Tožilstvu sem, brez zadostnega preverjanja dotlej prebranega, neutemeljeno očital, da je v tem izjemno občutljivem času o vloženi obtožbi zavestno (namenoma) obvestilo najprej medije in šele potem obtožene.

Ko sem po dodatnem preverjanju ugotovil, da to ne drži in da je ta informacija le »ušla« s tožilstva (na doslej žal neugotovljen način), sem se tožilstvu in bralcem takoj opravičil in očitek bistveno ublažil.

Ker prvi, hujši očitek takrat (v petek) še ni bil nikjer natisnjen, so uredništva najbrž ravnala prav, da potem v soboto niso objavila ne tega prvotnega očitka ne njegove kasnejše ublažitve.  Zato želim zdaj to dvoje strniti in pojasniti, kaj tožilstvu v tej zadevi še vedno očitam – zdaj še bolj kot prej.

Kot sem v tistem drugem prispevku že napisal: »Ostajam pa pri očitku, da (vsaj objektivno, če takega subjektivnega namena morda ni bilo) zapoznela sprožitev kazenskega postopka zoper poslance opozicije tik pred volitvami vendarle pomeni nedopustno vmešavanje tožilstva v predvolilni politični boj med opozicijskimi in vladnimi strankami.«

Še zlasti zato, dodajam zdaj, ker tisto domnevno kaznivo dejanje opozicijskih poslancev še zdaleč ni kakšno trenutno nevarno dejanje, ki bi zahtevalo, da se pregon začne čimprej, in ker so tudi specialisti kazenskega prava različnih mnenj o tem, ali to sploh je kaznivo dejanje.

Je pa zunaj vsakega dvoma, da je vložitev in javna razglasitev take obtožbe zoper opozicijske poslance tik pred volitvami dejanje, ki lahko močno vpliva na izid volitev -  ne glede na to, ali je bilo storjeno prav s tem namenom (ali morda le s skomigom ramen, češ, za to mi ne moremo nič, če je to padlo ravno v ta čas).

Izmikanje bistvu problema (morda zaradi slabe informiranosti) je tudi v Dnevniku objavljeni komentar pravnega strokovnjaka, naj bi obtoženi raje z argumenti javno zavrnili te obtožne predloge. Kako pa, če jih sploh še dobili niso??

Ta zanimivi »detajl« pa žal sploh ni edina sporna in sumljiva stvar v dosedanjem postopku (v vse se tu ni prostora spuščati), zato imajo obdolženi po zakonu vso pravico, da od generalne državne tožilke zahtevajo izvedbo nadzornega postopka, dodelitev zadeve drugemu tožilcu in tudi ustavitev postopka.

To so tudi storili – tu pa se pojavi nov močan sum, da je pri vsej tej zadevi nekaj res hudo narobe. Namesto, da bi ta zakoniti postopek izvedla, generalna državna tožilka preide v medijski protinapad in obtožencem očita, da je to napad nosilcev zakonodajne oblasti na neodvisnost in ugled tožilstva in pravosodja!

Oprostite, prosim – oni so tu vendar obtoženci, vi pa ste dolžni spoštovati tudi njihove zakonite pravice v postopku!

Ko pride zmešnjava v glavah tako daleč (tudi v glavah strokovne in politične javnosti, ki take izjave spremlja kot normalne in skladne z ustavo), da prva tožilka v državi uporabo zakonitih pravic obtožencev razglaša za "politično vmešavanje v opravljanje državnotožilske funkcije" in izpademo že skoraj kot čudaki tisti redki, ki temu javno nasprotujemo – kaj lahko človek ob tem sploh še reče?

Zato bom tu končal s tem, s čimer sem svoj prvi (nenatisnjeni) prispevek v tej zadevi začel. Kot nazorski levičar si želim, da bi – kljub vsem svojim slabostim – vendarle zmagala politična levica tudi na teh volitvah, čeprav na daljši rok to njej najbrž niti ne bo koristilo.

Ob porazu bi se morda hitreje prečistila in prenovila. Toda volivci večinoma gledamo na krajši rok – in mnogi predvsem ne bi radi preživeli naslednjih štirih let pod Janševo vladavino. Toda zmage kogarkoli na volitvah ne smejo omadeževati tu opisana sporna, celo izrazito protiustavna ravnanja tožilstva, ki bi moralo ostati tu striktno nevtralno.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče