To je generacija, ki je letos dopolnila 18 let in je postala, vsaj pravno, polnoletna, s tem pa je dozorela in je zmožna živeti odraslo, odgovorno življenje. To pomeni, da se je sposobna soočati z njegovimi potmi in stranpotmi, kar vključuje frustracije, ki so njegov neločljivi, sestavni del.

Tukaj ne gre le za to, da se v primeru otrok in mladih srečujemo z maloštevilno skupino ljudi, ki nima politične moči in v javnem življenju ne igra domala nobene vloge. V Nemčiji se je tako v letu 2024 rodilo dvakrat manj ljudi od tistih, ki so dopolnili 60 let. Na eni strani gre za kvantiteto, torej številčnost, na drugi strani pa za kvaliteto, torej tisto, kar je nekdo kot človek ne glede na številčnost njegove generacije.

V Nemčiji se precejšen del mladih v prihodnost ne zazira optimistično in od življenja ne pričakuje veliko. Prepričani so, da so obsojeni na negotove zaposlitve in na nizke pokojnine. Zato volijo politične stranke s skrajnega roba političnega prostora, na primer nemško Levico ali pa, na drugi strani, Alternativo za Nemčijo.

Skupina mladih, ki so premožni in uživajo podporo staršev, ima že v izhodišču veliko boljši položaj. Razdalja med enimi in drugimi je tudi vedno večja.
Mlajša generacija povečini ni doživela razmer, ki bi jo vodile do tega, da bi na prihodnost gledala optimistično.

Ko gre za Nemčijo, se je soočala in se še sooča z vrsto dogodkov, ki nimajo pozitivnega predznaka. Našteti je mogoče begunsko krizo, ki se je zaostrila leta 2015, ko je v Nemčijo prebežalo okoli milijon beguncev iz Sirije, v letu 2020 se je soočila s pandemijo, v njenem okviru pa z zaprtjem vrtcev in šol ter prepovedjo socialnih stikov.

Leta 2022 je Rusija napadla Ukrajino, leta 2023 pa Hamas Izrael. Obe vojni še trajata, četudi druga z manjšo intenziteto. To je generacija, ki je vse življenje doživljala le izredno stanje.

Kot navaja El-Mafaalani, je leta 2022, v starosti 15 let, sodelovala v mednarodni primerjalni raziskavi bralne in matematične pismenosti PISA. Dosegla je izjemno slabe rezultate, zgodovinsko najslabše do danes (dodati je treba, da je to pogojeno tudi s pripadnostjo otrok; migranti in njihovi potomci spadajo med nižje sloje, nižji so tudi njihovi dosežki; zanje visok šolski uspeh ne predstavlja nujnosti za preživetje ali pa to ni del njihovega razumevanja sveta; obenem pa migrantski otroci predstavljajo že 60 odstotkov otrok v nemških šolah; torej so nemška prihodnost v dobrem in slabem).

Sprašujem se, ali je tudi za generacijo otrok, ki je bila leta 2007 rojena v Sloveniji, mogoče reči, da je prezrta generacija, da je generacija, ki ne pozna optimizma (optimizem je moj dodatek, o njem El-Mafaalani neposredno ne piše).

Ko gre za mojo generacijo, za generacijo babyboomerjev, ki je bila rojena okoli leta 1964 in se bo kmalu upokojila, smo vendarle doživeli vsaj dve obdobji, ko smo lahko na življenje gledali z optimizmom.

Sašo Radej

Najprej gre za celotna sedemdeseta leta, ko smo bili otroci in adolescenti. Takrat se je socialistična Jugoslavija močno zadolžila, da bi pokazala, da socializem deluje.

V tistem času smo doživeli izjemno blaginjo, naši starši so si kupovali avtomobile in gradili hiše, množično smo se odpravljali na morje, kjer smo preživljali počitnice (pravljična sedemdeseta leta domnevno uspešnega socialističnega gospodarstva so bila zgrajena na tujem denarju in potu, bila so zadnji poskus, da se ustavi razpad neučinkovitega sistema).

Temu je sledilo obdobje hiperinflacije, razpad Jugoslavije, nove balkanske vojne in izguba jugoslovanskega trga. V času hiperinflacije smo bili stari okoli 25 let, v času izgube trgov Jugoslavije in balkanskih vojn pa okoli 30. V tistem obdobju smo tudi odrasli. Živeli smo s prepričanjem o nujnem propadu nemogoče Jugoslavije in si predstavljali, da je boljše življenje »na Zahodu« več kot mogoče.

Slovenija je po razpadu Jugoslavije doživela novo obdobje optimizma, ki ga je ponudil vstop v Evropsko unijo in sprejetje kapitalizma, ki je marsikomu predstavljal prvi pogoj za prehod v boljše življenje.

