Jože Javoršek je v knjigi Nevarna razmerja (1979, str. 52) veliko podrobneje opisal vlogo Vitomila Zupana pri smrti Lenke Tepine 5. maja 1945 v vasi Ravna Gora pri Delnicah v Gorskem kotarju. Med drugim je omenil, da je Vitomila Zupana zaščitil tudi tisti dan, »ko si si naprtil na vest smrt naše sodelavke v ustanovi, kjer sva oba delala.« Ta sodelavka je bila Lenka Tepina, ustanova pa Radio Osvobodilna fronta.
»Tisto žensko si pač ubil«
»Tisto žensko si pač ubil. Njena smrt je nastopila sicer v obliki samomora, a šlo je v bistvu za dvojno smrt: umor, združen s samomorom. Za nekatere je te vrste hudodelsko dejanje gnusoba brez primere, vredno najbolj premetenih renesančnih hudodelcev, za nekatere pa seveda samo pilatovski obred. Skratka: priredil si hudodelstvo zamotanega značaja.
Ali se spomniš, kako sem se bal prihoda tiste ženske v družino naše ustanove, ki sicer po svoji človeški sestavi ni bila nič enotnega, ampak vendarle kot pisani velikolaški kruh čisto prebavljiva? Ona je namreč prihajala k nam kot tujek, kot gospa iz visoke ljubljanske družbe in kot bitje, ki se je pravkar spustilo iz neba, saj je prihajala iz Rima, kjer je dokaj časa živela. Kaj naj bi z njo!
Prišla je kljub mojemu zoprvanju.
Takoj sem ti dejal: ne dotikaj se je! Pusti jo popolnoma pri miru! V moji glavi je bila namreč misel, da bi jo s popolno osamitvijo odrezali iz naše družine, da bi se počutila kot tuje telo ter bi se sama izprosila drugam. Poleg tega pa sem se krčevito upiral misli, da bi imel z njo /Zupan/, ki je delala v naši ustanovi, kakršnekoli zveze, s tem pa onečastil vse, ki smo bili z njo zvezani v delu. Bilo mi je samo po sebi razumljivo, da bo moja beseda zalegla. Zlasti ker sem že ugotovil, da je tvoja razdelitev ljudi zelo preprosta: eni so tisti, s katerimi ne moreš imeti spolnih odnosov, to je tako imenovani brezspolni svet, kot so na primer politiki, oficirji in sploh pametni ljudje, na drugi strani pa seksualni svet, se pravi svet, ki si si ga lahko seksualno podredil, pa najsi je šlo za gos, devico, tovarišico, gospo, taščo, kravo ali ptiča.«
»Storil sem, kar si mi prepovedal«
»Mojih željâ si se nekaj časa držal. Vendar si kmalu začel s svojimi ʻintelektualnimiʼ napadi, ki so bili zmeraj predznak spolnih poželenj. Začel si namreč zavzemati trdnjavo z ʻideološkimiʼ sredstvi, bril si norce iz njenega malomeščanskega velesveta, iz zarukanosti tega sveta, iz njegove smešnosti in majhnosti. Kazal si jo njej sami, kako ničevo se vrti med kavarnami, uradniki, nališpanimi damami in nepregledno zbirko netalentiranih teles in laži. Ker je reva mislila, da gre za uradno trobento, so padali njeni oziri, kot bi padali jerihonski zidovi. Čedalje bolj je bila sama in čedalje bolj brez sleherne zaščite.
Če pa sem zamižal, sem natanko videl, kako ti je njen svet všeč: prav to je bil tvoj svet, le gangsterstvo bi mu bilo treba še dodati.
Zato si se z njo kmalu ujel, kot se ujame roka z roko v pobožni molitvi.
Vse skupaj mi ni bilo všeč.
Kakor bi slutil, da se pripravlja tragedija.
Neke noči si me prebudil. Bilo je ob treh zjutraj. Ležal sem na tleh v malem studiu naše ustanove. Utrujen si se zleknil poleg mene ter izjavil: ʻDopolnjeno je. Storil sem, kar si mi prepovedal, a ne morem ravnati drugače. Tako pač je. In tako mora biti.ʼ
In si mi dokazoval, da res ne more biti drugače.«
Jože Javoršek
»Ko po kosteh steče elektrika groze«
»Ker so se dotlej ljubezenske avanture dogajale zunaj območja naših uradnih prostorov, pa si te avanture prvič zanesel vanje, sem bil silno slabe volje. Villonu, Baudelairu, Verlainu, Rimbaudu, Prešernu, Levstiku, Groharju in Cankarju seveda nisem mogel prepovedati njegovega početja, bilo bi zgodovinsko sramotno in v očeh kritikov in literarnih zgodovinarjev bi padel v dokaj slabo luč, zato mi je ostala samo jeza. Le-ta je brizgala od časa do časa na tvojo izvoljenko in od časa do časa nate. Predvsem pa sem držal mulo.
