(Ta tekst lahko vsebuje alergene) Septembra leta 1988 je v 44. številki Mladine izšel moj uvodnik z naslovom Šejki in reveži. Pisal sem o morbidnem vzdušju, v katerem se je razpadajoča in obubožana Jugoslavija pripravljala gostiti razkošen Vrh gibanja neuvrščenih v Beogradu. Med drugim sem zapisal, da se ljudje v Beogradu na cesti »pretepajo za subvencioniran kruh in se pripravlja državljanska vojna«. 

Ta napoved državljanske vojne, ki je potem res sledila, mi je nakopala težave in zaplete z domačo in zvezno udbo in nekaj groženj z zaporom. Nazadnje se je konec Jugoslavije dogajal tako hitro, da temu ne domača ne zvezna udba nista mogli niti slediti, kaj šele razpad države preprečiti.

Moja takratna slutnja ni temeljila samo na tistem, kar se je takrat dalo slišati in videti, ampak še bolj na tistem, kar se je v jugoslovanski državljanski vojni dogajalo med drugo svetovno vojno. In najboljša napoved prihodnjih ravnanj ljudi so njihova pretekla ravnanja. Tisti čas so besede norcev kovale rezila nožev, laži politikov so se pretopile v eksploziv.

Voltaire je bil prepričan, da »tisti, ki te lahko prepričajo v norosti, te lahko prepričajo tudi v storitev zločina«. Dokazano. In zdaj smo spet tu. Po absurdnih norostih in lažeh, ki jih je Putin širil po Rusiji in po Evropi, je Ruse prepričal v nujnost storitve najhujšega zločina, ki je agresija na tuje ozemlje. Netanjahu se je po grozljivem terorističnem napadu Hamasa na nedolžne izraelske prebivalce odločil za maščevanje, ki je preseglo vse meje človeškega razuma. Zob za zob, oko za oko je bil odziv, ki je sprožil vojno, ki je ne bo nikoli konec.

Trump je iz mirovnika presedlal na stran vojne in na vse strani dobesedno vsak dan nekomu grozi s carinami ali z vojno. Trumpova vojna s papežem pa je preobrat kopernikanskih razsežnosti, nad katerim je lahko samo še napoved vojne še neodkritim svetovom in civilizacijam, primernim za uničenje.

Putin in Trump ter z njima še Netanjahu so divje konje apokalipse zajahali vsak posebej, a zdaj že nekaj časa jezdijo skupaj. Potencialni četrti jezdec medtem še sedi na svojem Kitajskem zidu in opazuje, kaj mu bo trojka še dobrega prinesla. Za zdaj uživa v dobrobitih skoraj popolne gospodarske podreditve Rusije in kompromitaciji Trumpove Amerike pred skoraj vsemi zahodnimi zavezniki, ki se kljub žalitvam in grožnjam ne pustijo zvleči v nesmiselno vojno zoper Iran.

A po razkritju njihove diskreditacijske kampanje zoper slovenske državljane se s svojimi posnetki niso javno pohvalili, ampak so se poskrili in s tem posredno priznali, da se zavedajo, da je nezakonito vplivanje na svobodno voljo volivcev na demokratičnih volitvah kaznivo, tudi v Sloveniji.

Zaprtje Hormuške ožine je dosežek, ki ga za zmago lahko razglasi samo tisti, ki je napovedal, da bo vojno v Ukrajini končal v enem dnevu. Amerika po blamaži z Iranom nima več ne spoštovanja vredne podobe velesile niti ne deluje več kot moč, ki lahko svoj mogočni vojaški stroj uporabi za kaj dobrega.

Namesto da bi Trump grozil Rusiji in Izraelu, da se čim prej preneha morija nedolžnih in doseže mir, grozi miroljubni Grenlandiji in svoji zaveznici Danski, grozi obubožanima Venezueli in Kubi, za povrh pa Španiji in vsem ostalim zaveznicam v Natu grozi samo zato, ker se ne pustijo potegniti v vojno z Iranom.

Absurd te vojne pa je gromozanski; Trump se zdaj vojskuje za to, da bi z Iranom dosegel tisto, kar je sam enostransko in brez posvetovanja z zavezniki razdrl leta 2018! To je bil dotlej veljavni in delujoči Skupni celoviti načrt ukrepanja (JCPOA) za učinkovit nadzor nad iranskim jedrskim programom.

Skupina evropskih držav, ki se je zavedala daljnosežnih negativnih posledic razdrtja tega sporazuma za Evropo, je pozvala k ohranitvi tega sporazuma, ob Avstriji, Belgiji, Finski, Nizozemski, Švedski in Španiji je skupno izjavo za ohranitev sporazuma podprla tudi Slovenija. A žal zaman, Trump je s svojo potezo prekinil živahen poslovni zagon evropskih držav v Iranu, ki so tam na veliko investirale v IT-tehnologije in digitalizacijo države.