Obdobje blaginje se je raztezalo vse od devetdesetih let pa do velike recesije, ki se je začela leta 2007, ko je propadla investicijska družba Bratje Lehman. V tem obdobju je Slovenija gospodarsko rasla, svoj bruto domači proizvod na prebivalca je povečevala od 4 do 5 odstotkov na leto. Veljala je za »zgodbo o uspehu«.

Njen bruto domači dohodek na prebivalca, izražen v primerjalni kupni moči, je leta 1992 znašal 10.440, leta 2008 (na osnovi podatkov, ki se nanašajo na predkrizno leto 2007) pa 28.660 ameriških dolarjev (po podatkih Svetovne banke). Sledilo je dolgotrajno obdobje, ko je bruto domači dohodek padel sorazmerno daleč pod številko iz leta 2008.

Tik pred začetkom velike resije je brezposelnost v državi znašala okoli 5 odstotkov, kar je enako stopnji naravne brezposelnosti (ta znaša od 4 do 6 odstotkov, toliko ljudi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov namreč ne more ali ne želi delati).

Danes, glede na zadnje razpoložljive podatke, znaša stopnja brezposelnosti v Sloveniji zgolj 3,2 odstotka, kar je pod stopnjo naravne brezposelnosti, najmanj v njeni 34-letni zgodovini. Primanjkljaj domače delovne sile v vse večji meri nadomeščajo priseljenci.

Kljub izraziti potrebi po delovni sili pa se, kar je zanimivo, mlada generacija v najnovejši raziskavi Duševno zdravje mladih v kontekstu globalnih kriz (poročilo o raziskavi boste našli na medmrežju) pritožuje nad tem, da ne bo mogla najti službe.

V nadaljevanju bom, drugače od El-Mafaalanija, naštel več dodatnih razlogov za pesimizem generacije, ki je bila v Sloveniji rojena leta 2007. Nekaj od njih je skupnih, vseevropskih, nekaj pa je lastnih zgolj Sloveniji.

Najprej je treba omeniti veliko recesijo, ki se je začela leta 2008 (El-Mafaalani je ne omenja, to moram izpostaviti; sam se spomnim, da so bile ulice v ljubljanskih Mostah takoj po napovedi propada družbe Lehman kot opustele; novica o nastopu recesije je bila za nas, ki smo bili vajeni dobrega življenja, ki smo ga izkušali v zadnjih več kot desetih letih, nepričakovana in stresna).

Otroci, ki so bili v Sloveniji rojeni leta 2007, ko smo vstopili v Evropsko monetarno unijo in sprejeli evro kot novo denarno valuto, so se potemtakem rodili v okolje, ki je bilo manj kot leto kasneje prežeto s pesimizmom.

Leta 2009 se je začela evropska dolžniška kriza. V začetku prvega desetletja se je napovedoval prihod »trojke«, ki naj bi ocenila, ali je Slovenija sposobna vračati svoje dolgove.

Slovenska bonitetna ocena je bila vse nižja, s tem pa je bila cena kreditov, ki naj bi jih najemala država, vse višja. Zdelo se je, da bo Slovenija, tako kot Grčija, v izjemno velikih težavah. Ta položaj je bil rešen z dokapitalizacijo bank, ki je v primeru Nove Ljubljanske banke znašala več kot 3 milijarde evrov.

Slovenija se je po dolžniški krizi iz leta 2009 pobirala zelo dolgo, najdlje od vseh držav članic EU. Pobrala se je šele po letu 2015, ko je ponovno nadpovprečno narasel njen bruto domači dohodek na prebivalca.

V letu 2015 so meje Slovenije prečkale kolone beguncev iz Sirije. Gotovo se spomnite posnetkov, ki so bili predvajani po televiziji, in bodeče žice, ki je bila takrat nameščena na meji Slovenije s Hrvaško.

Delno zatišje, ki ga je spremljalo vztrajno obveščanje o razmerah na madžarski ter avstrijski meji, je trajalo do leta 2020, ko se je začela pandemija. Zaradi nje so bili vrtci in šole zaprti več kot dve leti, socialni stiki pa so bili močno omejeni. Dogajanje je spremljala politična kriza na Slovenskem, ki so jo spodbujali mediji (spomnite se »kolesarjev«).

Le malo kasneje, leta 2022, je Rusija napadla Ukrajino. Ta vojna še traja.

Leta 2023 je Hamas napadel Izrael. Tudi ta vojna še traja, četudi se zdi, da ni več intenzivna. Se pa ta vojna izrazito moralizira, na podlagi moralizacije pa postavlja pod vprašaj legitimnost Evropske unije ter desne polovice slovenske politične arene. S tem politična in civilnodružbena elita, ali pač njeni sledilci, odnose v družbi hote ali nehote polarizira.

