Bil je ponedeljek, 19. maja 2008, ko je izšla prva številka Reporterja. Sklicali smo tiskovno konferenco, na kateri smo predstavili našega skupnega »otroka«. Istega dne sem moral v porodnišnico po ženo in svojega sina, ki se je rodil štiri dni prej. Dva otroka v enem dnevu. Bil je zelo razburljiv dan in še bolj razburljiv teden. Na T-zaslonih je odmeval oglas: Vrnitev odpisanih! Ni šlo za srbsko akcijsko partizansko nadaljevanko, ampak za oglas za prvo številko Reporterja.
»Odpisani« smo bili nekdanji novinarji Maga, ki smo po političnemu prevzemu tega tednika poiskali novega založnika za ustanovitev nove revije s podobno vsebino. Niso verjeli, da nam bo uspelo, a vendarle nam je. Te dni praznujemo deseto obletnice revije. Naša predhodnica revija Mag pa je nekaj mesecev po našem odhodu klavrno propadla. Reporter se je rodil kot upor proti politični zlorabi pred volitvami leta 2008. Naš glavni rabelj Boško Šrot danes sedi na Dobu.
Ker želimo še naprej ostati neodvisni od politike, so nam pogostokrat metali polena pod noge.
S svojim delom smo se trudili biti kritični do politike, ne le vladajoče, ampak tudi opozicijske, zato smo si nakopali nemalo zamer. Ker želimo še naprej ostati neodvisni od politike, so nam pogostokrat metali polena pod noge. Tokrat to počnejo z druge politične strani. Večkrat smo na družbenih omrežjih deležni napadov z izmišljenimi obtožbami.
Še pred tremi leti so nam neznanci s lažnim imenom komunističnega krvnika Ivana Mačka grozili, da nas bodo postrelili kot novinarje francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo, nas zdaj obtožujejo s Kučanovim forumom, Udbo in podobnimi neumnosti, pri čemer včasih dovolijo celo osebne diskvalifikacije. Pisca teh vrstic zaradi objave člankov o udbovskih umorih kazensko preganja bivši načelnik SDV Janez Zemljarič.
Kar pet dni po nekaj ur sem moral prebiti na sodišču zaradi dokazovanja verodostojnosti objavljenih arhivskih dokumentov, na koncu sem bil oproščen, toda vplivni stric iz ozadja se je pritožil na višjo instanco. Vsaka taka tožba pomeni veliko obremenitev, ne le v službi, ampak tudi za družino. Mnogim na varnih stolčkih je to prihranjeno.
Ne, nismo se spremenili v desetih letih, še vedno smo enaki kot takrat, ko smo začeli pisati za Reporter, le z desetletno izkušnjo več. Razkrili so se tisti, ki v nas vidijo le sredstvo za svojo politično propagando. A tako kot pred desetimi leti tudi tokrat ne bomo popustili.
