Na zadnji dražbi starin v Narodnem muzeju v Ljubljani (31. marca 2019) je zbudil pozornost rokopis slikarja Riharda Jakopiča (12. april 1869–21. april 1943). V njem je opisal spomine na ustanavljanje Narodne galerije (NG) v Ljubljani ter podal razlago, kakšna naj bi bila.
Izklicna cena rokopisa je bila 150 evrov, prodan je bil za 750 evrov galeriji; prisotni so ob prodaji zaploskali, kar se sicer ni zgodilo ob prodaji drugih umetnin. Veliko zanimanje za rokopis postane bolj razumljivo, če vemo, da je bil na dražbi prišlo le slab mesec pred 150. obletnico rojstva tega velikega slovenskega umetnika in leto po tem, ko smo praznovali 100 let NG. Z galerijo je bil Jakopič povezan vse od njenega začetka, najprej kot gonilna sila pri ustanovitvi Društva Narodne galerije (1918), nato kot član njenega upravnega odbora in umetniške komisije.
Galerija danes hrani največjo zbirko njegovih del, zato je seveda spodbudno, da je postala lastnica tega zanimivega in za samo galerijo zagotovo pomembnega Jakopičevega rokopisa. Kljub temu smo seveda želeli izvedeti, ali je galerija morda že kdaj prej želela kupiti rokopis, po kakšni ceni. Dr. Barbara Jaki, direktorica NG, je za Reporter povedala, da jim rokopis pred dražbo ni bil nikoli ponujen, niti niso vedeli zanj.
21. aprila je minilo 150 let od rojstva slikarja Riharda Jakopiča. Kot umetnik je odigral ključno vlogo pri razvoju slovenske moderne.
Ko so izvedeli, da bo naprodaj, so bili seveda zainteresirani za nakup. Prav tako jim ni bil znan lastnik, zato smo o njem poizvedovali v starinarni Antika Carniola 1989, ki je v sodelovanju z antikvariatom Glavan organizirala dražbo starin in umetnin ter na njej ponudila ne le rokopis, temveč tudi nekaj Jakopičevih del ter zvezek publicista Antona Podbevška z rokopisnimi zapiski pogovorov z Jakopičem, nastalimi leta 1937.
Zvezek, ki je imel izklicno ceno 200 evrov, je bil prodan za 240 evrov, Jakopičeva dela z izklicno ceno od 700 do 800 evrov pa niso bila prodana. Na dražbi je bil med drugim ponujen tudi Jakopičev rokopis Prikazni iz mračnih dni iz leta 1939. Dve njegovi oljni sliki, Begunci za 18.000 evrov in Cvetje za 12.000 evrov nista bili prodani.
Lastnik starinarne Carniola Jaka Prijatelj je povedal, da sta Jakopičev rokopis in Podbevškov zvezek iz zapuščine Antona Podbevška; iz te zapuščine so še druga Jakopičeva dela, ki so jih poskušali prodati na dražbi. Umetnine iz zapuščine so prodajali skupaj s hišo, ki je bila po smrti Podbevška v lasti njegove edine hčere brez dedičev.
Ob renovaciji hiše, v katero se je vselila mlada družina, bi bile uničene, a jih je v kleti hiše, naloženi do stropa z vsem mogočim, našel prav starinar Prijatelj, ob tem pa komentiral najdbo: »Smo pač lovci na umetnine, od tega živimo in zagotovo sem zadovoljen, če mi uspe kaj rešiti pred uničenjem in iztrgati pozabi.« Prodaja rokopisa in drugih Jakopičevih del iz zapuščine Antona Podbevška, v katero je sodila bogata zbirka knjig, bi seveda lahko bila v osemdesetih letih, saj so že takrat, kot je znano Prijatelju, potekali prvi pogovori o izročitvi zapuščine zainteresiranim ustanovam. Razlogi, zakaj do tega ni prišlo, mu niso znani.
