Oba pojma sta si blizu, obenem pa daleč vsaksebi. Daljnega leta 1968 ju je uporabil Arendt Lijphart, ko je opisoval Nizozemsko. Dogajanje v njej je navezal na konsociativno oziroma dogovorno demokracijo, tukaj pa na dogovarjanje med različnimi političnimi elitami.

Če slednje ni, potem se srečujemo s polarizacijo. Ugotavljal je, da je za blažitev družbenih in političnih sporov primernejši proporcionalni, ne pa večinski volilni sistem. V tem primeru je v vladi zastopanih več političnih strank, ki predstavljajo različne družbene skupine. 

Ko gre za postebrenje, se srečujemo z organizacijo posameznih družbenih skupin v ločenih okoljih. Tako imamo, na primer, ločene šole, fakultete, medije, sindikate, športna društva in politične stranke. V bistvu je celotno družbeno življenje neke družbene skupine ločeno od neke druge.

Ta skupina je zaprta v svoj steber, v svoj silos (izraz »silos« je moj, uporabljam ga zato, ker ga je lažje povezati z opisom razmer v družbi in politiki). V primeru Nizozemske so tako obstajali ločeni protestantski, katoliški, socialistični in liberalni steber. Takšna ureditev je na Nizozemskem vztrajala vse od leta 1917 do 1967, torej petdeset let. 

Gre za to, da se morajo o temeljnih interesih celotne skupnosti, ne le o interesu posamezne družbene skupine, dogovoriti vse politične elite, torej elite, ki so na njegovem vrhu. Tukaj se sicer ločeni stebri ali silosi tudi stikajo. Elite pristajajo na konsenz, s tem pa pomirjajo celotno družbo. 

Predlagam, da pojem »postebrenje« uporabljamo tudi v primeru Slovenije, četudi z zadržki, »po slovensko«. Da se srečujemo s politično polarizacijo, o tem že dolgo ni mogoče dvomiti. Polarizacija slovenske družbe se je začela že daleč pred drugo svetovno vojno. Slovenska demokracija pač ni dogovorna demokracija, četudi je takšna vsaj na papirju. Po svojem imenu je sicer proporcionalna, v bistvu pa imamo večinski sistem, ki deluje po načelu »winner takes all« (zmagovalec vzame vse).

Slovenija je obsojena na to, da vztraja v vicah med demokracijo in avtoritarizmom.

Vse politične stranke se namreč uvrščajo na eno ali drugo stran politične ločnice. Slovenski silosi se na svojih vrhovih tudi ne stikajo oziroma se stikajo predvsem takrat, ko gre za skupno izčrpavanje državne blagajne v osebno korist. Zgolj na tej točki so vsi enaki, zgolj na tej točki se združujejo v eno. 

Zdi se, da na Slovenskem ni ničesar drugega kot ozko omejeni »levica« in »desnica«, da družba kot najširša celota, v kateri navsezadnje živimo vsi prebivalci Slovenije, zunaj njiju sploh ne obstaja. Sedaj onidve opredeljujeta slovensko družbo, ne velja pa obratno, da sta eliti odraz družbe.

Obenem pa nimamo pristno socialdemokratskega, liberalnega ali konzervativnega tabora, temveč zgolj silno ozko razumljenega »levo-progresivnega« in »desnega«. Obenem nobeden od njiju ne more zastopati celotne slovenske družbe. Tako imamo že v osnovi potencial za krepitev političnih sporov, s tem pa za polarizacijo. 

Ko gre za slovensko lažno socialdemokracijo oziroma staro »levico«, to navajam kot primer slovenskih delitev, je ta napovedala srečanje, kjer bo govora o reformi šolstva. Vse kaže, da so slovenski učitelji politično »levi«, da lahko v njihovem imenu govori neka politična stranka in jih uporablja v političnem boju. So pač slovenski hlapci, le da danes niso črne barve. 