Takrat me je poskušala omečiti ona. Pripovedovati mi je začela o svojih ljudeh, o obeh otrocih, ki ju neznansko ljubi in hrepeni po snidenju z njima s tako nepopisno bolečino, da jo že komaj prenaša, govorila je o svoji novi ljubezni, ki se je boji in pred njo trepeče, pa si ne more kaj. Prišlo je nadnjo kot vihar. Naj vendar razumem. Govorila je tako preprosto, stvarno, pošteno in prizadeto, da me je prevzela. Predvsem pa sem ugotovil, da je iz čisto drugačnega sveta kakor vse tvoje druge gosi, ki si jih preganjal po osvobojenem ozemlju – in da ti bo kos. Tistega dne si naju celo fotografiral. Na fotografiji sem zaigral svojo jezo in svoj bes, gledal sem jo zviška in grdo, ona pa vame proseče in ljubeznivo. (Kadarkoli mi pride ta fotografija pod roke, mi steče po kosteh elektrika groze.)«
»Zavzeti slovenska mesta«
»Bili so čudni časi. Sleherna vojska je živčno obdobje človeštva, se pravi čakanje svobode, ki je tik pred vrati, pa vendar noče priti. Živčnost podivja. Ljudje so se čedalje bolj levili iz partizanov v civilne ljudi oziroma v ljudi brez tragičnega junaštva in veličine. Res je od časa do časa kakšna nevarnost še pokazala svoje zobe in globoko v duši obudila črno misel, da bi lahko zgubili življenje tik pred začetkom vélikega življenja, v glavnem pa je strah pred smrtjo zginil, ker je bila svoboda že pred nami.
Opraviti je bilo treba le še poslednja velika dejanja: zavzeti slovenska mesta.
Tako smo se odpravili – skupaj z vojsko – na pot, in sicer tik za IV. korpusom, katerega slavna dejanja naj bi razglašali s svojimi aparati, se pravi z radijskimi valovi, za katere smo morali skrbeti in jih siliti z novicami, poročili, navodili in zabavo. Z juga Slovenije smo šli v Gorski kotar in se tam nastanili v dolgi vasi, ki me bo zmeraj spominjala na najbolj grozne motive iz svetovne literature. Bila je mešanica pokrajin iz Dantejevega Pekla in kafkajanskih gradov, mešanica Gogoljevih spak in krležijanskih grozot. Vas je bila v glavnem prazna. Prebivalce, kolikor niso pobegnili v partizane, so poklali ustaši. V taki vasi je bila žival, na primer mačka ali pes, nekaj apokaliptičnega. In obetavnega hkrati. Znamenje življenja, ki se ne da uničiti.
Nastanili smo se v zapuščenih hišah okoli cerkve. Verjetno v župnišču in šoli. Vidva sta si poiskala zavetje zunaj našega okrilja. Mi vsi smo spali v eni sobi kot četa na pohodu, le vidva sta se nam odtujila. Delali smo skoraj noč in dan. Oddajali. V slovenščini, v italijanščini. Organizirali. V glavnem poročila, razglase in navodila. Dela je bilo toliko, kot ga nikdar ni bilo dotlej, a čudno ni bilo, preživljali smo usodne zgodovinske trenutke. Vaju pa sploh ni bilo na spregled. Čutil si, da ga nepopisno lomiš in se mi (mimogrede) opravičil. Samo po sebi razumljivo! Villon, Prešeren, Baudelaire ... lahko dela, kar hoče, saj ni važno, da ima samo še nekaj dni do konca vojne in se zgodovina napenja, da bo vsak hip počila ...«
»ʻVsa je pretepena,ʼ si dahnil skozi zobe«
»Neko jutro, ob prvem svitu, sem zagledal tvoj obraz nad seboj. Prebujal si me z živčno roko in ko sem odprl oči, sem videl tvoj prestrašeni obraz. Nagnil si se k meni, da te nihče ne bi slišal, in mi dejal: ʻPojdi hitro z mano, zdi se mi, da se je ubila.ʼ
Omotično sem se spomnil da je pred nekaj trenutki nekaj počilo, v polspanju sem si mislil, da se je stražarju sprožila puška, česa drugega ni bilo mogoče pričakovati. Zato se nisem vznemirjal, ampak se vdajal spanju naprej.