Tudi represija režima je z vse večjo prisotnostjo zahodnih poslov in poslovnežev zlagoma popuščala. Evropa je v Iranu kot šestem svetovnem dobavitelju nafte in tretjem dobavitelju plina dobila svojo »nadomestno Rusijo«, potem ko je zaradi sankcij po aneksiji Krima menjava z Rusijo strmo upadala.

Vse je bilo zavito v izgovor, da Iran ne spoštuje zavez iz jedrskega sporazuma, brez kakršnihkoli prepričljivih dokazov, zelo podobno, kot se je šlo leta 2003 v vojno z Irakom z izgovorom, da ima orožje za množično uničevanje. Izkazalo se je, da je šlo za laž.

V Iranu je po letu 2018 Evropa ostala prikrajšana za vsaj 20 milijard investicij, med temi je največ poslovne škode utrpela Italija. In tako kot so domnevne dokaze o iraškem posedovanju orožja za množično uničevanje poleg državnih pridobivale tudi različne poslovne agencije, kakršna je bila agencija Blackwater, pogodbenica ameriške države, je pri Iranu podobno vlogo odigrala izraelska agencija Black Cube.

Prav ta agencija je šla v junaški boj zoper korupcijo v Sloveniji, najbrž zato, ker v Izraelu korupcije ni in lahko pomagajo drugim, menda dobronamerno, iskreno in brezplačno. O Black Cubu so leta 2018 ameriški in izraelski mediji poročali (NBC, The Times of Israel), da je bil vpleten v poskuse diskreditacije ameriških uradnikov, ki so v Iranu menda premalo vneto iskali morebitne dokaze o zlorabah v iranskem jedrskem programu.

Mračnjaška agencija, ki se ukvarja z mračenjem (gaslighting), torej z manipuliranjem z namenom diskreditacije nasprotnikov njihovih komitentov, se pogosto znajde v stiski, ko je razkrita. Potem se običajno zatekajo k izgovoru, da »vedno ravnajo v skladu z zakoni sleherne jurisdikcije, kjer delujejo«. Ko sta bila dva njihova agenta leta 2018 razkrita in pravnomočno obsojena v Romuniji za celo vrsto kaznivih dejanj, se je pravljica o njihovih zakonitih početjih sesula v prah.

A po razkritju njihove diskreditacijske kampanje zoper slovenske državljane se s svojimi posnetki niso javno pohvalili, ampak so se poskrili in s tem posredno priznali, da se zavedajo, da je nezakonito vplivanje na svobodno voljo volivcev na demokratičnih volitvah kaznivo, tudi v Sloveniji.

Jure Klobčar

Na Cipru se jim je letos primerila novost, tam so se pred mediji sami razkrili, da so posneli primer korupcije, a jih to ni rešilo. Končalo se je s policijsko preiskavo in kazenskim postopkom, v katerem tvegajo zelo veliko, ker imajo tudi na Cipru že kmalu volitve (24. maja).

Dejstvo, da Amerika ni več trden zaveznik, Evropejci dojemamo kot novost. Pa seveda ni, nova je samo brutalnost, s katero nam ameriški predsednik od letošnjega Davosa naprej sporoča, kako smo Evropejci majhni in nepomembni, predvsem pa nehvaležni, ker ne razumemo ameriških potreb, posebej tiste po priključitvi Grenlandije.

Še novejša novost je, da geopolitični in gospodarski analitiki tako v Ameriki kot v Evropi ne jemljejo več resno Trumpovih napovedi, ki jih spreminja tudi večkrat na dan, njegovi podrejeni pa jih razlagajo vsak po svoje. Se pa ukvarjajo z analizo posledic Trumpovih početij in ugotovitve ne puščajo prav veliko dvoma. Vse, kar je Trump dosegel s svojo nedomišljeno kampanjo zoper Iran, koristi Putinu in škodi Evropi!

Cene nafte so zletele v nebo in vračajo moč od vojne izčrpanemu ruskemu gospodarstvu, da lahko nadaljuje agresijo na Ukrajino, najbolj prizadeta pa bo Evropa. Pa ne samo zaradi dviga cen energentov, ampak tudi z novim valom migracij z Bližnjega vzhoda, ki se dogaja prav zdaj, te dni, tudi že na slovensko-hrvaški meji. 

Časi niso samo drugačni, ampak so že obrnjeni na glavo. Tistega davnega leta 1988, ko so mi v Jugoslaviji grozili z zaporom, je bila Amerika upanje za ves evropski vzhod, ki se je boril za svobodo in demokracijo in evropski združevalni projekt. Danes mi v Sloveniji z zaporom grozijo zato, ker se zoperstavljam sramotnim tujim vplivom na slovenske volitve, ker gre za stvar časti in ponosa pripadnosti domovini.

Za povrh to prihaja od tistih, ki bi Evropo razbili nazaj na suverene populistične skupnosti. Te bi verjele, da so suverene države, bi pa v resnici bile manj kot vazalne gubernije, s katerimi bi velesile počele, kar bi hotele. 

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.