Suverena oblast ni trajala dolgo, formalno le 33 dni, avtonomne pristojnosti poznejše deželne vlade so s centralizacijo Kraljevine SHS usihale, a Slovenci so bili, denimo, primorani tudi po združitvi v Kraljevino še do maja 1919 sami voditi vojaške operacije in zavarovanje slovenskega etničnega ozemlja.
Povzdigovanja »petomajske vlade« (ustanovljene v Ajdovščini maja 1945) kot prve slovenske vlade bo tudi uradno konec – z osrednjo razstavo 33 dni: 100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na njeni današnji otvoritvi v Narodnem muzeju Slovenija (Metelkova) bo poleg vojaške godbe na ploščadi svoje veščine pokazala tudi garda Slovenske vojske. Ne nazadnje, na Metelkovi je domovala kasarna legendarnega 17. pešpolka.
Pogled na to, kar je prva vlada postorila v kratkih 33 dneh – do združitve Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS – je zavidljiv glede na standarde poosamosvojitvenih vlad. Na prvi seji (»sejala« je skoraj vsak dan) je sklenila, da je uradni jezik na Slovenskem slovenski, uzakonila je svobodo zbiranja, združevanja in svobodno kolportažo. Poskrbela je za nabavo žit in druge hrane po ugodni ceni.
Nacionalizirala je avstrijski državni kapitala in s tem začela ustvarjati slovensko državno imetje, prevzela posestva in gozdove prejšnje države in verskega sklada. Zagotovila je, da so se davščine in pristojbine plačevale v prid Države SHS ozirom Narodne vlade. Razen uvedbe nadzora nad proizvodnjo papirnice Goričane, ki je bila v lasti tujega zasebnega kapitala, ni izvedla drugih ukrepov glede tujega zasebnega premoženja. Pridobila je denar za delovanje slovenske državne oblasti.
Zbrala je 36,5 milijona kron in v znesku dobrih treh milijonov kron financirala delo organov oblasti in ustanov, za potrebe poverjeništev (danes bi rekli ministrstev) pa je namenila skoraj 9,5 milijona kron. Njen najpomembnejši akt je bila naredba o prehodni upravi, s katero je združila upravljanje najrazličnejših struktur, saj je slovensko ozemlje pripadlo različnim deželam propadle monarhije ...
»Politika te zametke samostojne države Slovencev noče ali ne želi izpostaviti; razumljivo je kajpada, da se klanjamo letu 1991, ampak uvertura, teh 33 prelomnih dni in več, ki so se odvijali leta 1918 in v začetku leta 1919, je za slovensko nacionalno zgodovino prav tako pomembna,« nam je dejal soavtor razstave kustos narodnega muzeja mag. Jože Podpečnik. Dr. Bojan Balkovec z ljubljanske filozofske fakultete Narodno vlado, ki ji je predsedoval Josip vitez Pogačnik, postavlja ob bok vladi ustanovljeni 5. maja 1945 v Ajdovščini in vladi Demosa oblikovani po zmagi opozicije na prvič večstrankarskih volitvah 1990.
100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na njeni današnji otvoritvi v Narodnem muzeju Slovenija (Metelkova) bo poleg vojaške godbe na ploščadi svoje veščine pokazala tudi garda Slovenske vojske. Ne nazadnje, na Metelkovi je domovala kasarna legendarnega 17. pešpolka.
Pisec prve monografije o tem »prevratnem času« dr. Jurij Perovšek z Inštituta za novejšo zgodovino jo ima za prvo slovensko nacionalno vlado. Sestavljali so jo predstavniki vseh slovenskih strank – katoliške Vseslovenske ljudske stranke, liberalne Jugoslovanske demokratske stranke in marksistične Jugoslovanske socialnodemokratske stranke. Na slovenskem ozemlju je bila tudi v formalnem pogledu edina, popolna in pravno najvišja oblast in nosilka slovenske nacionalne suverenosti v Državi SHS. Ureditev Države SHS je iz federativne prerasla v konfederativno.
Narodni svet v Zagrebu, ki mu je kot političnemu predstavništvu jugoslovanskih dežel v Avstro-Ogrski predsedoval prvak Slovenske ljudske stranke Anton Korošec, je namreč z naredbo o prehodni upravi izvajanje svoje vrhovne oblasti prenesel na Narodno vlado v Ljubljani. Kot je dejal Perovšek na nedavnem predavanju v Arhivu Republike Slovenije, je ta posegala tudi na področje mednarodnih odnosov, njen obstoj pa so v svoji diplomatski dejavnosti upoštevale tudi nekatere evropske vlade.
Država SHS je bila meščanska republika, na ljudi se je Narodna vlada obrnila s pozivom Državljani! V prvi uradni objavi (31. oktobra) je določila, da se sodbe »razglašajo v imenu zakona«, medtem ko so jih v Avstro-Ogrski monarhiji razglašali »v imenu Njeg. Vel. Cesarja«. Ob jugoslovanski državni združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije se samostojnost, ki so jo dosegli Slovenci v Državi SHS, ni ohranila, dokončno je izginila z ustavo Kraljevine SHS sprejeto 28. junija 1921.
Po besedah Perovška sta tedaj v jugoslovanski skupnosti zavladala centralizem in unitarizem, ki se mu je večinska slovenska avtonomistično-federalistična volja upirala vse do konca prve Jugoslavije. »Zahteva, da mora biti v jugoslovanski državi zagotovljen svoboden in samostojen slovenski narodni razmah, je živela tudi v drugi, federativni jugoslovanski skupnosti. Uresničena pa je bila zunaj nje, z vnovično narodnopolitično osamosvojitvijo Slovencev in oblikovanjem njihove lastne nacionalne države Republike Slovenije leta 1991. V okviru trajnih slovenskih narodnoemancipacijskih naporov lahko v slovenski državnosti, doseženi leta 1918, vidimo enega od zgodovinskih argumentov za njen nastanek.«
