Če prav berem poročila o dogajanju okrog tega vabila, je predsednica NPM za vabilo izkoristila slovenski diplomatski/zunanjepolitični sistem (veleposlaništvo v Pekingu), kar samo po sebi ni problem - razen v primeru, če ta sistem pred stikom s predsednico ni imel navodil/podpore vlade, ki normalno kot v vseh parlamentarnih demokracijah vodi diplomacijo.
Diplomacijo vodi zunanje ministrstvo celo v državah s predsedniškim sistemom (Kitajska, ZDA, Francija, Rusija…), vendar ima v tem primeru predsednik države znatne pristojnosti na področju diplomacije oz. zunanje politike. Zaplet bom ilustriral s tremi primeri:
Prof. Dimitrij Rupel, zunanji minister RS 1990-1993, 2000-2008, veleposlanik v Washingtonu 1997-2000
Prvi primer
V času Demosove vlade in ko sem bil veleposlanik v Washingtonu, sem si prizadeval za srečanje ameriškega predsednika s predsednikom slovenske vlade, ki ima v naši državi podoben položaj kot nemški ali avstrijski kancler. Ameriški predsednik pri odnosih s parlamentarnimi demokracijami v glavnem komunicira s predsednikom vlade, kar se je nazadnje izkazalo pri pogovoru predsednika Bidena s predsednikom vlade Golobom. Nekdanji predsednik republike Kučan se mi je večkrat pritoževal, da daje MZZ - pri pridobivanju vabil v Belo hišo - neupravičeno prednost predsedniku vlade, vendar sem mu problem razložil s primerjavo med slovenskim in nemškim oz. avstrijskim sistemom. Slovenski, avstrijski in nemški predsednik so pomembni funkcionarji, vendar niso ustvarjalci nacionalne politike. V Beli hiši so popolnoma normalno sprejeli to razlago, nakar je bil Drnovšek dvakrat, Janša pa vsaj enkrat gost v Beli hiši.
Drugi primer
Leta 2008 je slovenska vlada (pod vodstvom Janeza Janše) določila pisca teh vrstic za veleposlanika v Avstriji. S to izbiro sta se pisno strinjala avstrijska vlada in celo novi predsednik vlade Borut Pahor, vendar je tedanji predsednik republike Danilo Türk zlorabil svoj položaj in zavrnil (sicer zgolj formalni) podpis na listini, ki naj bi spremljala veleposlanika, torej se namen dveh predsednikov vlad ni uresničil. Türk je ponovil svoj neustavni manever še leta 2012, ko je piscu teh vrstic preprečil odhod na stalno predstavništvo v New York. Türk je dokazoval, da zunanjo politiko vodi on sam, vlada pa si je dovolila podložniško vlogo, ki je v normalnih demokracijah ne more biti.
Tretji primer
Kot beremo, je konec prejšnjega meseca predsednica republike NPM poslala vabilo kitajskemu predsedniku Šiju Džinpingu, naj obišče Slovenijo. Če je to, kar beremo, resnično, o tej njeni pobudi vlada ni razpravljala oz. sklepala. Če se ne motimo, se Golobova vlada s pobudo NPM ni strinjala. To se piscu teh vrstic zdi logično iz več razlogov, vendar je bistvo v tem, da vabila predsednikom držav s predsedniškim sistemom preprosto ne sodijo med pristojnosti predsednice, ki ima na zunanjem oz. diplomatskem področju zelo omejene/minimalne pristojnosti.
NPM si je pristojnost za vabilo Šija Džinpinga preprosto ugrabila. Zato je to za Slovenijo velik, doslej nemara najresnejši diplomatski/zunanjepolitični zaplet. Predsednica republike v okviru svojih pristojnosti nima možnosti pripraviti/organizirati obiska voditelja države z milijardo in 400 milijoni prebivalcev.
