Johnson primerja Žižkovo pisanje o naši družbi kot "umetnem, izoliranem vesolju", "kavi brez kofeina" in "despiritualizirani", s fašističnim sovraštvom do liberalizma, materializma in demokracije ter hrepenenjem po odrešitvi z "nacionalno revolucijo" duha. Nemški medvojni konzervativni revolucionar Ernst Jünger je demokracijo sovražil kot kugo, piše Johnson, Žižek pa jo obsoja kot obliko korupcije, v kateri ni prostora za krepost.
Zanj je liberalna zahodna civilizacija nočna mora, iz katere nas lahko prebudi le nasilna revolucija. Nacionalni socialist Édouard Berth je leta 1912 dejal, da lahko le nasilje kulturo ustavi, preden postane "univerzalno buržoazna", poudarja Johnson, ki Žižka označi za dediča tega sovraštva do buržoazije.
Žižkov prezir 99 odstotkov ljudi, ki so po njegovem "dolgočasni idioti", ni zgolj enkraten izbruh v intervjuju, temveč enako misel bolje razloži v svojih knjigah, pravi Johnson. Slovenski filozof po njegovem povzdiguje politični fanatizem, v čemer naj bi bil podoben francoskemu fašistu Pierru Drieu La Rochellu.
Žižkovo sorodnost z levim fašizmom, ki spominja na nemški Baader-Meinhof v sedemdesetih, Johnson najde tudi v filozofovi spiritualizaciji žrtvovanja življenja - v Žižkovih delih naj bi bilo zaznati podobno morbidno fascinacijo z žrtvovanjem kot pri levem fašistu Georgesu Bataillu.
Ko levi mislec povzdiguje fanatizem v službi estetizirane in spiritualizirane ideje revolucije, se morda ni zgolj izgubil, temveč je morda našel čisto novo politično usmeritev, sklene Johnson.
ČLANEK SI LAHKO PREBERETE NA TEJ POVEZAVI