Ob tem danes ugotavljam.
V prvem desetletju: Uspeh, vzpon in upanje. Dokončna osamosvojitev in rast. Mednarodno priznanje, sprejetje v OZN in druge organizacije, nestalno članstvo Varnostnega sveta OZN. Novi obeti.
V drugem: Utrditev. Po polstoletnem enoumju nastopi vlada pomladne resnično demokratične alternative. Članstvo v EU in Natu. Predsedovanje Svetu EU.
V tretjem: Šok Hude jame, ki nekaterih še ni pretresel, da bi ukrepali do potrebnih sprememb. Kakšen šok še potrebujemo? Takrat se je začelo propadanje, ki se do danes vidno stopnjuje.
Za prihajajoče desetletje – ob očitnem, drugem in definitivnem propad(anj)u enoumnega sistema in kar je od njega ostalo, ugotavljam, da imamo Slovenci pred seboj neizmeren in še neprehojen prostor, in da je še vse v pričakovanju tega, kar hočemo in bomo kot narod v svoji državi dosegli.