Jure Klobčar

Ko gre za geopolitična razmerja, je bil Donald Trump predsednik ZDA prvič od leta 2017 pa do leta 2021, drugič pa od januarja 2025 naprej. To je vplivalo na strukturo mednarodnih odnosov, kar vključuje položaj Evropske unije v globalnem okolju, četudi se je njen zaton začel že prej. EU izgublja svoj politični pomen in je v počasnem političnem in gospodarskem zatonu vse od takrat, ko se je gospodarsko okrepila Kitajska.

V celoti gledano so slovenski otroci in adolescenti doživeli le eno obdobje sorazmernega miru oziroma v njem niso doživeli večjih pretresov, z izjemo meja Slovenije. To obdobje je trajalo tam nekje od leta 2016 pa do leta 2020, torej štiri leta, če odštejemo begunsko krizo in trajne migracije. Takrat so bili stari od 9 do 13 let (izvolitev Trumpa v letu 2017 puščam ob strani).

Še nekaj je treba navesti, ne le begunske krize in migracij, pandemije, vojn, velike recesije, političnih pretresov v Sloveniji, njenih gospodarskih in finančnih težav ter globalnih sprememb. Hkrati z vsem navedenim se mladi soočajo še z globalnim segrevanjem in njegovimi posledicami, s prehodom k novim, obnovljivim virom energije in z naglim staranjem prebivalstva.

Življenje nas, babyboomerjev, je bilo izrazito enostavno kljub socializmu, njegovemu padcu ter vstopu v EU in EMU.

Znali smo se prilagajati, zdelo se je, da znamo prebroditi karkoli, vključno s pomanjkanjem nafte (spomnite se para in nepara, ko je bila nujna uporaba avtomobila s primernimi tablicami, da so lahko starši z njim odpeljali na cesto) in hiperinflacijo (ljudje so s čeki kupili kuhinjo v Črni gori, ko je ta prispela v Slovenijo in je bilo treba poplačati čeke, pa so bili ti vredni le še fragment svoje izvorne vrednosti). Spomnim se kupovanja kave, riža, čokolade, jeansa, tobaka in gramofonskih plošč v Avstriji ali Italiji ...

In končno, kar je morda najpomembnejše, ko gre za duševno zdravje in stabilnost mladih, se ti soočajo z vse intenzivnejšo digitalizacijo (o tem bom pisal naslednjič). To velja tudi za nas, starejše, vendar v ta svet nikoli nismo bili vrojeni, temveč smo se rabe digitalnih aparatov priučili. Že od prej smo se znali prilagoditi na razmere, ki so bile na prvi pogled neugodne. Tega nas je naučilo življenje. Kot pravi Slavenka Drakulić, smo preživeli komunizem, pri tem pa smo se celo smejali.

V današnji družbi se mladi ne znajo več smejati. Svet, v katerem živijo, svet tisočerih sprememb, dojemajo izrazito resno ali pa so se iz njega umaknili.

Vprašanje je, v kolikšni meri gre za nekaj, kar je čisto »slovensko«, namreč to, da vidijo hudiča, kjer ga ni, v kolikšni meri pa gre za utemeljene skrbi in dvome.

Pa tudi v zadnjem primeru gre za oseben odnos do sprememb ter osebno videnje lastne prihodnosti, ki je lahko negativno ali pozitivno (se pa še zmeraj prekomerno ubijajo, prekomerno pijejo in prekomerno uživajo alkohol, četudi manj kot leta 1980, ko je bila raven samomorilnosti na Slovenskem dvakrat višja kot danes).

Družbe se pač spreminjajo, spreminjale se bodo zmeraj. Človek nikoli ne stopi v isto reko. Vprašanje pa je, kakšen odnos do sprememb bomo vzpostavili na čisto subjektivni, osebni ravni. Rešitev ni v iskanju odrešitve v neobstoječi stalnosti in v ukinitvi kapitalizma ali »neoliberalizma«, karkoli že zadnji označuje, pač pa v tem, da znamo živeti v okolju, ki se neprestano spreminja.

Pri tem pa moramo naleteti na dovolj zaupanja v politične, gospodarske in intelektualne oziroma duhovne elite, na premišljene in umirjene razlage dogajanja, da bomo vedeli, kaj se dogaja in kam, vsaj približno, gremo. Imeti moramo tudi razsodne starše, ki nam bodo dovolili, da odrasemo in se sami soočimo s frustracijami.

Želim si, da bi prezrta generacija doživela več pozitivnega, obenem pa si želim, da bi več podpore in upanja v prihodnost doživela tako ona kot generacije za njo. Od ene in drugih smo navsezadnje odvisni mi, ki se bomo upokojili čez leto ali nekaj več, najprej zaradi tega, ker bodo plačevali prispevke v državno blagajno in s tem zagotavljali denar za naše pokojnine, poleg tega pa bodo za nas, srečne starce, tudi skrbeli.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.