Slovenska socialdemokracija ne govori o naši skupni prihodnosti, ki je odvisna od uspešnosti njenega gospodarstva, pač pa o interesu neke poklicne skupine. Ta je pomembnejši od blaginje prebivalstva Slovenije in njene prihodnosti. Dejansko pa se za interesi učiteljev skriva interes po ohranitvi privilegijev »leve« politične elite. O tem se morajo zamisliti sami učitelji in dosmrtno vodstvo njihovega sindikata. 

Je pa vprašanje, ali je konsociativna demokracija dejansko demokracija, ker je pripadnost stebru ali silosu odločilnega pomena. Tukaj posameznik ne nastopa kot avtonomna oseba, temveč je primarno katolik, protestant, sindikalist ali liberalec. Pripadnost enemu ali drugemu krožku je pomembnejša od posameznikove avtonomije.

V Sloveniji, kjer posameznik in njegova nazorska usmeritev ne igrata velike vloge, je takšen sistem že v osnovi avtoritaren, četudi se ne razglaša za avtoritarnega. Posameznik je pač »lev« ali »desen«, zunaj tega okvira, kot avtonomna oseba, pa nima vrednosti. V očeh političnih elit je kvečjemu moteč, ker ga ne morejo obvladovati in z njim manipulirati. 

To je posledica več dejavnikov. Med drugim je posledica pozne modernizacije Slovenije in nizke stopnje njene urbanizacije. Mestno okolje, zaposlitev v tovarni in reden dohodek človeka osvobajajo od prisil lokalne skupnosti in sorodstva. Zaradi pozne modernizacije se nikoli niso razvile niti posamezne nazorske in ideološke usmeritve, socialdemokratska, konzervativna ali liberalna. V politično in nazorsko dogajanje je vdiralo, in nad njim prevladovalo, še nerešeno nacionalno vprašanje.

Sašo Radej

Poleg tega pa so bile po letu 1943 ter 1945 zatrte, še preden so se sploh uspele razviti. Najpomembnejše pa je, da so politični prostor najprej obvladovale Cerkev in katoliške elite, nato pa »leve« elite. Ene in druge niso imele interesa, da bi delile svojo moč z avtonomnimi akterji, da bi dopuščale njihovo nazorsko svobodo. Prisvojile so si celotno slovensko družbo. Brez najmanjšega dvoma je tako še danes. 

Na Slovenskem imamo tako stebre oziroma silose, kot premoremo organizacije, ki jih ni mogoče razdeliti na dvoje. Ko omenjam dvoje silosov, se srečujemo najmanj s podvojenimi fakultetami, raziskovalnimi institucijami, društvom novinarjev, sociološkim društvom in mediji.

Na dvoje ni mogoče razdeliti organizacij, kot sta, na primer, nacionalna televizija in nacionalni radio, niti ni mogoče razdeliti posameznih ministrstev ali muzejev. Zato poskuša vsakokratna vladajoča koalicija nacionalno RTV obvladovati, obenem pa se predvsem »desnica« srečuje z nasprotovanjem zaposlenih.

V državnem aparatu pač prevladujejo ljudje, ki so bili politično socializirani v okviru starih družboslovno-humanističnih fakultet in so nosilci specifične ideologije. Tukaj profesionalnost in neodvisnost od politike ne igrata velike vloge. 

Postebrenje slovenske družbe je, s stališča skupne prihodnosti Slovenije, skrajno nezrelo in neodgovorno. Slovenski silosi se namreč ne dogovarjajo o naši skupni prihodnosti. Vse kaže, da nimajo skupnih interesov, z izjemo egoizma. Ta je značilen za vsakogar od njih. Otroci se pač igrajo v svojih peskovnikih in gorje vsakomur, ki se jim približa. Potem jih dobi z lopatko. 

Polarizacija ni nič posebnega, oziroma ne velja zgolj za Slovenijo. Končno se ravno sedaj dogaja po vsem svetu. Lahko pa smo boljši, dogajanje drugje je slab izgovor za egoizem in nesposobnost vizije ter smiselnega ukrepanja. 

Slovenija je obsojena na to, da vztraja v vicah med demokracijo in avtoritarizmom. Obenem pa je, če nadaljujem s prispodobami, razpeta na križu postebrenja in polarizacije.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.