Zdaj sem skočil pokonci ter odbrzel za tabo. Vodil si me hitro in zarotniško k cerkvi. Zadaj za cerkvico, kjer se je začela opuščena njiva, je gospa ležala na tleh s strašno luknjo v glavi in nepopisnim izrazom trpljenja na obrazu. Roko je imela še nagnjeno proti sencu, bila je mehka, bela rokokojska roka, iz nje pa je revolver na bobnič, ki sem ga takoj prepoznal, že odpadel. Bil je last našega tehničnega šefa in si ga je kaj se ve kdaj prilastila. In se ubila.
Kaj storiti?
ʻSamo da je ne bi pregledovali. Vsa je pretepena ...ʼ si dahnil skozi zobe.
Odvihnil sem ovratnik: same klobase. Odpel bluzo: niti centimetra kože, ki ne bi bil poškodovan.
ʻPojdi spat!' sem strogo ukazal. 'O vsej stvari ne veš ničesar. Ničesar! Si razumel? Zgini!ʼ«
»Če bi videli rane na njenem telesu …«
Zginila sva kot dva mračna hudodelca – vsak v svojo smer. Tudi jaz sem tiho legel, čeprav sem komaj krotil dihanje. In čakal. Kmalu je stražar, ki je blodil okoli, dvignil alarm. Pritekli so k meni, me zbudili ter mi s tresočimi se glasovi pripovedovali, kaj so našli za cerkvijo. Kaj se je zgodilo? Strašno sem se začudil in vznemiril. Vsi smo se zbrali okoli trupla. Tudi ti si pritekel. Pošastno si se žalostil. In sprenevedal. Kot da ne bi bila še pred četrt ure pred mrtvim truplom.
Cerkev v Ravni Gori pri Delnicah, ki je bila priča »samomora« Lenke Tepina.
Bilo pa je treba delovati.
Odredil sem, naj jo takoj pokrijejo ter odnesejo v mrtvašnico, predvsem pa naj takoj najdejo krsto ter jo vanjo polože. Če krste ni na zalogi, naj takoj najdejo kogarkoli, ki jo bo zasilno zbil ter gospo čimprej vanjo položil. In zaprl. Ukaze, ki sem jih dal, sem nadziral osebno. V najkrajšem času so napravili krsto, v najkrajšem času je bila v krsti. Zabita. S tem je bila opravljena poglavitna zaščita. Če bi videli rane na njenem telesu, bi namreč upravičeno iskali pravega krivca smrti.
Istočasno sem imel silne težave s tabo. Dobil si (kljub vsemu) živčni zlom. Pripovedoval si, kako si jo čisto počasi, kot bi igral šahovsko igro, pognal v smrt. Zakaj? Njena ljubezen ti je začela presedati. Postajala je nevarna. Verjetno si podzavestno čutil, da te je že preveč omrežila in da bo tisti veliki dan, ko se bo tvojemu sladostrastju odprla nova svoboda, obvisela na tebi kot kamen. Pretepal si jo s tenkimi šibami, ki si jih prejšnji dan imel zataknjene za škorenj. Šla sva po nekem kolovozu, na desni strani je bilo polno cvetočega drevja, mislim, da so bile slive. Rekel si, da se boš ubil. Grabil si za revolver in držal sem te za roko in te rotil, da se nikar ne uniči. Drevesa so se napenjala in se silila v pomlad.
