudi ni mogoče.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.