Robert Redford, zlati fant ameriškega filma, je bil vizionar, ki je preoblikoval kinematografijo in se zavzeto boril za ohranjanje planeta. Njegova zgodba je epska pripoved, stkana iz vzponov, osebnih dram in neomajne strasti do umetnosti.

Novica o njegovi smrti 16. septembra 2025 je pretresla svet in sprožila plaz spominov. Meryl Streep ga je opisala kot »zlatega fanta ameriškega filma, ki je vedno pustil prostor drugim, da zasijejo«. Jane Fonda je s solzami v očeh dejala: »Bil je čudovit človek v vseh pogledih in zavzemal se je za Ameriko, za kakršno se moramo boriti.«

Svet filma je obnemel, ko je Redford, star 89 let, mirno umrl v svojem domu v Sundanceu v gorah Utaha, obkrožen z najdražjimi.

Charles Robert Redford Jr. se je rodil 18. avgusta 1936 v skromni soseski Santa Monice v Kaliforniji. Otroštvo je preživel v revščini Los Angelesa. Smrt njegove teksaške matere, ki jo je opisoval kot »močno članico družine«, ga je v najstniških letih globoko zaznamovala.

Bil je nemiren mladenič, ki je uteho iskal v športu – igral je baseball v srednješolski ekipi – in umetnosti. Po srednji šoli je študiral slikarstvo na univerzi v Koloradu, nato pa potoval po Evropi, kjer je v Parizu in Firencah živel bohemsko življenje, risal in iskal navdih. Zaradi pijančevanja je izgubil štipendijo, kar ga je prisililo k razmisleku o svojem življenju.

Jane Fonda je s solzami v očeh dejala: »Bil je čudovit človek v vseh pogledih in zavzemal se je za Ameriko, za kakršno se moramo boriti.«

V igralstvo je zašel konec petdesetih let v Los Angelesu z manjšimi vlogami na televiziji in Broadwayu. Preboj je dosegel leta 1969 z avanturistično kriminalko Butch Cassidy in Sundance Kid ob Paulu Newmanu. Sledile so uspešnice, kot so Želo, Kandidat, Moja Afrika, Veliki Gatsby, Veliki Waldo Pepper in Trije kondorjevi dnevi. Z vlogo v filmu Vsi predsednikovi možje (1976) si je utrdil status enega največjih hollywoodskih zvezdnikov.

Čeprav je bil nominiran za oskarja za igro (npr. za Želo), ga za igralsko vlogo nikoli ni prejel, kar je svojevrstna ironija za tako izjemen talent. Leta 1981 je slavil na oskarjih kot režiser filma Navadni ljudje, ki mu je prinesel kipec za najboljšo režijo. Prejel je tudi častnega oskarja (2002), nagrado Kennedyjevega centra (2005), predsedniško medaljo svobode (2016), častnega beneškega leva (2017) in častnega cezarja (2019).

Njegovo zasebno življenje je bilo prepleteno z ljubeznijo in tragedijami. Leta 1958 se je poročil z Lolo Van Wagenen, z njo je imel štiri otroke: Scotta, ki je umrl kot dojenček, Shauno, Jamesa, ki je leta 2020 podlegel raku, in Amy. Ločila sta se leta 1985, a ohranila prijateljski odnos. Leta 2009 se je poročil s slikarko Sibylle Szaggars, s katero je živel v sožitju z naravo.

Poleg igranja je bil predan okoljevarstvu – zavzemal se je za boj proti onesnaževanju, podpiral demokrate in ostro kritiziral Donalda Trumpa kot »predsednika, ki degradira vse, česar se dotakne«. Leta 1981 je ustanovil Sundance Institute, ki je podpiral neodvisne filme, festival pa je od leta 1985 postal njegov zaščitni znak in odskočna deska za ustvarjalce, kot sta Quentin Tarantino in Steven Soderbergh. Manj znano je, da je bil navdušen nad konji, živel na ranču in posnel dokumentarec o presaditvah organov, navdihnjen s sinovo boleznijo.

Svojo igralsko kariero je zaključil leta 2018 s filmom Starec in pištola, star 82 let, pozneje pa je posodil glas le še za nekaj projektov. Njegova zapuščina je kot sončni zahod nad državo Utah, ki jo je tako zelo ljubil – večen in navdihujoč.