ʻKdo mi bo pokazal tvoje rokopise, če boš neusmiljeno umrl?ʼ«
»Izbiti ljubezen iz života«
»Nekakšno bledično sonce je sijalo skozi mrenaste oblake, bil je peti maj, zgodovinski dan našega boja, v Ajdovščini so ustanovili prvo slovensko vlado. ʻKaj boš s tem, če se boš ubil, dokazal? Samo da si v njeno smrt vmešan. Da si kriv.ʼ In hkrati sem mislil sam nase. Kako bom zagovarjal pokol ljudi v svoji enoti? Oba sva ječala in trepetala. Tebe je v resnici ʻzviloʼ, jaz sem se čutil odgovornega za dogodke, ki so bili v tako sramotnem nasprotju z zadnjimi, slavnostnimi akordi našega osvobajanja. ʻPa zakaj si dopustil? Kaj se je zgodilo?ʼ Hotel si ji menda izbiti ljubezen iz života. Prepričeval si jo, da te ne ljubi, da si samo umišlja, da te ljubi. Da te ne more ljubiti. In če te ljubi, naj se ubije in s tem dokaže, da te ljubi. Pa se je kot v sanjah dvignila in tekla iz hiše, kjer sta se nastanila. Tekla je. V hišo, kjer smo spali mi. Verjetno je iskala mene. Ker me ni našla, je pograbila revolver našega tehničnega šefa, ki je imel svoje ležišče tik ob vratih; jaz sem spal v kotu pod oknom. Stekla je za cerkev, nastavila strahotno cev na sence. In sprožila. Kaj neki je doživljala? Kako je mogoče, da ni nikogar srečala? Kako je mogoče, da se ni spomnila sadov svojega telesa? Če bi srečala ob tisti smrtni uri enega samega otroka, bi se streznila.
Tako pa je počilo.«
»Kot bi se mudilo«
»A na skrbi nisem imel samo tebe. Urediti je bilo treba marsikaj. Primajal se je debeli Dizma /Vlado Kozak/, ki so ga poslali, naj razišče, kaj se je zgodilo. Dizma je natančno vohal, da ne gre za samomor, ampak za nekaj drugega, kar bi bilo treba seveda še raziskati. In je zastavljal vprašanja. V imenu oblasti. Po dveh stavkih mu je bilo docela očitno, kaj se je zgodilo. Zakaj v glavi je imel računalnik, ki je bil nezmotljiv. S svojimi prašičjimi očmi je vrtal zdaj po meni, zdaj po tebi, oba sva stala pred njim dokaj oholo, zakaj samo oholost naju je lahko reševala. Lagala sva vse bolj vneto in vneto in vse bolj nasilno. Prepričan sem, da bi naju Dizma tistega dne postavil pred vojaško sodišče, ampak po vsej verjetnosti je storil isti zaključek kot jaz: zdaj ni čas za škandale.
In nato smo jo pokopali. /.../
Njen grob smo namreč na vaškem pokopališču izkopali zelo hitro, skoraj v istem času kot napravili krsto in pokrov zabili s tistim strašnim ropotom, ki ga ni mogoče primerjati z nobenim drugim na svetu. Z veliko muko sem našel dr. Stanka Cajnkarja, znamenitega partizanskega duhovnika, in odredil, da bo pogreb ob dveh popoldne. Dr. Stanko Cajnkar je prišel. Zamišljen. Nejasen. Zanj se je postavilo vprašanje, ali lahko pokoplje samomorilko ali ne. Morda pa je začutil, da ni kriva. In se premagal. Kot zmeraj. Napravil se je v bel koretelj, ki smo ga našli v zakristiji, našli pa smo še vse ostale pripomočke, ki sodijo k pogrebom, opravili v cerkvi molitve za mrtve ter v pospešenem koraku odšli na pokopališče. Kot bi se mudilo.«
»Eden tistih pogrebov«
»Bil je eden tistih pogrebov, kakršne vidimo večkrat v kriminalnih filmih in kjer je – kot višek perverzne napetosti – auctor trupla, ki ga pokopavajo, navzoč. Spokojno in rahlo užaloščeno gre za pogrebom, z obraznimi mišicami kroti žalost, ko pa se skloni nad grob ter vrže vanj prgišče prsti, se komaj vidno zdrzne. In to je zmagoslavje nad ganotjem in morda celo nad solzami. In nato se morilec umakne, stisne zobe, s sokoljimi očmi pritajeno zaokroži po pogrebcih, da bi kot z radarjem ugotovil, ali so kaj zaslutili – in nato ... je vse pokopano.«
Javoršek je dodal, da si je tudi on oddahnil, ko je bila pokopana (str. 59).
»Na najini strani so bili zgodovinski dogodki. Naša vojska je vkorakala v Trst, mi pa smo dobili povelje, naj nemudoma krenemo v mesto naših sanj in nemudoma začnemo oddajati na Radiu Trst, ki so ga naši oddelki že zasedli. /.../ v blazni naglici smo znašali vse, kar smo imeli, na tovornjak, in se podali proti Ajdovščini ...«
